Cerar o Kataloniji: nepotrebna in škodljiva izjava

1280px-Estelada_blava.svg

Slovenski zunanji minister dr. Miro Cerar je zagrešil nepopravljivo napako s svojo novo izjavo o Kataloniji po zasedanju zunanjih ministrov Evropske unije v Luksemburgu. Če že ni zmogel besed, ki bi odsevale vso kompleksnost, zgodovinsko ukoreninjenost problematike in aktualno stanje v EU, pa nismo pričakovali sramotnega in nedopustnega stališča, da se Slovenija ne sme vmešavati v notranje zadeve druge države, sploh če pomislimo na podobnost v osamosvojitvenih težnjah v katalonskem in slovenskem primeru.

Njegovo mnenje, po katerem je skrajno vprašljiva obsodba katalonskih politikov na absurdne kazni zgolj notranja zadeva Španije, podpira tisto pasivno držo v vodilnih ustanovah Evropske unije, ki neposredno prispevajo k ogrožanju demokracije. Poudarjati, da je »Španija demokratična, pravna država in članica EU, ki zagotavlja vsem svojim državljanom temeljne človekove pravice« po tem, ko se je tam zgodila sodba v posmeh pravni državi in istim človekovim pravicam, je s stališča vodje diplomacije države milo rečeno naivno in neprevidno. Pričakovali bi, da se bo na to s svojo grajo odzval slovenski premier in se ogradil od takšnega pogleda.

Lahko sicer poskušamo razumeti, da bi bilo prepogumno, sploh za našega ministra za zunanje zadeve, če bi se neposredno zavzel za cilje obsojenih v Španiji, vendar pa je tudi vsakomur, ki je spremljal dogajanja v zvezi s katalonskimi osamosvojitvenimi težnjami, takoj jasno, da ne vedno napisana pravila demokratičnega dialoga v vsem času poteka katalonske krize s strani centralne oblasti niso bila upoštevana.

Končno pa izjava ob robu tako vidnega srečanja, kot je bilo omenjeno srečanje v Luksemburgu, spodbuja vtis, da ga uradno zagovarja slovenska država (še vedno upamo, da ne) in da je enako tudi tukajšnje javno mnenje. Najmanj, kar bi zdaj morala storiti Šarčeva vlada, je sodelovati pri pobudi po oblikovanju bolj pretehtanega in predvsem odločnejšega stališča o katalonskem problemu, pred katerim si Evropska unija ne more v nedogled zatiskati oči in ušes.

Šarec mora razrešiti ministrico Alenko Bratušek

prst

Pričakovanja javnosti do vlade Marjana Šarca so že od začetka njenega mandata močno povišana zaradi odločnosti predsednika vlade, da z zgledom svoje »nove politike« preseže stare vzorce neprimernih političnih manir – kar je sicer star vzorec po sebi.

Njegovo dosedanje ravnanje ni puščalo veliko dvomov, da ne želi trpeti železnih praks, povezanih s korupcijo, klientelizmom, neetičnostjo in tudi posegi politikov v državna podjetja. Zadnji primer njegovo načelnost postavlja na radikalno preizkušnjo: ministrica za infrastrukturo je nesporno zelo zavestno in neposredno posegla v razpis pomembnega državnega podjetja, in to z izključnim namenom, da bi na direktorsko mesto nastavila svojega izbranca. Še več, Alenka Bratušek je brez zavor svoje politično vpletanje začinila tudi s poskusom preklica razpisa za direktorja družbe SODO skozi menjavo statuta družbe, v skladu s katerim bi imela izključno pooblastilo za imenovanje nadzornikov prav ministrica, kar je vlada potem tudi sprejela.

