Amazonski pragozd in slovenska (ne)odgovorna politika

požar amazon

V resnično vedno bolj kataklizmičnih časih za naš planet, ko so ob neskončnih plamenih v Sibiriji svetovno javnost šokirali še posnetki 72.000 gozdnih požarov v amazonskem pragozdu, »pljučih Zemlje«, ključnih za absorpcijo ogljikovega dioksida, povzročitelja globalnega segrevanja, se v nas kot nikoli poprej porajajo tesnobni občutki ne zgolj okoli prihodnosti in preživetja celotne civilizacije, ampak tudi urgentnega iskanja rešitev. Nikoli bolj intenzivno in nikoli bolj tudi v obliki spraševanj, kako bi morala delovati odgovorna (svetovna) politika in kaj bi morala nemudoma storiti, da ustavi najbolj črne scenarije, ki se z vedno večjo realistično močjo izrisujejo pred nami tudi v številnih dramatičnih prognozah strokovnjakov.

Še zdaleč ni smiselno govoriti le o tem, kako zmanjšati ogljični odtis in prispevati svoj del k boju proti podnebnim spremembam. Zgostitev političnih in kapitalskih norosti, arogantni pohod njihovih promotorjev, širitev populističnih gibanj širom sveta in vladavina nevarnih političnih liderjev pričakovano ekološko in podnebno krizo le še poslabšujejo. Eklatantna zgleda na vrhu velikanske ledene gore sta prav ameriški predsednik Donald Trump, ki se je že večkrat izkazal za pogumnega zanikovalca podnebnih sprememb in jih označil za prevaro, za katero stojijo Kitajci, ter njegov arogantni brazilski brat dvojček, ki ne želi v zanikanju in smešenju sprememb prav nič zaostajati. Po podatkih nemškega okoljskega inštituta Adelphi je v raziskavi iz letošnjega februarja kar 18 od 21 največjih evropskih skrajno desnih strank bodisi neopredeljenih glede nujnosti političnih aktivnosti, povezanih s problematiko podnebnih sprememb, bodisi jim neposredno nasprotuje. V Sloveniji, kot vemo, ni bistveno drugače – v skepticizmu do njih bistveno prednjači Janševa SDS.

Imamo torej odgovorno in neodgovorno politiko. Volimo in ustvarjajo si jo enako odgovorni in neodgovorni državljani. In kaj počne vlada Marjana Šarca? V Alternativni akademiji ne želimo opozarjati le na evropsko ali nacionalno zakonodajo na področju podnebnih sprememb, akcijske načrte, strategije prilaganja in posamične projekte. Kar nas tu zanima, je bolj preprost izziv: kako se odziva naša vladajoča politika, ko se dogaja ena največjih ekoloških tragedij zadnjega desetletja, ko po številnih drugih ekoloških tragedijah zdaj požari v amazonskem pragozdu na območju, obsegajočih področje vsaj 160 Slovenij, na obrazu brazilskega predsednika Jaira Bolsonara izzovejo zgolj ciničen nasmešek in izmišljene obtožbe na račun nevladnih organizacij, ki stojijo za požigi? Smo slišali kakšno stališče naših politikov, smo videli kakšno protestno izjavo, smo zaznali kakšno dejanje?

Slovenska javnost bi se morala iskreno in zavzeto preizprašati, kakšno politiko, še zlasti zunanjo, vodi naša država. Kako se naše stranke in vlada odzivajo na številne globalne, politične, gospodarske in ekološke izzive trenutka in v kakšni meri jih pri tem sploh zanima ne le dobrobit Slovenije, ampak tudi dobrobit, kaj dobrobit, celo golo preživetje našega planeta? Slovenija je članica EU, NATA in številnih mednarodnih organizacij, podpisnica številnih konvencij, tudi konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja. Ima svoje predstavnike v Evropskem parlamentu. Nedvomno drži, da je njena politična moč neznatna, vendar predstavnikov ljudstva in naše države to v ničemer ne odvezuje od običajne in žal celo pričakovane pasivnosti in popolne anemičnosti, s katero nam strežejo.

