Ali smo končno dočakali gesto obrambe demokracije in njenih temeljnih načel?

sovraštvo

»Končno!« bi lahko vzkliknili ob »Odzivu predsednika vlade na oglaševanje podjetij v medijih, ki širijo sovražne vsebine«.

Četudi je zapis, objavljen na vladni spletni strani, zadržan v svojih formulacijah in spisan v dovolj razumevajočem tonu v odnosu do podjetij, ki objavljajo oglase v medijih, namenjenih širjenju najmračnejših ideologij, lažnih novic in pravi psihološki vojni proti zagovornikom strpnosti, univerzalnosti človekovih pravic in demokratičnega dialoga, ga štejemo za prvo nekoliko resnejšo gesto v prid obrambi temeljnih načel strpnosti v demokratični družbi. Pri tem ima velik pomen dejstvo, da ga je podpisal sam predsednik vlade Marjan Šarec, ki si za to gesto zasluži priznanje. Njegovo izjavo lahko štejemo za prepotreben prispevek k ustvarjanju širšega zavedanja, kaj dejansko pomenijo dejavnosti, ki jih z eno besedo imenujemo »sovražni govor«, lahko v ožjem in širšem smislu, in ki s svobodo javnega obveščanja nimajo druge zveze kot te, da obetajo njen konec, brž ko bi se dejanskim posestnikom zadevnih medijev uspelo zavihteti na oblast. Na podobne »modele« ugonabljanja demokracije in njegove vzorce v zgodovini smo v stališčih Alternativne akademije že večkrat opozorili.

Odziv predsednika vlade je končno za trenutek prekinil »zaroto molka« v vladajoči sredinski politiki glede na skrajno zaskrbljujoča delovanja radikalne desnice. V demokraciji ni druge obrambe proti pritlehni propagandi, širjenju laži in strahu, kot je ustvarjanje javnega zavedanja o njihovem dejanskem pomenu in nevarnosti. In k temu morajo prispevati najprej politiki. Seveda ob tem z obžalovanjem ugotavljamo, da imenovanje dr. Damirja Črnčeca in predvsem, da se omenjeni vse od trenutka tega imenovanja ni izjasnil o svojih zavržnih javnih izjavah, škodi verodostojnosti premierjevega odziva. Kljub temu pa upamo, da je vlada s to izjavo stopila na pot resnejše obrambe demokracije in nevarnih pasti spodbujanja sovraštva, homofobije in netolerance v slovenski družbi. Česar žal ni mogoče reči za izjavo štirih pravnikov (Teršek, Avbelj, Toplak, Letnar Černič), ki so s svojim svarilom predsedniku odkrito dokazali, da jih v državi širjenje sovražnega govora bolj malo zanima, čutijo pa veliko potrebo po zaščiti tistih, ki ga promovirajo.

 

Advertisements

Kekec na Kolpi kot izraz fašizacije slovenske družbe

Kekec

V Alternativni akademiji znova opozarjamo na razraščajoči oblak ksenofobije, sovraštva in nestrpnosti, ki je postal gonilni motiv radikalizacije slovenske desne politike. Danes si ne znamo predstavljati, kaj bi tak korak pomenil, če bi po zmagi na volitvah Janez Janša sestavil vlado – najbrž popolno legitimacijo izključevalnosti,  diskriminacije, napadov na LGBT skupnost,  še bolj neprikritega rasizma do beguncev, ekspanzijo sovraštva in vsesplošnega norčevanja iz političnih nasprotnikov, če dejanj, ki bi temu sledila, ali prilaščanja vseh družbenih sistemov, najbrž predvsem medijev, niti ne omenjamo.

Hujskaški javni razpis revije Demokracija in založbe Nova obzorja, d. o. o. za »izvirno slovensko pravljico, ki bo primerna za otroke do 10. leta starosti«, je le neznaten simptom fašizacije slovenskega prostora na pohodu: skozi njega so se pri Janševi stranki spravili na najmlajše, da bi jih pod krinko nekakšnega domoljubja dobesedno vzgajali v ksenofobne, rasistične in sovraštvo do drugačnih goječe posameznike.

