Financiranje zasebnih šol v Evropi ni obveznost države

šola

Kot že večkrat doslej, ko so se politične akcije strank desnice ob podpori RKC sprevrgle v odprto demagoško propagando, polno zmerjanja in zavajanja z izmišljenimi ter nestrokovnimi »argumenti«, tudi v primeru problema implementacije sodbe Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol opažamo odsotnost korektnega in vsebinsko tehtnega javnega razpravljanja.

Slovenija ni edina država na svetu, kjer je na področju vzgoje in izobraževanja opazen pritisk na javni sektor v prid privatizaciji. Zato bi želeli opozoriti širšo javnost na nekatere ključne točke najbolj očitnih zavajanj in strokovno neutemeljenih trditev ter zahtev zagovornikov stoodstotnega financiranja zasebnega šolstva.

Najprej velja poudariti, da je Slovenija s svojo doslej veljavno ureditvijo (sofinanciranje zasebnih šol v višini 85 odstotkov) v resnici v odnosu do zasebnega šolstva ena od najbolj »velikodušnih« držav v Evropi. Pri tem je pomembno, da je v pomembnih sodbah s tega področja Evropsko sodišče za človekove pravice povsem jasno razsodilo, da financiranje zasebnih šol ni obveznost države, ampak je stvar njene dobre volje. To sodišče je, kot vemo, nadrejeno ustavnim ali vrhovnim sodiščem držav članic. Spomnimo na razsodbo iz leta 1981, znano pod imenom Belgian Linguistics Case, in še nekatere druge. Skratka, obveznega državnega financiranja zasebnih šol iz naslova zagotavljanja pravice do izobraževanje ni mogoče izpeljati.

»Argument« zagovornikov financiranja zasebnih šol v višini 100 odstotkov obveznega in dodatnih programov, češ da gre samo za majhno število šol in za prgišče denarja, je zgrešen in prozoren. Očitno je, da bi uveljavitev te resda finančno razmeroma majhne spremembe pomenila samo prvi korak, ki bi pomenil rušenje konsistentnosti šolskega sistema. Tu puščamo ob strani še vidik, ki v primerih konfesionalnih šol zadeva znano načelo ločitve države od verskih skupnosti.

Navidezna »pravica do izbire« se – kot se je že izkazalo v vrsti primerov posameznih zveznih držav v ZDA – praviloma sprevrže v svoje nasprotje in vodi v stanje, v katerem šolski sistem služi poglabljanju in reproduciranju družbene neenakosti. Rezultat uveljavitve »pravice do izbire« je največkrat izčrpavanje javnih sredstev in prelivanje javnega denarja v žepe zasebnikov ali njihovih organizacij, velikokrat v vlogi ideoloških ali verskih interesov. Hkrati je državno šolstvo s tem dodatno finančno osiromašeno in posledično ne zagotavlja ustrezne kvalitete izobraževanja za manj premožne in družbeno podprivilegirane sloje.

Trditve o tem, da so zasebne šole »boljše« kot javne, tudi ne zdrži resne strokovne presoje, saj gre za primerjanje neprimerljivega. Zasebne šole namreč vpisujejo izbrano populacijo učenk in učencev, ki je največkrat ni mogoče primerjati s splošno.

Čeprav tovrstna opozorila običajno ne zaležejo, bi si želeli, da se poslanci v državnem zboru zaradi kompleksne problematike financiranja javnega šolstva in programov zasebnih šol izognejo strokovno neutemeljenim spremembam ter politično izsiljenim posegom v obstoječi sistem, saj lahko s tem nepremišljeno povzročijo težko popravljive posledice za javno šolstvo in celotno skupnost.

Advertisements

Primer ugrabitve je zlorabljen za novo širjenje sovraštva do beguncev in kovanje političnega dobička

Kolpa, 2. december 2015 (3) (2)

V Alternativni akademiji opozarjamo pred vnovično eskalacijo ksenofobno motiviranega ustvarjanja panike in širjenja strahu po včerajšnji ugrabitvi 79. letnega domačina v Beli krajini, zaradi katere je Janez Janša zahteval nujen sestanek Sveta za nacionalno varnost, predstavniki nekaterih civilnih iniciativ pa organizirajo proteste za varno mejo in prepoved nedovoljenih prehodov.