Iz vseh medijskih poročil doslej nedvoumno izhaja, da je pri izpeljavi načrta za talca vzela celotno vlado, na koncu celo zahtevala menjavo neposlušnega nadzornika in ga za nameček tudi zamenjala kar z dosedanjim direktorjem direktorata za energijo znotraj svojega resorja. Veriga dogodkov se sestavi v nenaključno sosledje in priča o nezaslišano brutalnem »političnem intervencionizmu«, kot mu pravi dr. Bogomir Kovač. Zares boleče za Šarčevo vlado pa je, da je pri njegovi izpeljavi hote ali nehote sodelovala.

Predsednik vlade se bo po medijskem razkritju moral hitro odločiti ter državljankam in državljanom sporočiti, ali so zaznane »nove prakse« dejansko zgolj »stare prakse«, preoblečene v sveža oblačila po zadnji modi, s tem pa priznati, da njegov »spodrsljaj« njegovega sekretarja stranke Braneta Kralja ni bil niti malo naključen, ali pa ostati zvest samemu sebi in zaradi kadrovskih apetitov nemudoma razrešiti svojo ministrico.

V Alternativni akademiji zato pričakujemo, da bo znova pometel pred svojim pragom in brez oklevanja storil slednje. Ne le zaradi obljubljene vrnitve etičnih standardov v politiko, končno bo zgolj na tak način lahko zaustavil hitro rastoče in zanj usodno spoznanje ljudi, da njegova vlada res ni v ničemer boljša od nobene prejšnje.

Amazonski pragozd in slovenska (ne)odgovorna politika

požar amazon

V resnično vedno bolj kataklizmičnih časih za naš planet, ko so ob neskončnih plamenih v Sibiriji svetovno javnost šokirali še posnetki 72.000 gozdnih požarov v amazonskem pragozdu, »pljučih Zemlje«, ključnih za absorpcijo ogljikovega dioksida, povzročitelja globalnega segrevanja, se v nas kot nikoli poprej porajajo tesnobni občutki ne zgolj okoli prihodnosti in preživetja celotne civilizacije, ampak tudi urgentnega iskanja rešitev. Nikoli bolj intenzivno in nikoli bolj tudi v obliki spraševanj, kako bi morala delovati odgovorna (svetovna) politika in kaj bi morala nemudoma storiti, da ustavi najbolj črne scenarije, ki se z vedno večjo realistično močjo izrisujejo pred nami tudi v številnih dramatičnih prognozah strokovnjakov.

Še zdaleč ni smiselno govoriti le o tem, kako zmanjšati ogljični odtis in prispevati svoj del k boju proti podnebnim spremembam. Zgostitev političnih in kapitalskih norosti, arogantni pohod njihovih promotorjev, širitev populističnih gibanj širom sveta in vladavina nevarnih političnih liderjev pričakovano ekološko in podnebno krizo le še poslabšujejo. Eklatantna zgleda na vrhu velikanske ledene gore sta prav ameriški predsednik Donald Trump, ki se je že večkrat izkazal za pogumnega zanikovalca podnebnih sprememb in jih označil za prevaro, za katero stojijo Kitajci, ter njegov arogantni brazilski brat dvojček, ki ne želi v zanikanju in smešenju sprememb prav nič zaostajati. Po podatkih nemškega okoljskega inštituta Adelphi je v raziskavi iz letošnjega februarja kar 18 od 21 največjih evropskih skrajno desnih strank bodisi neopredeljenih glede nujnosti političnih aktivnosti, povezanih s problematiko podnebnih sprememb, bodisi jim neposredno nasprotuje. V Sloveniji, kot vemo, ni bistveno drugače – v skepticizmu do njih bistveno prednjači Janševa SDS.