Odgovorna politika se ne meri po obsegu svoje moči in vplivu, temveč po zavezanosti in privrženosti etičnim načelom in skrbi za blagostanje ljudi, naravo in okolje. Ne le, da mora sprejemati ukrepe za blažitev globalnega segrevanja in omejevanje emisij toplogrednih plinov, zaustavljati nebrzdane procese izkoriščanja narave, v prvi vrsti od nje pričakujemo že, da se do usodnih dogajanj v svetu sploh opredeli!

Kdaj bomo dočakali, da se bosta slovenska vlada ali zunanji minister odzvala, zavzela jasno in prepoznavno stališče, morda predlagala kakšno konstruktivno pobudo Evropski komisiji in parlamentu, izrazila vsaj načelno zaskrbljenost nad ravnanji brazilskega predsednika, ki je po svoji izvolitvi odprl vrata vsem svojim podpornikom v rudarskih, kmetijskih in gozdarskih krogih, s tem pa legitimiral njihovo pustošenje po amazonskem pragozdu? Kdaj bomo dočakali odgovorno politiko?

Advertisements

Vaške straže: odgovora ministrice in ministra

Dne 1. avgusta 2019 smo na ministra za notranje zadeve in ministrico za pravosodje naslovili šest vprašanj, povezanih z nastajanjem in delovanjem vaških straž. Zapisali smo: »Spoštovana gospa Katič in spoštovani gospod Poklukar! Strinjala se bosta, da je oblikovanje vaških straž tako skrajen dogodek, da ga mora politika obravnavati s popolno resnostjo. Naj spomnimo na dogajanje leta 2006, ko se vaške straže po Sloveniji ustavljale konvoje policijskih vozil in jih pregledovale v času selitve romske družine Strojan. Sedaj je javnost osupla nad informacijo, da takšna ravnanja niso kazniva, zato zaprošamo za zanesljiv odgovor!«

Včeraj in predvčerajšnjim smo prejeli njuna odgovora, ki jih, zaradi širšega interesa javnosti, v celoti objavljamo spodaj:

Odgovori Ministrstva za pravosodje na vprašanja Alternativne akademije

Ministrstvo za pravosodje obsoja formiranje tako imenovanih »vaških straž«. Oblastvene naloge, kot je na primer zagotavljanje javnega reda in miru, so pridržane le oblastnim organom.

Ustava republike Slovenije med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami sicer zagotavlja svobodo zbiranja in združevanja (42. člen). Vendar pravica do mirnega zbiranja in javnih zborovanj ne vključuje prepovedanih ravnanj, kot so na primer posegi v osebno svobodo (19. člen Ustave RS), pravice osebnega dostojanstva in osebne varnosti (34. člen Ustave RS), opravljanje nalog ali pristojnosti, ki jih sme izvrševati samo država ali samoupravna lokalna skupnost (npr. delovanje v nasprotju s 121. členom Ustave RS).

V kolikor v primerih združevanja posameznikov pride do poskusov storitve kaznivih dejanj (npr. Ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve iz 359. člena Kazenskega zakonika, Nasilništvo po 296. členu kazenskega zakonika ipd.) ali prekrškov, imajo organi odkrivanja storilcev kaznivih dejanj (Policija) ali organi kazenskega pregona (državna tožilstva) pravico in dolžnost ustreznega ukrepanja. Pričakujemo, to pa je med drugim znano tudi iz nedavnih konkretnih primerov, da tako tudi delujejo.

Odgovori Ministrstva za notranje zadeve na vprašanja Alternativne akademije

  1. Ali lahko potrdite, da slovenska vlada in policija ne nasprotujeta ustanavljanju vaških straž na slovenski meji in ali jih morda podpirata?