Navodila razpisa za pravljico se berejo dobesedno kot pamflet kakšnega neonacističnega gibanja: v njem se pričakuje nič manj kot obravnava nevarnosti, ki jih prinašajo multitikulturalizem in ilegalne migracije, vpeljava pozitivnih junakov, predstavljenih kot »domača živalska vrsta«, medtem ko bo »vsiljivce oziroma negativce« predstavljala »tujerodna invazivna vrsta«. Na podoben način se v razpisu pričakujejo »nove dogodivščine« v skladu »z domoljubnimi in družinskimi vrednotami«, ob tem pa je pomenljiva tudi navedba zgleda, ki mu v pravljici velja slediti: Kekec gre na Kolpo branit mejo…

Največjo napako bi storili, ko bi tovrstne poskuse odpravili z nasmeškom na obrazu kot groteskno gesto tistih, ki »ne mislijo resno«, ki se zgolj šalijo. Prav nasprotno, ta »šala« je resna ideološka operacija, zato je vse tovrstne metode političnega propagandizma, tokrat že na ravni brutalnega vsiljevanja vzorcev rasističnega in ksenofobnega mišljenja najmlajšim, nič hudega slutečim otrokom, potrebno brezpogojno in glasno obsoditi!

Zato pričakujemo, da bo to nemudoma storila nova vlada Marjana Šarca, ki je s svojim državnim sekretarjem že poslala izjemno nevarno drugačno sporočilo. Pričakujemo, da se bo ob politiki odzvala civilna družba, strokovna združenja, delavci v vzgoji in izobraževanju in strokovnjaki za otroško literaturo. Samo ena pot je prava: da ob podobnih »vzgojnih« in drugih ekscesih ideološkega zastrupljanja s sovraštvom do Drugega pokažemo, da fašizma v svoji državi ne bomo trpeli in da se proti njemu odkrito borimo!

 

Protest proti beguncem v Metliki bo še en politični dogodek

Metlika fot

Od leta 2015 in časa nastopa zadnje velike begunske krize v Evropi smo tudi pri nas priča številnim protestom proti beguncem. V tem času se je del političnih strank zatekel k odkritemu in sistematično razvitemu načrtu vzpodbujanja sovraštva in nestrpnosti med državljankami in državljani, širjenju strahu in ksenofobnih čustev, da bi dosegel svoje politične cilje ali se zavihtel na tako želeno oblast. Pri tem pohodu je žal izjemno uspešen – zalomilo se mu je zgolj ob zadnjih volitvah, vendar ne zaradi volilnega rezultata.

V Alternativni akademiji opozarjamo na vedno intenzivnejši razmah tako imenovanih civilnih iniciativ, ki največkrat pod krinko ljudskih pobud organizirajo protestna zborovanja, recimo proti begunskim ali azilnim domovom – zadnji primer je Civilna iniciativa proti zgolj nakazani domnevi o postavitvi sprejemnega centra v Metliki in njen napovedani shod za to sredo, 5. septembra. Ravno primer omenjenega protesta je značilen: organizatorica protesta je Maja Kocjan, nedavna poslanska kandidatka stranke SDS z dolgo zgodovino protibegunskih nastopov, občinska svetnica SDS in hkrati namestnica generalnega sekretarja v tej stranki.

Zato pozivamo k dvojemu: da ljudje zaslepljeno ne nasedajo hujskaški govorici netilcev sovraštva, tokrat na občutljivem področju Metlike in Bele krajine, kjer so v Kolpi nedavno tragično končali mnogi med njimi, in zato takšne dogodke bojkotirajo ob zavedanju, da ne želijo biti kolektivni objekt manipuliranja s čustvi in žrtev političnih igric tistih, ki se jim ni težko bratiti s profašističnimi voditelji po Evropi. Ogromna napaka bi bila v nekakšni domoljubnosti organizatorjev prepoznati kakšno posebno skrb do ljudi – tisti, ki ne zmore empatije do nesrečnih usod in ga ne strezni pogled na trupla v reki, prav zares ne more ravnati solidarno v odnosu do sodržavljanov, ampak ga vodi le ljubezen do sebe ali želja po oblasti.

Hkrati apeliramo na množične medije, da prenehajo ustvarjati vtis o spontanih zborovanjih ljudi in javnost celovito informirajo o resničnih političnih režiserjih in organizatorjih. Le na ta način si bodo ljudje lahko ustvarili vtis, kakšni motivi stojijo za tistimi, ki se lahkotno in brez sramu igrajo s človeškimi življenji.

 

Nova vlada se mora opredeliti do ugotovljenih kršitev v policijskih postopkih obravnave beguncev

Meja Kolpa

V zadnjih tednih in mesecih opažamo izrazito eskalacijo ksenofobnega razpoloženja javnosti v odnosu do beguncev, kar si razlagamo z normalizacijo vsakodnevnega nestrpnega medijskega diskurza, njegovim razrastom in vedno intenzivnejšim načrtnim sejanjem strahu v režiji desnih strank in politično zlorabljenih medijev. Ksenobnost postaja naravno neproblematizirano stanje kolektivnega duha.