Imamo torej odgovorno in neodgovorno politiko. Volimo in ustvarjajo si jo enako odgovorni in neodgovorni državljani. In kaj počne vlada Marjana Šarca? V Alternativni akademiji ne želimo opozarjati le na evropsko ali nacionalno zakonodajo na področju podnebnih sprememb, akcijske načrte, strategije prilaganja in posamične projekte. Kar nas tu zanima, je bolj preprost izziv: kako se odziva naša vladajoča politika, ko se dogaja ena največjih ekoloških tragedij zadnjega desetletja, ko po številnih drugih ekoloških tragedijah zdaj požari v amazonskem pragozdu na območju, obsegajočih področje vsaj 160 Slovenij, na obrazu brazilskega predsednika Jaira Bolsonara izzovejo zgolj ciničen nasmešek in izmišljene obtožbe na račun nevladnih organizacij, ki stojijo za požigi? Smo slišali kakšno stališče naših politikov, smo videli kakšno protestno izjavo, smo zaznali kakšno dejanje?

Slovenska javnost bi se morala iskreno in zavzeto preizprašati, kakšno politiko, še zlasti zunanjo, vodi naša država. Kako se naše stranke in vlada odzivajo na številne globalne, politične, gospodarske in ekološke izzive trenutka in v kakšni meri jih pri tem sploh zanima ne le dobrobit Slovenije, ampak tudi dobrobit, kaj dobrobit, celo golo preživetje našega planeta? Slovenija je članica EU, NATA in številnih mednarodnih organizacij, podpisnica številnih konvencij, tudi konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja. Ima svoje predstavnike v Evropskem parlamentu. Nedvomno drži, da je njena politična moč neznatna, vendar predstavnikov ljudstva in naše države to v ničemer ne odvezuje od običajne in žal celo pričakovane pasivnosti in popolne anemičnosti, s katero nam strežejo.

Odgovorna politika se ne meri po obsegu svoje moči in vplivu, temveč po zavezanosti in privrženosti etičnim načelom in skrbi za blagostanje ljudi, naravo in okolje. Ne le, da mora sprejemati ukrepe za blažitev globalnega segrevanja in omejevanje emisij toplogrednih plinov, zaustavljati nebrzdane procese izkoriščanja narave, v prvi vrsti od nje pričakujemo že, da se do usodnih dogajanj v svetu sploh opredeli!

Kdaj bomo dočakali, da se bosta slovenska vlada ali zunanji minister odzvala, zavzela jasno in prepoznavno stališče, morda predlagala kakšno konstruktivno pobudo Evropski komisiji in parlamentu, izrazila vsaj načelno zaskrbljenost nad ravnanji brazilskega predsednika, ki je po svoji izvolitvi odprl vrata vsem svojim podpornikom v rudarskih, kmetijskih in gozdarskih krogih, s tem pa legitimiral njihovo pustošenje po amazonskem pragozdu? Kdaj bomo dočakali odgovorno politiko?

Vaške straže: odgovora ministrice in ministra

Dne 1. avgusta 2019 smo na ministra za notranje zadeve in ministrico za pravosodje naslovili šest vprašanj, povezanih z nastajanjem in delovanjem vaških straž. Zapisali smo: »Spoštovana gospa Katič in spoštovani gospod Poklukar! Strinjala se bosta, da je oblikovanje vaških straž tako skrajen dogodek, da ga mora politika obravnavati s popolno resnostjo. Naj spomnimo na dogajanje leta 2006, ko se vaške straže po Sloveniji ustavljale konvoje policijskih vozil in jih pregledovale v času selitve romske družine Strojan. Sedaj je javnost osupla nad informacijo, da takšna ravnanja niso kazniva, zato zaprošamo za zanesljiv odgovor!«

Včeraj in predvčerajšnjim smo prejeli njuna odgovora, ki jih, zaradi širšega interesa javnosti, v celoti objavljamo spodaj:

Odgovori Ministrstva za pravosodje na vprašanja Alternativne akademije

Ministrstvo za pravosodje obsoja formiranje tako imenovanih »vaških straž«. Oblastvene naloge, kot je na primer zagotavljanje javnega reda in miru, so pridržane le oblastnim organom.

