Vodstvo RTV Slovenija naj umakne svojo izjavo

the-worst-thing-about-censorship

V Alternativni akademiji želimo opozoriti na nesprejemljivo vsebino pisma vodstva RTV Slovenija, s katerim se naslavlja na svoje zaposlene in jim odmerja načine, kako naj se »dostojanstveno« izražajo kot zasebniki na socialnih omrežjih. Paradoksalno je bila pravica do javnega izražanja  postavljena pod vprašaj v kontekstu obsodb sovražnega govora v primeru nacističnih plakatov: z omejevanjem javne kritike na račun sovražnega govora hitro pridemo do tega, da ga hote ali nehote podpiramo.

Ne le to, da obžalujemo, da so vodilni na radioteleviziji neupravičeno okrivili svojo novinarko za njeno povezovanje neonacističnih plakatov s stranko SDS, česar ni storila, hkrati jo želijo javno ukoriti zaradi javnega izražanja stališč o tem, katera stranka v državi nenehno širi sovraštvo, ksenofobijo, nestrpnost in cinizem. Da bi novinarji javnega zavoda ne smeli izreči svojih osebnih stališč na družbenih omrežjih, tudi če ta zadevajo politično dogajanje, je popolna nedopustna praksa!

Nakazano omejevanje svobode izražanja novinarjem javnega servisa razumemo kot nevaren precedens že po sebi, še bolj problematično pa postane, če upoštevamo hujskaško in politikantsko naravo vse intenzivnejšega dela slovenskega medijskega prostora, ki je postal neskrito strankarsko in politično navijaški. Ker vedno bolj prosperira in se naslaja nad vse bolj uspešnimi učinki politične propagande, manipulacij in demagogije, je še nevarneje, če je na drugi strani zavezanost resnici sankcionirana, menda zavoljo krnitve ugleda in dobrega imena zavoda. S tem se spreminjata družbenega statusa »novinarjev« in novinarjev, potvorbam naseda javno mnenje, resnica, objektivnost in profesionalnost pa se vedno bolj umikajo podtikanjem, žalitvam in osebnim diskreditacijam, ki jih velikokrat politikantski novinarji, ne zgolj politiki, izvajajo nad svojimi stanovskimi kolegi.

Skrbi nas enostranska slepota in navidezna naključnost, po kateri se vodstvo pohlevno odziva na zahteve prvaka SDS, da kaznuje svojo novinarko, namesto da bi jo zaščitilo, podobni vatlov pa ne uporabi v primeru nekaterih drugih javnih zapisov ali nastopov: eklatanten primer so npr. javni nastopi in politična enostranskost novinarja Jožeta Možine, ali nedavne pisemske grožnje s pošiljkami belega prahu javnim osebam, ki sta ga omenjeni in Rosvita Pesek prezirljivo in podcenjujoče javno označila za »neslano šalo«.

Zato vodstvu RTV Slovenija predlagamo, da umakne svojo izjavo in v prihodnje svoj ugled ščiti z varovanjem avtonomije, svobode izražanja in profesionalnosti svojega kolektiva, še zlasti pred političnimi pritiski in žaljivostmi. Če tega ne bo storilo, bomo prisiljeni verjeti, da njenega ugleda ne ogroža Špela Kožar na Facebooku, temveč ga lastnoročno spodkopava kar samo.

Advertisements

Glas »proti Janši« je glas za demokracijo

Hegedušič

Slovenska demokracija je prekrhka in preveč ranljiva, da bi lahko brez dolgoročne škode prenesla še eno obdobje avtoritarne vladavine, ki jo obljublja predvsem SDS. Ker težko apeliramo na pretežno zaslepljene ali celo prestrašene medije, ki (še) niso v lasti madžarskih oligarhov, se obračamo na vse tiste volivce, ki razumejo bistvo izključevalnosti, neprikritega rasizma v odnosu do »migrantov«, namernih z revizijo pospremljenih prilaščanj zgodovine in vsesplošnega psovanja ali norčevanja iz političnih nasprotnikov, da se udeležijo volitev in glasujejo »proti Janši«.