V senci intenzivnega širjenja nestrpnosti in sovražnega govora pa ostajajo zakrite zgodbe o številnih kršitvah človekovih pravic, navajamo le en primer. Pričakujemo, da bo notranje ministrstvo ustrezno reagiralo na poročilo Varuha človekovih pravic, ki je ob preverbi obravnave tujcev, kot so zapisali, na policijskih postajah v Črnomlju in Metliki »ugotovil pomanjkljivosti« v postopkih obravnave beguncev, saj osebne okoliščine vsakega posameznika, ki bi odpravile dvom, ali je imela oseba namero podati prošnjo za mednarodno zaščito oziroma ali jo je podala, večkrat sploh niso bile ugotavljane. Pričakovali bi analizo, kolikokrat se je to zgodilo. Poročilo Varuha je bilo spisano na podlagi obiska omenjenih policijskih postaj brez predhodne najave že v juniju tega leta – iz česar bi smeli sklepati, da bi nekdo lahko že preveril, ali se je v dveh mesecih od tega situacija spremenila na bolje. V njem je izražen sum izmikanja proceduram, po katerih bi begunci lahko podali prošnje za mednarodno zaščito, če tako želijo, s čimer so jim bile kršene pravice iz Zakona o mednarodni zaščiti. Naloga policistov bi bila, da jim zagotovijo ustrezne informacije o azilnih postopkih in v normalnih časovnih okvirjih obravnavajo tiste, ki bi prošnjo za azil želeli podati, a se to v veliko primerih ni zgodilo.

V Alternativni akademiji smo ogorčeni nad brezbrižnostjo prvega odgovora notranjega ministrstva glede policijskih postopkov nad predlogom Urada varuha in možnostjo uveljavljanja pravnega varstva tujcev, po katerem predlagajo pridobitev izjav o nameri podati prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji in ustreznem evidentiranju. V množičnih medijih smo zasledili, da je policija v njem nonšalantno zagotovila, kako pri izvajanju postopkov v celoti upošteva pravice tujcev, vključno s pravico dostopa do mednarodne zaščite, s čimer pa se Urad varuhinje ne strinja in izpostavlja, da se mora policija resneje opredeliti do naštetih pomislekov, zaradi česar so ta teden znova posredovali dopis na ministrstvo za notranje zadeve.

Nimamo razlogov, da bi podvomili v stališče Varuha, zato pozivamo, da nova vlada Republike Slovenije po konstituiranju nemudoma zavzame prepoznavno stališče do omenjenih pomislekov, ki kažejo na resne kršitev človekovih pravic v policijskih postopkih, kar bi moralo zanimati tudi mednarodno skupnost. Podobno velja za odpravo in revizijo novele Zakona o tujcih, ki škandalozno posega v pravice prosilcev za azil in še dodatno slabša položaj beguncev v Sloveniji.

Če se to ne bo zgodilo, bo nova vlada pokazala, da peterček levosredinskih strank s svojim kolektivnimi zavračanjem koalicijskega sodelovanja z Janšo zaradi njegove umazane retorike strahu in ksenofobije dejansko ni mislil resno.

Vodstvo RTV Slovenija naj umakne svojo izjavo

the-worst-thing-about-censorship

V Alternativni akademiji želimo opozoriti na nesprejemljivo vsebino pisma vodstva RTV Slovenija, s katerim se naslavlja na svoje zaposlene in jim odmerja načine, kako naj se »dostojanstveno« izražajo kot zasebniki na socialnih omrežjih. Paradoksalno je bila pravica do javnega izražanja  postavljena pod vprašaj v kontekstu obsodb sovražnega govora v primeru nacističnih plakatov: z omejevanjem javne kritike na račun sovražnega govora hitro pridemo do tega, da ga hote ali nehote podpiramo.

Ne le to, da obžalujemo, da so vodilni na radioteleviziji neupravičeno okrivili svojo novinarko za njeno povezovanje neonacističnih plakatov s stranko SDS, česar ni storila, hkrati jo želijo javno ukoriti zaradi javnega izražanja stališč o tem, katera stranka v državi nenehno širi sovraštvo, ksenofobijo, nestrpnost in cinizem. Da bi novinarji javnega zavoda ne smeli izreči svojih osebnih stališč na družbenih omrežjih, tudi če ta zadevajo politično dogajanje, je popolna nedopustna praksa!