Ustava republike Slovenije med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami sicer zagotavlja svobodo zbiranja in združevanja (42. člen). Vendar pravica do mirnega zbiranja in javnih zborovanj ne vključuje prepovedanih ravnanj, kot so na primer posegi v osebno svobodo (19. člen Ustave RS), pravice osebnega dostojanstva in osebne varnosti (34. člen Ustave RS), opravljanje nalog ali pristojnosti, ki jih sme izvrševati samo država ali samoupravna lokalna skupnost (npr. delovanje v nasprotju s 121. členom Ustave RS).

V kolikor v primerih združevanja posameznikov pride do poskusov storitve kaznivih dejanj (npr. Ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve iz 359. člena Kazenskega zakonika, Nasilništvo po 296. členu kazenskega zakonika ipd.) ali prekrškov, imajo organi odkrivanja storilcev kaznivih dejanj (Policija) ali organi kazenskega pregona (državna tožilstva) pravico in dolžnost ustreznega ukrepanja. Pričakujemo, to pa je med drugim znano tudi iz nedavnih konkretnih primerov, da tako tudi delujejo.

Odgovori Ministrstva za notranje zadeve na vprašanja Alternativne akademije

  1. Ali lahko potrdite, da slovenska vlada in policija ne nasprotujeta ustanavljanju vaških straž na slovenski meji in ali jih morda podpirata?

Slovenska vlada, Ministrstvo za notranje zadeve in Policija izrecno nasprotujejo ustanavljanju t. i. vaških straž in jih ne podpirajo. Poudarjamo, da policija skrbno spremlja tovrstne aktivnosti in bo nemudoma ukrepala ob zaznanju kaznivih dejanj ali prekrškov. Vlada in policija se zavedata ustavne pravice posameznika do združevanja, vendar le do takrat, ko takšno združevanje ne posega v naloge, ki jih lahko izvajajo le uradni organi, oziroma delovanje posameznikov v sklopu tovrstnih združevanj ne predstavlja načrtovanja, pripravljanja, organiziranja ali izvrševanja kaznivih dejanj ali prekrškov. Policija je pri opravljanju svojih nalog dolžna spoštovati načelo zakonitosti in uporabiti policijska pooblastila le na podlagi, v obsegu in na način, kot določajo zakon in podzakonski predpisi. Zato pristojni organi odkrivanja in pregona v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili spremljajo tovrstne aktivnosti in bodo v primeru ravnanj v nasprotju z zakonodajo nemudoma tudi izvedli ustrezne zakonske ukrepe zoper tovrstne samoorganizirane skupine.

  1. S katero ustavno ali zakonsko podlago bi utemeljili in podkrepili njihovo delovanje, če formiranje vaških straž ni kaznivo in protizakonito ravnanje, kot pravi novomeška policijska uprava?

Ustava Republike Slovenije v 42. členu zagotavlja svobodo zbiranja in združevanja, vendar te aktivnosti ne smejo posegati v pristojnosti in naloge, ki jih izvajajo lahko le državni organi. Pri nadzoru državne meje gre za izvršilno funkcijo države, ki jo je upravičen izvajati le pristojni državni organ, Policija. Policija to nalogo dosledno in učinkovito izvaja. Policija v  skladu z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije  pri svojih nalogah lahko sodeluje s posamezniki ali lokalno skupnostjo, da je pri svojem delu bolj učinkovita. Delovanje posameznika ali skupin, ki bi se lažno izdajali za uradno ali vojaško osebo, ali bi na vidnem mestu nosili orožje ali repliko orožja in s tem vznemirjali ljudi, bi pomenilo kršitev pravnih aktov (Zakon o orožju, Zakon o varstvu javnega reda in miru). Poudarjamo, da policija v takih primerih dosledno ukrepa v okviru svojih pristojnosti.

  1. Ali njihovega delovanja ne razumete kot potencialno nevarnega in omejujočega pri izvajanju svojih operativnih nalog na meji?