Demokracije v Evropi sicer res ne ogrožajo samo skrajni desničarji, vendar pa sta njihova politika in pretežno rasistična ideologija najbolj grobi »avantgardi« populizma in novega totalitarizma. Zato so v zrelih demokratičnih sredinah številni politični akterji, civilno družbene organizacije in javne osebnosti že pozvali h »glasu proti«: na Nizozemskem proti Geertu Wildersu (PVV), v Nemčiji proti Jörgu Meuthenu ter Alexandru Gaulandu (AfD) in, slednjič, v Franciji proti Marine Le Pen (FN). Glas proti takim »kultnim« osebam, njihovim strankarskim ešalonom in militantni ksenofobni retoriki je torej glas za ohranitev demokracije.

Seveda drži, da so volilni glasovi proti lahko le izhod v sili in si jih v normalnih razmerah ne bi želeli. Tudi ne mislimo, da je problem domače politike mogoče zreducirati na eno osebo in njegovo stranko. A v slovenskem primeru ne gre samo za vprašanje osebnosti Janeza Janše, njegove vprašljive morale, domnevno (ne)dokazane koruptivnosti, spornih praks financiranja njegove stranke in njegovih medijskih trobil. Problem je vse, kar s svojim delovanjem personificira, legitimira in avtorizira – in kar je končno pripeljalo tudi do vstajniških zahtev na ulicah. Iz obdobij njegovih dveh prejšnjih avtokratskih vlad se dobro spominjamo pravega stampeda njegovih nastavljencev, pooblaščencev in tistih, ki so nenadoma »spregledali pravo resnico«, po vseh resorjih in institucijah do zadnje vaške šole. Sledile so »reforme«, ki so bile podrejene načelom obračuna z »ne-našimi« in zavojevanju ključnih medijev, končno pa so gospodarstvo preplavile vprašljive prakse, kakršne so tiste, ki se jih iz prvega mandata SDS-a spomnimo kot afer z Mercatorjem, Luko Koper, Intereuropo itd. Najbrž ni treba posebej omenjati še zloglasnega ZUJF-a iz časa njegove druge vlade.

Lahko pričakujemo, da bo v primeru ponovnega prihoda na oblast praksa izključevanj, nastavljanja zvestih amaterjev na profesionalna mesta, pritiskov na medije in, nenazadnje, sklepanja problematičnih zavezništev na mednarodnem področju, samo še bolj »dosledna«. Janša v času kampanje že napoveduje demontažo kritične civilne družbe in odreka možnost financiranja LGBT skupnosti in ustanovam, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami. Za vse sladke obljube o socialnih izboljšavah pa že zdaj lahko slutimo, da se bodo izkazale za volilno fatamorgano.

Če smo v dosedanji predvolilni kampanji končno le slišali nekaj bolj jasnih odgovorov in pravih poimenovanj ekstremno desničarskih zamisli s strani »sredinskih« kandidatov, pa je to žal premalo in prepozno, da bi lahko samo po sebi preprečilo še eno verzijo »neliberalne demokracije« v dikciji Viktorja Orbana. Tak razvoj dogodkov lahko preprečimo samo zavedni kritični volivci.

Pozivi k zaklepanju pred begunci vodijo do kolektivne histerije, strahu in sovraštva

Kolpa

V Alternativni akademiji z ogorčenostjo spremljamo intenzivirano predvolilno hujskaško retoriko proti beguncem, zadnje čase opremljeno še s podatki o vzpostavljenem novem koridorju iz Bosne in Hercegovine. Ugotavljamo, da zastraševalni manevri niso le pričakovani politični cilj različnim strankam za poceni nabiranje glasov z risanjem ogrožujočega sovražnika, ampak se je omenjena retorika sovraštva v javnem prostoru čez vse meje normalizirala, kritični odzivi nanjo pa so pretežno postali anemični in jih je čedalje manj.