Nakazano omejevanje svobode izražanja novinarjem javnega servisa razumemo kot nevaren precedens že po sebi, še bolj problematično pa postane, če upoštevamo hujskaško in politikantsko naravo vse intenzivnejšega dela slovenskega medijskega prostora, ki je postal neskrito strankarsko in politično navijaški. Ker vedno bolj prosperira in se naslaja nad vse bolj uspešnimi učinki politične propagande, manipulacij in demagogije, je še nevarneje, če je na drugi strani zavezanost resnici sankcionirana, menda zavoljo krnitve ugleda in dobrega imena zavoda. S tem se spreminjata družbenega statusa »novinarjev« in novinarjev, potvorbam naseda javno mnenje, resnica, objektivnost in profesionalnost pa se vedno bolj umikajo podtikanjem, žalitvam in osebnim diskreditacijam, ki jih velikokrat politikantski novinarji, ne zgolj politiki, izvajajo nad svojimi stanovskimi kolegi.

Skrbi nas enostranska slepota in navidezna naključnost, po kateri se vodstvo pohlevno odziva na zahteve prvaka SDS, da kaznuje svojo novinarko, namesto da bi jo zaščitilo, podobni vatlov pa ne uporabi v primeru nekaterih drugih javnih zapisov ali nastopov: eklatanten primer so npr. javni nastopi in politična enostranskost novinarja Jožeta Možine, ali nedavne pisemske grožnje s pošiljkami belega prahu javnim osebam, ki sta ga omenjeni in Rosvita Pesek prezirljivo in podcenjujoče javno označila za »neslano šalo«.

Zato vodstvu RTV Slovenija predlagamo, da umakne svojo izjavo in v prihodnje svoj ugled ščiti z varovanjem avtonomije, svobode izražanja in profesionalnosti svojega kolektiva, še zlasti pred političnimi pritiski in žaljivostmi. Če tega ne bo storilo, bomo prisiljeni verjeti, da njenega ugleda ne ogroža Špela Kožar na Facebooku, temveč ga lastnoročno spodkopava kar samo.

Glas »proti Janši« je glas za demokracijo

Hegedušič

Slovenska demokracija je prekrhka in preveč ranljiva, da bi lahko brez dolgoročne škode prenesla še eno obdobje avtoritarne vladavine, ki jo obljublja predvsem SDS. Ker težko apeliramo na pretežno zaslepljene ali celo prestrašene medije, ki (še) niso v lasti madžarskih oligarhov, se obračamo na vse tiste volivce, ki razumejo bistvo izključevalnosti, neprikritega rasizma v odnosu do »migrantov«, namernih z revizijo pospremljenih prilaščanj zgodovine in vsesplošnega psovanja ali norčevanja iz političnih nasprotnikov, da se udeležijo volitev in glasujejo »proti Janši«.

Demokracije v Evropi sicer res ne ogrožajo samo skrajni desničarji, vendar pa sta njihova politika in pretežno rasistična ideologija najbolj grobi »avantgardi« populizma in novega totalitarizma. Zato so v zrelih demokratičnih sredinah številni politični akterji, civilno družbene organizacije in javne osebnosti že pozvali h »glasu proti«: na Nizozemskem proti Geertu Wildersu (PVV), v Nemčiji proti Jörgu Meuthenu ter Alexandru Gaulandu (AfD) in, slednjič, v Franciji proti Marine Le Pen (FN). Glas proti takim »kultnim« osebam, njihovim strankarskim ešalonom in militantni ksenofobni retoriki je torej glas za ohranitev demokracije.

Seveda drži, da so volilni glasovi proti lahko le izhod v sili in si jih v normalnih razmerah ne bi želeli. Tudi ne mislimo, da je problem domače politike mogoče zreducirati na eno osebo in njegovo stranko. A v slovenskem primeru ne gre samo za vprašanje osebnosti Janeza Janše, njegove vprašljive morale, domnevno (ne)dokazane koruptivnosti, spornih praks financiranja njegove stranke in njegovih medijskih trobil. Problem je vse, kar s svojim delovanjem personificira, legitimira in avtorizira – in kar je končno pripeljalo tudi do vstajniških zahtev na ulicah. Iz obdobij njegovih dveh prejšnjih avtokratskih vlad se dobro spominjamo pravega stampeda njegovih nastavljencev, pooblaščencev in tistih, ki so nenadoma »spregledali pravo resnico«, po vseh resorjih in institucijah do zadnje vaške šole. Sledile so »reforme«, ki so bile podrejene načelom obračuna z »ne-našimi« in zavojevanju ključnih medijev, končno pa so gospodarstvo preplavile vprašljive prakse, kakršne so tiste, ki se jih iz prvega mandata SDS-a spomnimo kot afer z Mercatorjem, Luko Koper, Intereuropo itd. Najbrž ni treba posebej omenjati še zloglasnega ZUJF-a iz časa njegove druge vlade.