Slovenska vlada, Ministrstvo za notranje zadeve in Policija izrecno nasprotujejo ustanavljanju t. i. vaških straž in jih ne podpirajo. Poudarjamo, da policija skrbno spremlja tovrstne aktivnosti in bo nemudoma ukrepala ob zaznanju kaznivih dejanj ali prekrškov. Vlada in policija se zavedata ustavne pravice posameznika do združevanja, vendar le do takrat, ko takšno združevanje ne posega v naloge, ki jih lahko izvajajo le uradni organi, oziroma delovanje posameznikov v sklopu tovrstnih združevanj ne predstavlja načrtovanja, pripravljanja, organiziranja ali izvrševanja kaznivih dejanj ali prekrškov. Policija je pri opravljanju svojih nalog dolžna spoštovati načelo zakonitosti in uporabiti policijska pooblastila le na podlagi, v obsegu in na način, kot določajo zakon in podzakonski predpisi. Zato pristojni organi odkrivanja in pregona v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili spremljajo tovrstne aktivnosti in bodo v primeru ravnanj v nasprotju z zakonodajo nemudoma tudi izvedli ustrezne zakonske ukrepe zoper tovrstne samoorganizirane skupine.

  1. S katero ustavno ali zakonsko podlago bi utemeljili in podkrepili njihovo delovanje, če formiranje vaških straž ni kaznivo in protizakonito ravnanje, kot pravi novomeška policijska uprava?

Ustava Republike Slovenije v 42. členu zagotavlja svobodo zbiranja in združevanja, vendar te aktivnosti ne smejo posegati v pristojnosti in naloge, ki jih izvajajo lahko le državni organi. Pri nadzoru državne meje gre za izvršilno funkcijo države, ki jo je upravičen izvajati le pristojni državni organ, Policija. Policija to nalogo dosledno in učinkovito izvaja. Policija v  skladu z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije  pri svojih nalogah lahko sodeluje s posamezniki ali lokalno skupnostjo, da je pri svojem delu bolj učinkovita. Delovanje posameznika ali skupin, ki bi se lažno izdajali za uradno ali vojaško osebo, ali bi na vidnem mestu nosili orožje ali repliko orožja in s tem vznemirjali ljudi, bi pomenilo kršitev pravnih aktov (Zakon o orožju, Zakon o varstvu javnega reda in miru). Poudarjamo, da policija v takih primerih dosledno ukrepa v okviru svojih pristojnosti.

  1. Ali njihovega delovanja ne razumete kot potencialno nevarnega in omejujočega pri izvajanju svojih operativnih nalog na meji?

Kot je bilo pojasnjeno že v odgovoru na prvo vprašanje, pristojni organi odkrivanja in pregona v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili spremljajo tovrstne aktivnosti in bodo v primeru ravnanj v nasprotju z zakonodajo tudi izvedli ustrezne zakonske ukrepe. Torej, če bodo aktivnosti posameznikov ali skupin vplivale na izvajanje operativnih nalog policije, bo policija zoper njih ukrepala.

  1. Če delovanje vaških straž celo pozdravljate, ali nameravate z njimi tesneje sodelovati in na kakšne načine?

Kot smo že uvodoma poudarili, slovenska vlada, Ministrstvo za notranje zadeve in Policija izrecno nasprotujejo ustanavljanju t. i. vaških straž in jih ne podpirajo. V ta namen policija vse tovrstne pobudnike opozarja na zakonitost njihovih ravnanj, predvsem pa, da pri svojih ravnanjih ne posegajo v pristojnosti državnih organov. Policija na podlagi 35. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji  sodeluje z organi samoupravnih lokalnih skupnosti in tudi z drugimi organi, organizacijami in institucijami, civilno družbo ter posamezniki, katerih dejavnost je usmerjena v zagotavljanje varnosti, ter jim v okviru svojih pristojnosti in možnosti nudi pomoč. Ta oblika sodelovanja je formalizirana, saj zakon določa, da se lahko sodelovanje uredi z ustanavljanjem svetov, sosvetov, komisij ali drugih oblik partnerskega sodelovanja. V primeru t. i. vaških straž ne moremo govoriti o tovrstnem sodelovanju oziroma, kot že rečeno, nasprotujemo njihovemu ustanavljanju.