V tem smislu smo v Sloveniji žal prešli v novo, še bolj intenzivno fazo demonizacijske obravnave beguncev. Ne le, da smo priča izrecnim pozivom k aktivaciji vojske na meji ob Kolpi, ki naj »strelja rafale po vodi« (Zmago Jelinčič, SNS) ali bizarnim idejam, da je treba postaviti opozorilne table, ker da smo v reki naselili krokodile (Primož Jelševar, SLS), skrajni korak smo doživeli z navodilom občine Črnomelj na sledi policijskemu obvestilu. V njem občanom svetujejo previdnost, zapiranje in zaklepanje vrat, v primeru, če se »tujci« pojavijo pred njihovimi domovi, pa celo nehumano naročajo, da se jim ne približujejo, ne spuščajo v hiše in da takoj pokličejo na številko 113. Množični mediji, sledeč vladajoči politiki, z veseljem prevzemajo prakso, po kateri se begunce povprek kriminalizira, stigmatizira in obravnava kot potencialne tatove, lopove in kriminalce.

V Alternativni akademiji za takšna ravnanja v prvi vrsti krivimo odhajajočo vlado, predvsem predsednika vlade in notranjo ministrico. Prvi je v svojem slavnostnem govoru pred dnevi, ob Dnevu upora proti okupatorju, celo pozval k boju proti sovražnemu govoru, a kakor da ne želi uvideti, koliko taistega porajajo zastraševalni manevri z njegovimi »tehničnimi ovirami« in pozivi k varovanju »naših ljudi«. Takšno zavzemanje proti govorici sovraštva je v svojem temelju abstraktno in licemerno. Gospod Cerar, še vedno čakamo na vašo odkrito empatično besedo proti neznosnemu sovraštvu do beguncev, v podporo ljudem kot ljudem, ki imajo vendar enake osnovne pravice kot mi.

Notranja ministrica je že večkrat izpričala hladnokrvno in vse prej kot humano dojemanje problematike beguncev, azilantov in prosilcev za azil, a ostaja objektivno odgovorna za ravnanje policije kot organa v svoji sestavi. Ni si posebno težko predstavljati, da sedanji pozivi k zaklepanju v svoje domove lahko neizbežno vodijo le do popolne protibegunske histerije neslutenih dimenzij, širitve kolektivnega strahu in končno neracionalnega zavračanja nesrečnih ljudi, od katerih številni, s svojimi osebnimi pretresljivimi zgodbami, bežijo proč od vojnih območij, nevzdržnih razmer in revščine.

Diskurz državnega terorizma

zemlja

Isti duh, ki je skupaj s sramotno trgovino z orožjem najbolj omadeževal prehod Slovenije v demokracijo in osamosvojitev z množično afero »izbrisanih«, je očitno na delu že vse od začetka tako imenovane migrantske krize. Če bi v času poteka »izbrisa«, o katerem nismo imeli sprotnih informacij, ampak smo samo slišali za posamezne primere, postavljali vprašanja s stališča humanitarnega prava in s stališča človekovih pravic, bi najbrž bili deležni zmerjanja, da »javno problematiziramo zakonito delo organov ministrstva za notranje zadeve«.

S temi besedami je namreč ministrica za notranje zadeve gospa Vesna Györkös Žnidar označila vse, ki se jim problem sirskega begunca Ahmada Šamija kaže kot problem vesti, morale in kot problem odprtosti (ali zaprtosti) družbe. Danes za nazaj vemo, da je bil »izbris« pravzaprav množični akt državnega terorizma.

Zdaj imamo opraviti s »posamičnim« in edinstvenim primerom človeka, glede katerega so dani vsi razlogi za uporabo diskrecijske klavzule. Vsa pravniška razlaga ministrice o tem zakaj to »ni mogoče«, je nelogična in s človekoljubnega stališča nesprejemljiva. Ker je bilo v javnosti s strani različnih nevladnih subjektov, ki nimajo nobenega opravka s predvolilnimi boji, dovolj argumentirano veliko povedanega o razliki med tem »kaj Slovenija mora storiti« in kaj Slovenija »lahko stori«, ne ponavljamo teh prepričljivih utemeljitev. S strani ministrice seveda take utemeljitve nismo slišali, ampak samo ponavljanje zgodbe o pravnomočnih sklepih, ki pa Sloveniji ne omejujejo pravice do uporabe diskrecijske klavzule.