Lahko pričakujemo, da bo v primeru ponovnega prihoda na oblast praksa izključevanj, nastavljanja zvestih amaterjev na profesionalna mesta, pritiskov na medije in, nenazadnje, sklepanja problematičnih zavezništev na mednarodnem področju, samo še bolj »dosledna«. Janša v času kampanje že napoveduje demontažo kritične civilne družbe in odreka možnost financiranja LGBT skupnosti in ustanovam, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami. Za vse sladke obljube o socialnih izboljšavah pa že zdaj lahko slutimo, da se bodo izkazale za volilno fatamorgano.

Če smo v dosedanji predvolilni kampanji končno le slišali nekaj bolj jasnih odgovorov in pravih poimenovanj ekstremno desničarskih zamisli s strani »sredinskih« kandidatov, pa je to žal premalo in prepozno, da bi lahko samo po sebi preprečilo še eno verzijo »neliberalne demokracije« v dikciji Viktorja Orbana. Tak razvoj dogodkov lahko preprečimo samo zavedni kritični volivci.

Pozivi k zaklepanju pred begunci vodijo do kolektivne histerije, strahu in sovraštva

Kolpa

V Alternativni akademiji z ogorčenostjo spremljamo intenzivirano predvolilno hujskaško retoriko proti beguncem, zadnje čase opremljeno še s podatki o vzpostavljenem novem koridorju iz Bosne in Hercegovine. Ugotavljamo, da zastraševalni manevri niso le pričakovani politični cilj različnim strankam za poceni nabiranje glasov z risanjem ogrožujočega sovražnika, ampak se je omenjena retorika sovraštva v javnem prostoru čez vse meje normalizirala, kritični odzivi nanjo pa so pretežno postali anemični in jih je čedalje manj.

V tem smislu smo v Sloveniji žal prešli v novo, še bolj intenzivno fazo demonizacijske obravnave beguncev. Ne le, da smo priča izrecnim pozivom k aktivaciji vojske na meji ob Kolpi, ki naj »strelja rafale po vodi« (Zmago Jelinčič, SNS) ali bizarnim idejam, da je treba postaviti opozorilne table, ker da smo v reki naselili krokodile (Primož Jelševar, SLS), skrajni korak smo doživeli z navodilom občine Črnomelj na sledi policijskemu obvestilu. V njem občanom svetujejo previdnost, zapiranje in zaklepanje vrat, v primeru, če se »tujci« pojavijo pred njihovimi domovi, pa celo nehumano naročajo, da se jim ne približujejo, ne spuščajo v hiše in da takoj pokličejo na številko 113. Množični mediji, sledeč vladajoči politiki, z veseljem prevzemajo prakso, po kateri se begunce povprek kriminalizira, stigmatizira in obravnava kot potencialne tatove, lopove in kriminalce.

V Alternativni akademiji za takšna ravnanja v prvi vrsti krivimo odhajajočo vlado, predvsem predsednika vlade in notranjo ministrico. Prvi je v svojem slavnostnem govoru pred dnevi, ob Dnevu upora proti okupatorju, celo pozval k boju proti sovražnemu govoru, a kakor da ne želi uvideti, koliko taistega porajajo zastraševalni manevri z njegovimi »tehničnimi ovirami« in pozivi k varovanju »naših ljudi«. Takšno zavzemanje proti govorici sovraštva je v svojem temelju abstraktno in licemerno. Gospod Cerar, še vedno čakamo na vašo odkrito empatično besedo proti neznosnemu sovraštvu do beguncev, v podporo ljudem kot ljudem, ki imajo vendar enake osnovne pravice kot mi.

Notranja ministrica je že večkrat izpričala hladnokrvno in vse prej kot humano dojemanje problematike beguncev, azilantov in prosilcev za azil, a ostaja objektivno odgovorna za ravnanje policije kot organa v svoji sestavi. Ni si posebno težko predstavljati, da sedanji pozivi k zaklepanju v svoje domove lahko neizbežno vodijo le do popolne protibegunske histerije neslutenih dimenzij, širitve kolektivnega strahu in končno neracionalnega zavračanja nesrečnih ljudi, od katerih številni, s svojimi osebnimi pretresljivimi zgodbami, bežijo proč od vojnih območij, nevzdržnih razmer in revščine.