  1. Je »varnostno samoorganiziranje državljanov« dokaz, da policija ne opravlja dovolj dobro svojega dela?

Varnostno samoorganiziranje državljanov nikakor ni dokaz, da policija ne bi dovolj dobro opravljala svojega dela. Poudarjamo, da imata Ministrstvo za notranje zadeve in Policija ničelno toleranco do pobud posameznikov, ki bi nase prevzemali naloge v pristojnosti države, zato pristojne institucije spremljajo in proučujejo ravnanja posameznikov, da se lahko takoj in učinkovito odzovejo na morebitna nezakonita dejanja.

  1. Kakšno je vaše stališče do delovanja paravojaških skupin glede na dejstvo, da je bil Andrej Šiško nedavno obsojen zaradi ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve?

Zakonodaja daje monopol nad uporabo sile le državi. Policija je in bo tudi v prihodnje vsak primer tovrstnega združevanja, organiziranja, delovanja posameznikov in skupin spremljala in presojala zakonitost, odgovornost in vpliv na varnostno oceno v lokalnem okolju in državi.

Vaške straže, ki v Sloveniji niso kaznive? Javno vprašanje ministrici za pravosodje in ministru za notranje zadeve

mesarica

V Alternativni akademiji že dlje časa s hkratnim ogorčenjem in osuplostjo spremljamo anemičnost slovenske vlade in politike v celoti, ki s popolno pasivnostjo spremljata ustanavljanje vojaških parastruktur, kakršna je Šiškova varda, ki se urijo po slovenskih gozdovih, v zadnjem času pa tudi delovanje tako imenovanih vaških straž v Beli krajini, ki samoiniciativno nadzirajo hrvaško mejo in na lastno pest urejajo prehajanje beguncev čez mejo. In to pod domobransko zastavo.

Ne samo, da se predsednik vlade in pristojna ministrstva ob tem niso zganila niti ob novicah o uporabi strelnega orožja proti beguncem, v današnjem zapisu portala SIOL smo lahko prvič naleteli  na odgovore novomeške policijske uprave, čeprav so novinarska vprašanja bila poslana na ministrstvo za notranje zadeve. Že naslov vesti vsebuje osrednje sporočilo, zato ga navajamo v celoti: »Policija v vaških stražah na meji ne vidi nič kaznivega«.

Iz dodatnih pojasnil je mogoče izluščiti, da sicer novomeška policija odsvetuje nepremišljene aktivnosti, s katerimi bi bila ogrožena varnost, hkrati pa očitno delovanju vaških straž ne oporeka in se ob tem sklicuje na odlično sodelovanje z domačini. Glede na omenjeno dejstvo zato zastavljamo javno vprašanje ministrici za pravosodje Andreji Katič in ministru za notranje zadeve Boštjanu Poklukarju:

1. Ali lahko potrdite, da slovenska vlada in policija ne nasprotujeta ustanavljanju vaških straž na slovenski meji in ali jih morda podpirata?

2. S katero ustavno ali zakonsko podlago bi utemeljili in podkrepili njihovo delovanje, če formiranje vaških straž ni kaznivo in protizakonito ravnanje, kot pravi novomeška policijska uprava?

3. Ali njihovega delovanja ne razumete kot potencialno nevarnega in omejujočega pri izvajanju svojih operativnih nalog na meji?

4. Če delovanje vaških straž celo pozdravljate, ali nameravate z njimi tesneje sodelovati in na kakšne načine?

5. Je »varnostno samoorganiziranje državljanov« dokaz, da policija ne opravlja dovolj dobro svojega dela?

6. Kakšno je vaše stališče do delovanja paravojaških skupin glede na dejstvo, da je bil Andrej Šiško nedavno obsojen zaradi ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve?

Spoštovana gospa Katič in spoštovani gospod Poklukar! Strinjala se bosta, da je oblikovanje vaških straž tako skrajen dogodek, da ga mora politika obravnavati s popolno resnostjo. Naj spomnimo na dogajanje leta 2006, ko se vaške straže po Sloveniji ustavljale konvoje policijskih vozil in jih pregledovale v času selitve romske družine Strojan. Sedaj je javnost osupla nad informacijo, da takšna ravnanja niso kazniva, zato zaprošamo za zanesljiv odgovor!