V trenutnem dogajanju, ki sovpada tudi s prihajajočimi evropskimi volitvami, vidimo pretirano in v ničemer utemeljeno politično reakcijo na dogodek z elementi kaznivega dejanja, v katerem so storilci tudi že priprti. Popolnoma neutemeljeno in zgrešeno bi bilo v posamičnem primeru uzreti dober razlog za posplošeno sklepanje, žal pa ravno na tej gesti temelji taktika tistih, ki bi radi kovali svoje politične dobičke s širjenjem stereotipov, hujskaštva in docela poenostavljenih ocen o beguncih in migracijah.

Svarimo tudi pred neodgovornimi pozivi, da se ljudstvo samo organizira skozi vaške straže in zavaruje mejo pri nekaterih strankarskih krogih, kar lahko hitro pripelje do popolnega nespoštovanja demokratičnega reda in neslutenih razmer moralne panike in splošnega kaosa. Če kdaj, potem je tudi po tem dogodku potrebno širiti strpnost med ljudi in zavedanje, da niso nastopili nikakršni razlogi za izredne razmere – sploh zato, ker so bili storilci tega enkratnega izoliranega kaznivega dejanja že ujeti in ker policija obvladuje situacijo glede povečanega vstopa beguncev. Pričakujemo, da se bo slovenska vlada odzvala trezno, pomirjujoče in spoštujoč vso mednarodno zakonodajo, pri tem pa ne bo sledila pritiskom politične opozicije in zahtevanim ukrepom o pošiljanju vojske na mejo ali posebnih pooblastilih.

Družbeni trenutek ne dopušča barantanja pri izbiri varuhinje ali varuha človekovih pravic

hrast

V turbulentnem času vzpenjajočih se radikalizmov, sovražnega govora, retradicionalizacije tudi slovenske družbe in številnih poskusov kršitev ali napadov na človekove pravice, smo dolžni biti dodatno pozorni na izbire v tistih institucijah države, ki se z njihovim varovanjem ukvarjajo uradno. Institucija ombudsmanke ali ombudsmana je prva na seznamu.

Zato v Alternativni akademiji z velikim presenečenjem spremljamo strankarsko barantanje ob predlogu petega varuha človekovih pravic v samostojni Sloveniji in temu posvečeno odločanje predsednika republike. Prepričani smo, da sta izbiri, ki trenutno v medijih krožita kot najbolj verjetni, prešibki za opravljanje tako zahtevne funkcije. Širša in tudi strokovna javnost o specialno pedagogu Petru Svetini in njegovem delu ve izrazito premalo, da bi ga z lahkoto in potrebno verodostojnostjo podprla. Drugi favorit, filozof in pravnik dr. Rok Svetlič, pa se je doslej »izkazal« s številnimi spornimi izjavami ravno glede pravic manjšin in marginaliziranih, pri čemer velja poudariti nedopustna stališča, povezana z izbrisanimi, migracijami in sovražnim govorom.

Nobenega dvoma ni, da si Slovenija ne samo zasluži, ampak celo krvavo potrebuje takšno varuhinjo ali varuha, ki bo v prelomnih trenutkih deloval zavzeto, politično brezkompromisno, s polno mero avtoritete in predvsem dokazoval zagnanost v zaznavanju ogrožanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin ali zmanjšane pravne varnosti državljanov.

Zato se strinjamo s sugestijami, ki opozarjajo na to, da imamo pred nosom bistveno boljše in kvalificirane kandidate, pripravljene prevzeti opisane naloge, in med njimi je, verjetno ne edina, tudi bivša predsednica ustavnega sodišča dr. Jadranka Sovdat. Omenjena tudi sama opozarja na to, kar vidimo kot največjo rakavo rano trenutnih izbirnih postopkov, pri katerih se v parlamentu zahteva podpora čim večjega števila strank, v tem primeru dvetretjinska: da bo oseba, ki je doslej brezkompromisno strokovno opravljala svoje naloge, na svoji poklicni poti velikokrat požela zamere posameznikov, političnih strank ali drugih družbeno vplivnih institucij, iz česar izhaja, da bo za svoje sicer pravično delo kaznovana vsakič, ko bi utegnila kandidirati za kakšno od javnih funkcij – v tem primeru varuha človekovih pravic. Po drugi strani pragmatizem iskanja dvetretjinske podpore aspirantom že vnaprej signalizira oportunost delovanja, ki se mu nato priključi še nespregledljiva oportunost aktualnega predsednika republike v predlogih, s čimer smo potem ujeti v začarani krog.