Tak diskurz o »pravni utemeljenosti« delovanja represivnih organov je značilen za ravnanja, ki ustrezajo definiciji državnega terorizma. Ko bodo represivni organi tudi zares deportirali gospoda Šamija, pa bo šlo že za dejanje državnega terorizma nad nemočnim posameznikom. Ali naj spet čakamo dvajset let, da bomo nepotrebno represijo prepoznali kot to, kar v resnici je?

V Alternativni akademiji, v kateri nas je kar nekaj, ki smo se postavljali po robu represiji, izključevanju in ustrahovanju že v prejšnjem sistemu, z ogorčenjem obsojamo nastope in manipulativne neutemeljene izjave ministrice gospe Vesne Györkös Žnidar.

Predlagamo predsedniku vlade, ki tudi sam v nekem trenutku podvomil, da sproži postopke za razrešitev omenjene ministrice. Prav tako zahtevamo odpravo ali vsaj revizijo totalitarnega Zakona o tujcih.

Mahničevo zlorabo vojske glede arbitražnega sporazuma je treba nemudoma zavrniti

oklepnik

Poziv predsednika obrambnega odbora in poslanca SDS Žana Mahniča, ki sklicuje parlamentarni odbor za obrambo naslednji teden na temo »Pripravljenosti slovenske vojske na možne konflikte ob implementaciji arbitražnega sporazuma s Hrvaško«, bi morda lahko razumeli kot provokacijo in opozicijsko folkloro, če ne bi dobro poznali svarilnih zgodovinskih primerov o tem, kam lahko vodijo tovrstna dejanja.

V Alternativni akademiji smo prepričani, da bi morala slovenska politika storiti vse, da ustavi zlonamerno retoriko pričakovanega vojaškega zaostrovanja in kazanja mišic, začenši z neodgovornimi ravnanji poslancev. V situaciji pričakovane implementacije arbitražnega sporazuma ni nastopila nobena situacija, ki bi zahtevala kakršno koli vmešavanje vojske in posledično preverbo njenega stanja. O ničemer podobnem nikoli ni razpravlja Svet za nacionalno varnost. Zato dejanje poslanca Mahniča s sklicevanjem zaprtih sej razumemo kot zelo odkrito zlorabo funkcije, ki jo opravlja v Odboru za obrambo, v njegovi sugestivni gesti sklica seje pa v trenutku, ko ne obstaja niti najmanjša potreba po aktivaciji vojske, razbiramo skrbno premišljeno provokacijo, ki lahko v svojih nadaljevanjih vodi do radikalno dramatičnih posledic.

Ne dvomimo: vpeljava javnega in političnega diskurza o vojaški »pripravljenosti«, kar je seveda zgolj perfiden način vpeljave priprave državljanov na odprte oborožene konflikte ob meji,  je ob načrtnem poglabljanju sovraštva do sosednje Hrvaške prejkone motivirana z notranjepolitičnimi strankarskimi cilji, vendar vsebuje nevarno potenco najhujšega zaostrovanja razmer med državama.

Prepričani smo, da se morata predsednik republike kot vrhovni poveljnik obrambnih sil in predsednik vlade za trenutek posloviti od svojih priljubljenih vlog zanesljivega krmarja supa na Blejskem jezeru in strojevodje vlakovnih kompozicij na enem izmed tirov ter nemudoma opredeliti do takih grobih poskusov zlorabe vojske. Nenazadnje je ocena njene pripravljenosti v polni kompetenci in tudi praksi prvega,  čeprav osebno na sejo sploh ni povabljen, medtem ko je naloga drugega, da brez nepotrebnih konfliktov s politično modrostjo pripelje arbitražni sporazum do njegove realizacije.