 

Financiranje zasebnih šol v Evropi ni obveznost države

šola

Kot že večkrat doslej, ko so se politične akcije strank desnice ob podpori RKC sprevrgle v odprto demagoško propagando, polno zmerjanja in zavajanja z izmišljenimi ter nestrokovnimi »argumenti«, tudi v primeru problema implementacije sodbe Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol opažamo odsotnost korektnega in vsebinsko tehtnega javnega razpravljanja.

Slovenija ni edina država na svetu, kjer je na področju vzgoje in izobraževanja opazen pritisk na javni sektor v prid privatizaciji. Zato bi želeli opozoriti širšo javnost na nekatere ključne točke najbolj očitnih zavajanj in strokovno neutemeljenih trditev ter zahtev zagovornikov stoodstotnega financiranja zasebnega šolstva.

Najprej velja poudariti, da je Slovenija s svojo doslej veljavno ureditvijo (sofinanciranje zasebnih šol v višini 85 odstotkov) v resnici v odnosu do zasebnega šolstva ena od najbolj »velikodušnih« držav v Evropi. Pri tem je pomembno, da je v pomembnih sodbah s tega področja Evropsko sodišče za človekove pravice povsem jasno razsodilo, da financiranje zasebnih šol ni obveznost države, ampak je stvar njene dobre volje. To sodišče je, kot vemo, nadrejeno ustavnim ali vrhovnim sodiščem držav članic. Spomnimo na razsodbo iz leta 1981, znano pod imenom Belgian Linguistics Case, in še nekatere druge. Skratka, obveznega državnega financiranja zasebnih šol iz naslova zagotavljanja pravice do izobraževanje ni mogoče izpeljati.

»Argument« zagovornikov financiranja zasebnih šol v višini 100 odstotkov obveznega in dodatnih programov, češ da gre samo za majhno število šol in za prgišče denarja, je zgrešen in prozoren. Očitno je, da bi uveljavitev te resda finančno razmeroma majhne spremembe pomenila samo prvi korak, ki bi pomenil rušenje konsistentnosti šolskega sistema. Tu puščamo ob strani še vidik, ki v primerih konfesionalnih šol zadeva znano načelo ločitve države od verskih skupnosti.

Navidezna »pravica do izbire« se – kot se je že izkazalo v vrsti primerov posameznih zveznih držav v ZDA – praviloma sprevrže v svoje nasprotje in vodi v stanje, v katerem šolski sistem služi poglabljanju in reproduciranju družbene neenakosti. Rezultat uveljavitve »pravice do izbire« je največkrat izčrpavanje javnih sredstev in prelivanje javnega denarja v žepe zasebnikov ali njihovih organizacij, velikokrat v vlogi ideoloških ali verskih interesov. Hkrati je državno šolstvo s tem dodatno finančno osiromašeno in posledično ne zagotavlja ustrezne kvalitete izobraževanja za manj premožne in družbeno podprivilegirane sloje.

Trditve o tem, da so zasebne šole »boljše« kot javne, tudi ne zdrži resne strokovne presoje, saj gre za primerjanje neprimerljivega. Zasebne šole namreč vpisujejo izbrano populacijo učenk in učencev, ki je največkrat ni mogoče primerjati s splošno.

Čeprav tovrstna opozorila običajno ne zaležejo, bi si želeli, da se poslanci v državnem zboru zaradi kompleksne problematike financiranja javnega šolstva in programov zasebnih šol izognejo strokovno neutemeljenim spremembam ter politično izsiljenim posegom v obstoječi sistem, saj lahko s tem nepremišljeno povzročijo težko popravljive posledice za javno šolstvo in celotno skupnost.