Zato smo v Alternativni akademiji prepričani, da sta sleherno hitenje ali pristajanje na konformizem pri izbiri varuha izjemno nevarna popotnica za prihodnost naše demokracije.

Ocena, ki je ni treba samo zavrniti, ampak najostreje obsoditi!

no firer

Skoraj že ni več mogoče šteti odprtih »Pandorinih skrinjic«, iz katerih silijo na plano nacionalizem, šovinizem, rasizem, sovražni govor in drugi ideološki mehanizmi ekstremne desnice, ki pričajo o navzočnosti generičnega fašizma v Sloveniji. Da se le ta vse bolj aktualizira ne samo kot potencialni fašizem, ampak kot odkrito politično delovanje, ki se očitno z vso nesramnostjo skuša legitimirati v demokratičnem parlamentu, se je pokazalo v zadnji oceni Komisije za nadzor varnostnih služb, ki jo vodi Matej Tonin in ki jo prevladujoče sestavljajo člani desnih strank. Mediji so nas o tem obvestili tako, da so stvari poimenovali z blažjimi imeni, kot npr. s pojmom »nacionalizem«.

Kako je mogoče, da v deželi, ki se je osamosvojila na podlagi demokratičnih zahtev in splošno sprejetega univerzalizma človekovih pravic, parlamentarni organ med drugim zapiše, da je v njej varnostno tveganje predstavlja »velik delež prebivalcev, nerojenih v Sloveniji«? Danes mnogi svarijo pred rabo menda premočnih izrazov, kot sta »fašizem« in »nacizem«, toda v zgodovino povodov množičnega nasilja je vpisana tudi sintagma »Blut und Boden«. Toda v omenjeni oceni Komisije bi našli kategorijo tal (Boden), obliko nekakšnega geo-rasizma, ki izpostavlja kot tarčo političnega sumničenja in posledično družbenega izključevanja ljudi, ki se zaradi različnih naključij niso rodili v Sloveniji.

Podana ocena varnostnega tveganja, ki vključuje negativne domače demografske trende, med drugim nevarnost vidi prav v »Neslovencih«, kot so zapisali danes v enem izmed osrednjih časopisov. Takšen pogled krši civilizacijske in kulturne standarde, ki konstitucionalno opredeljujejo tudi samo OZN, kakršna se je izoblikovala po drugi svetovni vojni. Tu torej ne gre za vprašanje svobode govora, ampak za vprašanje obrambe svobode na podlagi elementarnega razsvetljenskega univerzalizma. Če k temu prištejemo še dejstvo, da je državni sekretar za nacionalno varnost v kabinetu predsednika vlade dr. Damir Črnčec, razvpit po svojih ksenofobnih stališčih do »Neslovencev«, imamo več kot dovolj razlogov za skrb.

Zato zahtevamo od vseh parlamentarnih strank, ki so dolžne skrbeti za ohranjanje demokracije, da zadevno oceno zavrnejo in predvsem najostreje obsodijo. Če tega ne bodo storile, bo uspel še en korak v legalizaciji in legitimiranju fašistoidnih tendenc znotraj osrednje institucije demokratičnega sistema.

Ali smo končno dočakali gesto obrambe demokracije in njenih temeljnih načel?

sovraštvo

»Končno!« bi lahko vzkliknili ob »Odzivu predsednika vlade na oglaševanje podjetij v medijih, ki širijo sovražne vsebine«.