Kot je bilo pojasnjeno že v odgovoru na prvo vprašanje, pristojni organi odkrivanja in pregona v skladu s svojimi zakonskimi pooblastili spremljajo tovrstne aktivnosti in bodo v primeru ravnanj v nasprotju z zakonodajo tudi izvedli ustrezne zakonske ukrepe. Torej, če bodo aktivnosti posameznikov ali skupin vplivale na izvajanje operativnih nalog policije, bo policija zoper njih ukrepala.

  1. Če delovanje vaških straž celo pozdravljate, ali nameravate z njimi tesneje sodelovati in na kakšne načine?

Kot smo že uvodoma poudarili, slovenska vlada, Ministrstvo za notranje zadeve in Policija izrecno nasprotujejo ustanavljanju t. i. vaških straž in jih ne podpirajo. V ta namen policija vse tovrstne pobudnike opozarja na zakonitost njihovih ravnanj, predvsem pa, da pri svojih ravnanjih ne posegajo v pristojnosti državnih organov. Policija na podlagi 35. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji  sodeluje z organi samoupravnih lokalnih skupnosti in tudi z drugimi organi, organizacijami in institucijami, civilno družbo ter posamezniki, katerih dejavnost je usmerjena v zagotavljanje varnosti, ter jim v okviru svojih pristojnosti in možnosti nudi pomoč. Ta oblika sodelovanja je formalizirana, saj zakon določa, da se lahko sodelovanje uredi z ustanavljanjem svetov, sosvetov, komisij ali drugih oblik partnerskega sodelovanja. V primeru t. i. vaških straž ne moremo govoriti o tovrstnem sodelovanju oziroma, kot že rečeno, nasprotujemo njihovemu ustanavljanju.

  1. Je »varnostno samoorganiziranje državljanov« dokaz, da policija ne opravlja dovolj dobro svojega dela?

Varnostno samoorganiziranje državljanov nikakor ni dokaz, da policija ne bi dovolj dobro opravljala svojega dela. Poudarjamo, da imata Ministrstvo za notranje zadeve in Policija ničelno toleranco do pobud posameznikov, ki bi nase prevzemali naloge v pristojnosti države, zato pristojne institucije spremljajo in proučujejo ravnanja posameznikov, da se lahko takoj in učinkovito odzovejo na morebitna nezakonita dejanja.

  1. Kakšno je vaše stališče do delovanja paravojaških skupin glede na dejstvo, da je bil Andrej Šiško nedavno obsojen zaradi ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve?

Zakonodaja daje monopol nad uporabo sile le državi. Policija je in bo tudi v prihodnje vsak primer tovrstnega združevanja, organiziranja, delovanja posameznikov in skupin spremljala in presojala zakonitost, odgovornost in vpliv na varnostno oceno v lokalnem okolju in državi.

Vaške straže, ki v Sloveniji niso kaznive? Javno vprašanje ministrici za pravosodje in ministru za notranje zadeve

mesarica

V Alternativni akademiji že dlje časa s hkratnim ogorčenjem in osuplostjo spremljamo anemičnost slovenske vlade in politike v celoti, ki s popolno pasivnostjo spremljata ustanavljanje vojaških parastruktur, kakršna je Šiškova varda, ki se urijo po slovenskih gozdovih, v zadnjem času pa tudi delovanje tako imenovanih vaških straž v Beli krajini, ki samoiniciativno nadzirajo hrvaško mejo in na lastno pest urejajo prehajanje beguncev čez mejo. In to pod domobransko zastavo.

Ne samo, da se predsednik vlade in pristojna ministrstva ob tem niso zganila niti ob novicah o uporabi strelnega orožja proti beguncem, v današnjem zapisu portala SIOL smo lahko prvič naleteli  na odgovore novomeške policijske uprave, čeprav so novinarska vprašanja bila poslana na ministrstvo za notranje zadeve. Že naslov vesti vsebuje osrednje sporočilo, zato ga navajamo v celoti: »Policija v vaških stražah na meji ne vidi nič kaznivega«.