Primer ugrabitve je zlorabljen za novo širjenje sovraštva do beguncev in kovanje političnega dobička

Kolpa, 2. december 2015 (3) (2)

V Alternativni akademiji opozarjamo pred vnovično eskalacijo ksenofobno motiviranega ustvarjanja panike in širjenja strahu po včerajšnji ugrabitvi 79. letnega domačina v Beli krajini, zaradi katere je Janez Janša zahteval nujen sestanek Sveta za nacionalno varnost, predstavniki nekaterih civilnih iniciativ pa organizirajo proteste za varno mejo in prepoved nedovoljenih prehodov.

V trenutnem dogajanju, ki sovpada tudi s prihajajočimi evropskimi volitvami, vidimo pretirano in v ničemer utemeljeno politično reakcijo na dogodek z elementi kaznivega dejanja, v katerem so storilci tudi že priprti. Popolnoma neutemeljeno in zgrešeno bi bilo v posamičnem primeru uzreti dober razlog za posplošeno sklepanje, žal pa ravno na tej gesti temelji taktika tistih, ki bi radi kovali svoje politične dobičke s širjenjem stereotipov, hujskaštva in docela poenostavljenih ocen o beguncih in migracijah.

Svarimo tudi pred neodgovornimi pozivi, da se ljudstvo samo organizira skozi vaške straže in zavaruje mejo pri nekaterih strankarskih krogih, kar lahko hitro pripelje do popolnega nespoštovanja demokratičnega reda in neslutenih razmer moralne panike in splošnega kaosa. Če kdaj, potem je tudi po tem dogodku potrebno širiti strpnost med ljudi in zavedanje, da niso nastopili nikakršni razlogi za izredne razmere – sploh zato, ker so bili storilci tega enkratnega izoliranega kaznivega dejanja že ujeti in ker policija obvladuje situacijo glede povečanega vstopa beguncev. Pričakujemo, da se bo slovenska vlada odzvala trezno, pomirjujoče in spoštujoč vso mednarodno zakonodajo, pri tem pa ne bo sledila pritiskom politične opozicije in zahtevanim ukrepom o pošiljanju vojske na mejo ali posebnih pooblastilih.

Družbeni trenutek ne dopušča barantanja pri izbiri varuhinje ali varuha človekovih pravic

hrast

V turbulentnem času vzpenjajočih se radikalizmov, sovražnega govora, retradicionalizacije tudi slovenske družbe in številnih poskusov kršitev ali napadov na človekove pravice, smo dolžni biti dodatno pozorni na izbire v tistih institucijah države, ki se z njihovim varovanjem ukvarjajo uradno. Institucija ombudsmanke ali ombudsmana je prva na seznamu.

Zato v Alternativni akademiji z velikim presenečenjem spremljamo strankarsko barantanje ob predlogu petega varuha človekovih pravic v samostojni Sloveniji in temu posvečeno odločanje predsednika republike. Prepričani smo, da sta izbiri, ki trenutno v medijih krožita kot najbolj verjetni, prešibki za opravljanje tako zahtevne funkcije. Širša in tudi strokovna javnost o specialno pedagogu Petru Svetini in njegovem delu ve izrazito premalo, da bi ga z lahkoto in potrebno verodostojnostjo podprla. Drugi favorit, filozof in pravnik dr. Rok Svetlič, pa se je doslej »izkazal« s številnimi spornimi izjavami ravno glede pravic manjšin in marginaliziranih, pri čemer velja poudariti nedopustna stališča, povezana z izbrisanimi, migracijami in sovražnim govorom.

Nobenega dvoma ni, da si Slovenija ne samo zasluži, ampak celo krvavo potrebuje takšno varuhinjo ali varuha, ki bo v prelomnih trenutkih deloval zavzeto, politično brezkompromisno, s polno mero avtoritete in predvsem dokazoval zagnanost v zaznavanju ogrožanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin ali zmanjšane pravne varnosti državljanov.