Četudi je zapis, objavljen na vladni spletni strani, zadržan v svojih formulacijah in spisan v dovolj razumevajočem tonu v odnosu do podjetij, ki objavljajo oglase v medijih, namenjenih širjenju najmračnejših ideologij, lažnih novic in pravi psihološki vojni proti zagovornikom strpnosti, univerzalnosti človekovih pravic in demokratičnega dialoga, ga štejemo za prvo nekoliko resnejšo gesto v prid obrambi temeljnih načel strpnosti v demokratični družbi. Pri tem ima velik pomen dejstvo, da ga je podpisal sam predsednik vlade Marjan Šarec, ki si za to gesto zasluži priznanje. Njegovo izjavo lahko štejemo za prepotreben prispevek k ustvarjanju širšega zavedanja, kaj dejansko pomenijo dejavnosti, ki jih z eno besedo imenujemo »sovražni govor«, lahko v ožjem in širšem smislu, in ki s svobodo javnega obveščanja nimajo druge zveze kot te, da obetajo njen konec, brž ko bi se dejanskim posestnikom zadevnih medijev uspelo zavihteti na oblast. Na podobne »modele« ugonabljanja demokracije in njegove vzorce v zgodovini smo v stališčih Alternativne akademije že večkrat opozorili.

Odziv predsednika vlade je končno za trenutek prekinil »zaroto molka« v vladajoči sredinski politiki glede na skrajno zaskrbljujoča delovanja radikalne desnice. V demokraciji ni druge obrambe proti pritlehni propagandi, širjenju laži in strahu, kot je ustvarjanje javnega zavedanja o njihovem dejanskem pomenu in nevarnosti. In k temu morajo prispevati najprej politiki. Seveda ob tem z obžalovanjem ugotavljamo, da imenovanje dr. Damirja Črnčeca in predvsem, da se omenjeni vse od trenutka tega imenovanja ni izjasnil o svojih zavržnih javnih izjavah, škodi verodostojnosti premierjevega odziva. Kljub temu pa upamo, da je vlada s to izjavo stopila na pot resnejše obrambe demokracije in nevarnih pasti spodbujanja sovraštva, homofobije in netolerance v slovenski družbi. Česar žal ni mogoče reči za izjavo štirih pravnikov (Teršek, Avbelj, Toplak, Letnar Černič), ki so s svojim svarilom predsedniku odkrito dokazali, da jih v državi širjenje sovražnega govora bolj malo zanima, čutijo pa veliko potrebo po zaščiti tistih, ki ga promovirajo.

 

Kekec na Kolpi kot izraz fašizacije slovenske družbe

Kekec

V Alternativni akademiji znova opozarjamo na razraščajoči oblak ksenofobije, sovraštva in nestrpnosti, ki je postal gonilni motiv radikalizacije slovenske desne politike. Danes si ne znamo predstavljati, kaj bi tak korak pomenil, če bi po zmagi na volitvah Janez Janša sestavil vlado – najbrž popolno legitimacijo izključevalnosti,  diskriminacije, napadov na LGBT skupnost,  še bolj neprikritega rasizma do beguncev, ekspanzijo sovraštva in vsesplošnega norčevanja iz političnih nasprotnikov, če dejanj, ki bi temu sledila, ali prilaščanja vseh družbenih sistemov, najbrž predvsem medijev, niti ne omenjamo.

Hujskaški javni razpis revije Demokracija in založbe Nova obzorja, d. o. o. za »izvirno slovensko pravljico, ki bo primerna za otroke do 10. leta starosti«, je le neznaten simptom fašizacije slovenskega prostora na pohodu: skozi njega so se pri Janševi stranki spravili na najmlajše, da bi jih pod krinko nekakšnega domoljubja dobesedno vzgajali v ksenofobne, rasistične in sovraštvo do drugačnih goječe posameznike.