Iz dodatnih pojasnil je mogoče izluščiti, da sicer novomeška policija odsvetuje nepremišljene aktivnosti, s katerimi bi bila ogrožena varnost, hkrati pa očitno delovanju vaških straž ne oporeka in se ob tem sklicuje na odlično sodelovanje z domačini. Glede na omenjeno dejstvo zato zastavljamo javno vprašanje ministrici za pravosodje Andreji Katič in ministru za notranje zadeve Boštjanu Poklukarju:

1. Ali lahko potrdite, da slovenska vlada in policija ne nasprotujeta ustanavljanju vaških straž na slovenski meji in ali jih morda podpirata?

2. S katero ustavno ali zakonsko podlago bi utemeljili in podkrepili njihovo delovanje, če formiranje vaških straž ni kaznivo in protizakonito ravnanje, kot pravi novomeška policijska uprava?

3. Ali njihovega delovanja ne razumete kot potencialno nevarnega in omejujočega pri izvajanju svojih operativnih nalog na meji?

4. Če delovanje vaških straž celo pozdravljate, ali nameravate z njimi tesneje sodelovati in na kakšne načine?

5. Je »varnostno samoorganiziranje državljanov« dokaz, da policija ne opravlja dovolj dobro svojega dela?

6. Kakšno je vaše stališče do delovanja paravojaških skupin glede na dejstvo, da je bil Andrej Šiško nedavno obsojen zaradi ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve?

Spoštovana gospa Katič in spoštovani gospod Poklukar! Strinjala se bosta, da je oblikovanje vaških straž tako skrajen dogodek, da ga mora politika obravnavati s popolno resnostjo. Naj spomnimo na dogajanje leta 2006, ko se vaške straže po Sloveniji ustavljale konvoje policijskih vozil in jih pregledovale v času selitve romske družine Strojan. Sedaj je javnost osupla nad informacijo, da takšna ravnanja niso kazniva, zato zaprošamo za zanesljiv odgovor!

 

Financiranje zasebnih šol v Evropi ni obveznost države

šola

Kot že večkrat doslej, ko so se politične akcije strank desnice ob podpori RKC sprevrgle v odprto demagoško propagando, polno zmerjanja in zavajanja z izmišljenimi ter nestrokovnimi »argumenti«, tudi v primeru problema implementacije sodbe Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol opažamo odsotnost korektnega in vsebinsko tehtnega javnega razpravljanja.

Slovenija ni edina država na svetu, kjer je na področju vzgoje in izobraževanja opazen pritisk na javni sektor v prid privatizaciji. Zato bi želeli opozoriti širšo javnost na nekatere ključne točke najbolj očitnih zavajanj in strokovno neutemeljenih trditev ter zahtev zagovornikov stoodstotnega financiranja zasebnega šolstva.

Najprej velja poudariti, da je Slovenija s svojo doslej veljavno ureditvijo (sofinanciranje zasebnih šol v višini 85 odstotkov) v resnici v odnosu do zasebnega šolstva ena od najbolj »velikodušnih« držav v Evropi. Pri tem je pomembno, da je v pomembnih sodbah s tega področja Evropsko sodišče za človekove pravice povsem jasno razsodilo, da financiranje zasebnih šol ni obveznost države, ampak je stvar njene dobre volje. To sodišče je, kot vemo, nadrejeno ustavnim ali vrhovnim sodiščem držav članic. Spomnimo na razsodbo iz leta 1981, znano pod imenom Belgian Linguistics Case, in še nekatere druge. Skratka, obveznega državnega financiranja zasebnih šol iz naslova zagotavljanja pravice do izobraževanje ni mogoče izpeljati.