Zato se strinjamo s sugestijami, ki opozarjajo na to, da imamo pred nosom bistveno boljše in kvalificirane kandidate, pripravljene prevzeti opisane naloge, in med njimi je, verjetno ne edina, tudi bivša predsednica ustavnega sodišča dr. Jadranka Sovdat. Omenjena tudi sama opozarja na to, kar vidimo kot največjo rakavo rano trenutnih izbirnih postopkov, pri katerih se v parlamentu zahteva podpora čim večjega števila strank, v tem primeru dvetretjinska: da bo oseba, ki je doslej brezkompromisno strokovno opravljala svoje naloge, na svoji poklicni poti velikokrat požela zamere posameznikov, političnih strank ali drugih družbeno vplivnih institucij, iz česar izhaja, da bo za svoje sicer pravično delo kaznovana vsakič, ko bi utegnila kandidirati za kakšno od javnih funkcij – v tem primeru varuha človekovih pravic. Po drugi strani pragmatizem iskanja dvetretjinske podpore aspirantom že vnaprej signalizira oportunost delovanja, ki se mu nato priključi še nespregledljiva oportunost aktualnega predsednika republike v predlogih, s čimer smo potem ujeti v začarani krog.

Zato smo v Alternativni akademiji prepričani, da sta sleherno hitenje ali pristajanje na konformizem pri izbiri varuha izjemno nevarna popotnica za prihodnost naše demokracije.

Ocena, ki je ni treba samo zavrniti, ampak najostreje obsoditi!

no firer

Skoraj že ni več mogoče šteti odprtih »Pandorinih skrinjic«, iz katerih silijo na plano nacionalizem, šovinizem, rasizem, sovražni govor in drugi ideološki mehanizmi ekstremne desnice, ki pričajo o navzočnosti generičnega fašizma v Sloveniji. Da se le ta vse bolj aktualizira ne samo kot potencialni fašizem, ampak kot odkrito politično delovanje, ki se očitno z vso nesramnostjo skuša legitimirati v demokratičnem parlamentu, se je pokazalo v zadnji oceni Komisije za nadzor varnostnih služb, ki jo vodi Matej Tonin in ki jo prevladujoče sestavljajo člani desnih strank. Mediji so nas o tem obvestili tako, da so stvari poimenovali z blažjimi imeni, kot npr. s pojmom »nacionalizem«.

Kako je mogoče, da v deželi, ki se je osamosvojila na podlagi demokratičnih zahtev in splošno sprejetega univerzalizma človekovih pravic, parlamentarni organ med drugim zapiše, da je v njej varnostno tveganje predstavlja »velik delež prebivalcev, nerojenih v Sloveniji«? Danes mnogi svarijo pred rabo menda premočnih izrazov, kot sta »fašizem« in »nacizem«, toda v zgodovino povodov množičnega nasilja je vpisana tudi sintagma »Blut und Boden«. Toda v omenjeni oceni Komisije bi našli kategorijo tal (Boden), obliko nekakšnega geo-rasizma, ki izpostavlja kot tarčo političnega sumničenja in posledično družbenega izključevanja ljudi, ki se zaradi različnih naključij niso rodili v Sloveniji.

Podana ocena varnostnega tveganja, ki vključuje negativne domače demografske trende, med drugim nevarnost vidi prav v »Neslovencih«, kot so zapisali danes v enem izmed osrednjih časopisov. Takšen pogled krši civilizacijske in kulturne standarde, ki konstitucionalno opredeljujejo tudi samo OZN, kakršna se je izoblikovala po drugi svetovni vojni. Tu torej ne gre za vprašanje svobode govora, ampak za vprašanje obrambe svobode na podlagi elementarnega razsvetljenskega univerzalizma. Če k temu prištejemo še dejstvo, da je državni sekretar za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade dr. Damir Črnčec, razvpit po svojih ksenofobnih stališčih do »Neslovencev«, imamo več kot dovolj razlogov za skrb.

Zato zahtevamo od vseh parlamentarnih strank, ki so dolžne skrbeti za ohranjanje demokracije, da zadevno oceno zavrnejo in predvsem najostreje obsodijo. Če tega ne bodo storile, bo uspel še en korak v legalizaciji in legitimiranju fašistoidnih tendenc znotraj osrednje institucije demokratičnega sistema.