Če do obsodbe Mahničeve zlorabe ne bo prišlo, bo to resen znak zastrupljene retorike, v katero nas je, brez bistvenih razlik, povlekla in še zmerom vleče vladajoča in opozicijska politika.

 

Prispevki profesorja B. M. Zupančiča k mizoginiji, seksizmu, rasizmu in antisemitizmu

Portret

Nekdanji sodnik Evropskega sodišča profesor Boštjan M. Zupančič se je že dolgo časa nazaj v svojih ljubiteljskih filozofskih premišljevanjih, v vse pogostejših javnih nastopih in končno še na socialnih omrežjih, začel približevati zanikanju najosnovnejših načel ustanove, katere član je bil v imenu državljank in državljanov Slovenije. Hkrati je vse bolj preziral etična načela intelektualnega poklica, ki terja refleksiven odnos tudi do lastnih javnih izjav. Od mizoginih interpretacij nekaterih dognanj o škodljivih učinkih onesnaževanja okolja na proces maskulinizacije možganov, preko nedavnega zagovora žice na meji in spornega Zakona o tujcih, vse do koncentriranega napada na izročilo Simone Veil, se je profesor Zupančič vse bolj pogrezal v zgražanja vredna izjavljanja, ki jih ni mogoče šteti za poskuse šaljive provokacije.

S tem, ko je pred kratkim preminulo intelektualko, preživelo žrtev holokavsta in vzorno evropsko političarko Simone Veil, označil za »največjo morilko vseh časov«, ker se je svoj čas zavzela za dekriminalizacijo abortusa, pa je gospod profesor, med drugim, sedanji uslužbenec Ministrstva za pravosodje in – kot kaže – nesojeni kandidat za člana Sveta za človekove pravice OZN, prestopil vse meje, med katerimi je meja dobrega okusa še najmanj pomembna.

Zahvaljujemo se profesorici Svetlani Slapšak, ki je v kolumni v časniku Večer glasno in tokrat  vendarle tudi javno dobro slišno opozorila na ta obžalovanja in obsodbe vredni izpad. Prav tako se pridružujemo tudi vsem drugim izjavam, komentarjem in izrazom ogorčenja, ki so se z različnimi poudarki že pojavili v javnosti.

V Alternativni akademiji se v izjavah za javnost praviloma ne spuščamo v osebno obarvane polemike, toda v danem primeru gre za vse kaj drugega kot samo za prosto razmišljanje nekega razumnika v njegovi zatemnjeni spalnici. Prej gre za simptomalno zlorabo akademske avtoritete za pospeševanje ideoloških trendov mizoginije, seksizma, rasizma in, ne nazadnje, antisemitizma ter s tem za prispevek k javnosti »lažnih novic in alternativnih dejstev«. Navidezne provokacije profesorja Zupančiča imajo namreč svojo drugo plat prav v populizmu skrajne desnice, ki jo ne označuje samo njen nestrpni, vulgarni in brutalni sovražni govor, ampak tudi nevarne zamisli, ki večkrat izvirajo iz nekaterih razumniških kabinetov. Ne smemo pozabiti, da je Hitlerjeva zmaga l. 1933 odmevala tudi v rektorskem govoru Martina Heideggerja na univerzi v Freiburgu.

Zato smo prepričani, da je človek s tovrstnimi nazori povsem neprimeren za javne funkcije, še najmanj pa za članstvo v mednarodnih institucijah, ki skrbijo za človekove pravice. Kako je lahko postal sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice, ostaja uganka.

 

 

Narod brez resničnega spomina nima prihodnosti, tudi če ima spomenike

beton

Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam, nastal po predlogu novele Zakona o vojnih grobiščih, sprejeti septembra 2009 v Državnem zboru, prinaša s sabo plemenito in univerzalno sporočilo spoštovanja umrlih in pietete. Takšno, da mu je težko oporekati. Le katera družba bi gradila svoj obstoj na notranjih konfliktih in sovraštvu, ki zavirajo njen razvoj? In res, prefinjena gesta zedinjenja onstran sovraštva in vojne je tista, na katero nas venomer lovijo zagovorniki postavitve spomenika, ki so ga danes svečano odprli.