»Argument« zagovornikov financiranja zasebnih šol v višini 100 odstotkov obveznega in dodatnih programov, češ da gre samo za majhno število šol in za prgišče denarja, je zgrešen in prozoren. Očitno je, da bi uveljavitev te resda finančno razmeroma majhne spremembe pomenila samo prvi korak, ki bi pomenil rušenje konsistentnosti šolskega sistema. Tu puščamo ob strani še vidik, ki v primerih konfesionalnih šol zadeva znano načelo ločitve države od verskih skupnosti.

Navidezna »pravica do izbire« se – kot se je že izkazalo v vrsti primerov posameznih zveznih držav v ZDA – praviloma sprevrže v svoje nasprotje in vodi v stanje, v katerem šolski sistem služi poglabljanju in reproduciranju družbene neenakosti. Rezultat uveljavitve »pravice do izbire« je največkrat izčrpavanje javnih sredstev in prelivanje javnega denarja v žepe zasebnikov ali njihovih organizacij, velikokrat v vlogi ideoloških ali verskih interesov. Hkrati je državno šolstvo s tem dodatno finančno osiromašeno in posledično ne zagotavlja ustrezne kvalitete izobraževanja za manj premožne in družbeno podprivilegirane sloje.

Trditve o tem, da so zasebne šole »boljše« kot javne, tudi ne zdrži resne strokovne presoje, saj gre za primerjanje neprimerljivega. Zasebne šole namreč vpisujejo izbrano populacijo učenk in učencev, ki je največkrat ni mogoče primerjati s splošno.

Čeprav tovrstna opozorila običajno ne zaležejo, bi si želeli, da se poslanci v državnem zboru zaradi kompleksne problematike financiranja javnega šolstva in programov zasebnih šol izognejo strokovno neutemeljenim spremembam ter politično izsiljenim posegom v obstoječi sistem, saj lahko s tem nepremišljeno povzročijo težko popravljive posledice za javno šolstvo in celotno skupnost.

Primer ugrabitve je zlorabljen za novo širjenje sovraštva do beguncev in kovanje političnega dobička

Kolpa, 2. december 2015 (3) (2)

V Alternativni akademiji opozarjamo pred vnovično eskalacijo ksenofobno motiviranega ustvarjanja panike in širjenja strahu po včerajšnji ugrabitvi 79. letnega domačina v Beli krajini, zaradi katere je Janez Janša zahteval nujen sestanek Sveta za nacionalno varnost, predstavniki nekaterih civilnih iniciativ pa organizirajo proteste za varno mejo in prepoved nedovoljenih prehodov.

V trenutnem dogajanju, ki sovpada tudi s prihajajočimi evropskimi volitvami, vidimo pretirano in v ničemer utemeljeno politično reakcijo na dogodek z elementi kaznivega dejanja, v katerem so storilci tudi že priprti. Popolnoma neutemeljeno in zgrešeno bi bilo v posamičnem primeru uzreti dober razlog za posplošeno sklepanje, žal pa ravno na tej gesti temelji taktika tistih, ki bi radi kovali svoje politične dobičke s širjenjem stereotipov, hujskaštva in docela poenostavljenih ocen o beguncih in migracijah.

Svarimo tudi pred neodgovornimi pozivi, da se ljudstvo samo organizira skozi vaške straže in zavaruje mejo pri nekaterih strankarskih krogih, kar lahko hitro pripelje do popolnega nespoštovanja demokratičnega reda in neslutenih razmer moralne panike in splošnega kaosa. Če kdaj, potem je tudi po tem dogodku potrebno širiti strpnost med ljudi in zavedanje, da niso nastopili nikakršni razlogi za izredne razmere – sploh zato, ker so bili storilci tega enkratnega izoliranega kaznivega dejanja že ujeti in ker policija obvladuje situacijo glede povečanega vstopa beguncev. Pričakujemo, da se bo slovenska vlada odzvala trezno, pomirjujoče in spoštujoč vso mednarodno zakonodajo, pri tem pa ne bo sledila pritiskom politične opozicije in zahtevanim ukrepom o pošiljanju vojske na mejo ali posebnih pooblastilih.