Navodila razpisa za pravljico se berejo dobesedno kot pamflet kakšnega neonacističnega gibanja: v njem se pričakuje nič manj kot obravnava nevarnosti, ki jih prinašajo multitikulturalizem in ilegalne migracije, vpeljava pozitivnih junakov, predstavljenih kot »domača živalska vrsta«, medtem ko bo »vsiljivce oziroma negativce« predstavljala »tujerodna invazivna vrsta«. Na podoben način se v razpisu pričakujejo »nove dogodivščine« v skladu »z domoljubnimi in družinskimi vrednotami«, ob tem pa je pomenljiva tudi navedba zgleda, ki mu v pravljici velja slediti: Kekec gre na Kolpo branit mejo…

Največjo napako bi storili, ko bi tovrstne poskuse odpravili z nasmeškom na obrazu kot groteskno gesto tistih, ki »ne mislijo resno«, ki se zgolj šalijo. Prav nasprotno, ta »šala« je resna ideološka operacija, zato je vse tovrstne metode političnega propagandizma, tokrat že na ravni brutalnega vsiljevanja vzorcev rasističnega in ksenofobnega mišljenja najmlajšim, nič hudega slutečim otrokom, potrebno brezpogojno in glasno obsoditi!

Zato pričakujemo, da bo to nemudoma storila nova vlada Marjana Šarca, ki je s svojim državnim sekretarjem že poslala izjemno nevarno drugačno sporočilo. Pričakujemo, da se bo ob politiki odzvala civilna družba, strokovna združenja, delavci v vzgoji in izobraževanju in strokovnjaki za otroško literaturo. Samo ena pot je prava: da ob podobnih »vzgojnih« in drugih ekscesih ideološkega zastrupljanja s sovraštvom do Drugega pokažemo, da fašizma v svoji državi ne bomo trpeli in da se proti njemu odkrito borimo!

 

Protest proti beguncem v Metliki bo še en politični dogodek

Metlika fot

Od leta 2015 in časa nastopa zadnje velike begunske krize v Evropi smo tudi pri nas priča številnim protestom proti beguncem. V tem času se je del političnih strank zatekel k odkritemu in sistematično razvitemu načrtu vzpodbujanja sovraštva in nestrpnosti med državljankami in državljani, širjenju strahu in ksenofobnih čustev, da bi dosegel svoje politične cilje ali se zavihtel na tako želeno oblast. Pri tem pohodu je žal izjemno uspešen – zalomilo se mu je zgolj ob zadnjih volitvah, vendar ne zaradi volilnega rezultata.

V Alternativni akademiji opozarjamo na vedno intenzivnejši razmah tako imenovanih civilnih iniciativ, ki največkrat pod krinko ljudskih pobud organizirajo protestna zborovanja, recimo proti begunskim ali azilnim domovom – zadnji primer je Civilna iniciativa proti zgolj nakazani domnevi o postavitvi sprejemnega centra v Metliki in njen napovedani shod za to sredo, 5. septembra. Ravno primer omenjenega protesta je značilen: organizatorica protesta je Maja Kocjan, nedavna poslanska kandidatka stranke SDS z dolgo zgodovino protibegunskih nastopov, občinska svetnica SDS in hkrati namestnica generalnega sekretarja v tej stranki.

Zato pozivamo k dvojemu: da ljudje zaslepljeno ne nasedajo hujskaški govorici netilcev sovraštva, tokrat na občutljivem področju Metlike in Bele krajine, kjer so v Kolpi nedavno tragično končali mnogi med njimi, in zato takšne dogodke bojkotirajo ob zavedanju, da ne želijo biti kolektivni objekt manipuliranja s čustvi in žrtev političnih igric tistih, ki se jim ni težko bratiti s profašističnimi voditelji po Evropi. Ogromna napaka bi bila v nekakšni domoljubnosti organizatorjev prepoznati kakšno posebno skrb do ljudi – tisti, ki ne zmore empatije do nesrečnih usod in ga ne strezni pogled na trupla v reki, prav zares ne more ravnati solidarno v odnosu do sodržavljanov, ampak ga vodi le ljubezen do sebe ali želja po oblasti.

Hkrati apeliramo na množične medije, da prenehajo ustvarjati vtis o spontanih zborovanjih ljudi in javnost celovito informirajo o resničnih političnih režiserjih in organizatorjih. Le na ta način si bodo ljudje lahko ustvarili vtis, kakšni motivi stojijo za tistimi, ki se lahkotno in brez sramu igrajo s človeškimi življenji.