V Alternativni akademiji smo prepričani, da lahko njegov pomen razbiramo predvsem iz tistega, kar ob njem v neizrečenosti ostaja po nujnosti spregledano. Beremo, da naj bi na deklarativni ravni dva betonska stebra v kotu Kongresnega trga imela »pomen osrednjega državnega spominskega obeležja za prebivalce slovenskega ozemlja, ki so kot vojaki različnih armad padli v vseh vojnah, zlasti pa med prvo in drugo svetovno vojno. Posvečen je tudi civilnim žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja.«

Toda dosedanje interpretacije in številni dosedanji nastopi prvega političnega promotorja spomenika, predsednika republike, prej kažejo na nekaj čisto drugega – na najmanj delni poizkus izenačitve žrtev v času druge svetovne vojne. Borut Pahor je s svojimi dejanji, tudi s postavljanjem skupnih spominskih obeležij partizanom in domobrancem, recimo na Karlovici, že nakazal zelo podobno operacijo spravne geste, le navidezno spoštovanja vredne. Prazna želja »pomiritve«, s katero se nikoli ni doseglo niti iskrene sprave v besedah, kaj šele v dejanjih, neizogibno vključuje »izenačitev« vseh žrtev po njihovem poreklu, kolikor so nasilno umrli; kot takšna je zamolčana ideološka redukcija, ki hote ali nehote spremlja postavitev spomenika. Abstraktna uniformirana obravnava vseh padlih žrtev vojn in vojnega nasilja te postavlja v istovrsten položaj le zato, ker so mrtve, onstran zgodovinskih resnic ali priznanja krivde in odgovornosti.

Če nek narod postavlja skupne spomenike herojem in borcem za ohranitev lastnega naroda, hkrati pa izdajalcem ali kolaboracionistom, zaveznikom okupatorja, se dejansko iz prvih norčuje. Ni dvoma, da je norčevanje iz mrtvih čisto nasprotje idejne zasnove pobudnikov: je skrajno nepietetno in s tem neproduktivno ravnanje. Slovenska desnica po tihem takšno izenačitev iz koristi zase pretežno dopušča, skupaj z Rimskokatoliško cerkvijo, ker si želi moralne in siceršnje rehabilitacije domobranstva – pri tem je očitno ne vodi iskrena želja po spravi v pomenu, kot ga je začrtala dr. Spomenka Hribar.

Nadalje se spornost spomenika, ki se skriva za univerzalno sprejemljivo namembnostjo (biti spomenik »vseh žrtev vojn«) in prijaznim videzom neangažirane nevtralnosti, kaže v zgodovinskem »vsegliharstvu«, kliče k pozabi in na hitro odpira vrata reviziji in rehabilitaciji vseh, ki so se postavili proti lastnemu narodu in bratu – kakor rad ponavlja predsednik. Spomenik ilustrira Pahorjevo osebno politično agendo všečnosti na vse strani in hkratnega simpatiziranja s tako imenovanimi levimi in desnimi. Vse v imenu maksimizacije lastne popularnosti. Od tod je le še korak do prezira do narodnoosvobodilnega boja ali upora zoper okupatorje.

Podobno v Alternativni akademiji ne moremo sprejeti predsednikove ambicije iz njegovega današnjega nagovora, da bo spomenik postal »osrednji prostor skupnega spominjanja« po tistem, ko nas je, tako pravi, zgodovina dolgo preizkušala kot narod in smo se končno konstituirali kot »zrela nacija«. Takrat, ko se hkrati priklanjamo žrtvi in rablju, ravno izničujemo spomin kot tak, ne pa izrisujemo njegove osrednje prostore! Narod brez resničnega spomina, tudi če ima še tako globoko betonirane spomenike, pa nima prihodnosti.