Najnovejši proglas Komisije za pravičnost in mir pri Škofovski konferenci v Alternativni akademiji štejemo za jasno izraženo voljo Katoliške cerkve, da bi premaknila mejo ustavno zagotovljene ločitve cerkve (oziroma verskih skupnosti) od države.

Pri tem že tako vse bolj odkrito radikalno odpravljanje demokratičnega reda v Sloveniji, ki ga izvaja koalicija pod upravo stranke SDS, vodilni skupini v slovenski Katoliški cerkvi ne zadošča. V proglasu omenjena komisija namreč odprto poziva k nestrpnemu ravnanju s »petkovimi protesti«. Njene ocene, da gre za »popustljiv ali celo podpihovalski odnos« do »tako imenovanih petkovih protestov«, ni mogoče brati drugače kot poziv k represivnemu obračunu s protestniki.

Če pustimo ob strani dejstvo, da so številni protestniki bili deležni represivnih ukrepov, da si je vlada dovolila nezakonito zapirati Trg Republike itd., nas ne preseneča tudi demagoško mnenje komisije o tem, da protestniki »pozivajo k smrti in ubojem«. S tem povsem brez distance ponavlja fraze iz besednjaka vladajoče SDS, ki je parole z zgodovinskim pomenom, ki označujejo vzpostavljenost slovenskega naroda z bojem proti fašizmu, spremenila v »grožnjo s smrtjo« sedanji vladi. Nadalje je tak očitek naravnost grotesken, če upoštevamo še cel spekter propagande na Novi24TV, v strankarskem trobilu Demokracija in še zlasti na družbenih omrežjih, na katerih se dnevno vrstijo pozivi k obračunu z »levaki«, vulgarne osebne diskreditacije tudi najbolj neoporečnih javnih osebnosti, seksistični napadi vseh vrst, rasistični izpadi in podobno. S cerkvene strani doslej nismo slišali niti najmilejšega konkretnega poziva »svoji strani« k spodobnosti v ravnanju in izražanju v skladu s krščansko moralo!

Iz proglasa je tudi razvidno, da se RKC uvršča v fronto pobudnikov odprave neodvisnosti javnih medijev. Njen očitek o »nepristranskosti javne RTV« je v kontekstu celotnega besedila povsem nedvoumno berljiv kot poziv h končni podreditvi javnega servisa državni kontroli v rokah stranke SDS. Pri tem komisija mimogrede še promovira protiustavno stališče glede na pravico staršev do svobodnega odločanje o rojstvu svojih otrok (55. člen Ustave RS) in lažno trdi, da RTV ni poročala o »Pohodu za življenje«, na katerem so zagovorniki omenjenega protiustavnega stališča nemoteno izražali svoja stališča.

Ne da bi se spuščali v vprašanja o tem, ali je država storila dovolj za dostojen pokop žrtev formalno povojnega nasilja nad poraženo stranjo, v vztrajno cerkveno zlorabljanje te tragedije za rehabilitacijo kolaborantstva in celo izrecno fašistično opredeljenih osebnosti druge svetovne vojne, ob obravnavani izjavi komisije zbuja pozornost tudi njena zamolčana mednarodna razsežnost.

Iz dikcije tega proglasa je namreč mogoče sklepati, da se Slovenska katoliška cerkev odkrito uvršča med nasprotnike sedanjega papeža Frančiška znotraj same Cerkve. O tem lahko sklepamo tudi glede na popolno ignoriranje njegovih pozivov k humanemu odnosu do trpečih beguncev iz človeka nevrednih razmer in glede na nenehno podporo seksističnim stališčem proti istospolno usmerjenim državljankam in državljanom. Prepričani smo, da veliko slovenskih kristjanov ni na strani vodilne garniture slovenske RKC, saj so verjetno bolj od njih sposobni razumeti sporočila o nujni posodobitvi in demokratizaciji Cerkve, ki jih izraža sedanji papež.

V Alternativni akademiji bi se premilo izrazili, če bi rekli, da smo zgroženi nad potezo vlade Republike Slovenije in njenega Ministrstva za kulturo, ki ga najbrž kaže preimenovati v Ministrstvo za destrukcijo vse kulture, ki presega njene tradicionalne forme. Podpiramo vse doslej izražene glasove protesta proti ravnanjem sedanje vlade tudi v novem primeru izvajanja zavržnih aktov: namreč nenadna in ultimativna odpoved najemne pogodbe vrsti nevladnih kulturnih, raziskovalnih in civilnodružbenih organizacij na Metelkovi 6, v hiši nasproti hostla Celica, nekdanjega vojaškega zapora, kjer je za kratek čas domoval sedanji predsednik vlade, je ne samo škandalozen akt, ampak tudi vsega obžalovanja vredni simptom degeneracije slovenske demokracije.

Povsem razvidno je, da gre v primeru takšne odpovedi najema za brutalen poskus obračuna z dediči nekdanjih zaveznikov ožjega jedra sedanje vladajoče politične garniture. Če ne govorimo še o vrsti drugih »napoleonskih« gest Janeza Janše, ni dvoma, da je prav on najverjetneje glavni akter pobude barbarskega dejanja Ministrstva z zahtevo po deložaciji kulturnih društev in nevladnikov s prozornim argumentom o prenovi stavbe, za katero bi sredstva za obnovo bila zagotovljena šele leta 2023!

Kampanja blatenja, širjenja laži in povodenj sovraštva iz vrst vladajoče stranke SDS, njenih madžarskih medijev ter zavezniških organizacij »trolov«, čemur smo priča že dolgo časa, jasno priča o avtorstvu obračuna s samo infrastrukturo kritične javnosti in enim najprodornejših segmentov sodobne kulture v Sloveniji. V omenjenih medijih in na družabnih omrežjih razvejani propagandni aparat stranke SDS izvaja grobe diskreditacije omenjenih organizacij, širi vnebovpijoče dezinformacije in laži, recimo o ustanoviteljih Mirovnega inštituta ter o samem delu inštituta, tako rekoč dnevno omalovažuje in podlo psuje kulturnoumetniška društva, grozi z ukinitvami financiranja projektov po sklenjenih pogodbah itd.

Zahtevamo od predsednika republike Boruta Pahorja, da se vsaj enkrat konkretno izreče o podivjanem delovanju vlade Janeza Janše. Ob takem delovanju te vlade in njenem apriornem zavračanju dialoga z vsemi, ki se ne morejo strinjati z njenimi ekstremnimi stališči in surovimi ravnanji, so abstraktni pozivi k strpnosti in sodelovanju tragično groteskni.  Seveda najodločneje zahtevamo od vlade republike Slovenije, da preneha s to nezaslišano eskalacijo z nosilci in ohranjevalci najboljših idej o demokraciji in kulturi, ki so se kdaj porodile v zgodovini Slovenije, in da takoj umakne svoj predlog o prekinitvi pogodbe.

Nacionalizem, kot sestavina trenutne slovenske »nove politične normalnosti«, se glede na očitno usklajena ravnanja, geste in izjave predsednikov republike in vlade v odnosu do slovenske manjšine v Italiji kaže predvsem kot sredstvo zavajanja volivcev in ne kot izraz domnevnega patriotizma in poudarjanja nacionalnih interesov. Kar je navznoter oglaševanje »ljubezni do domovine«, je navzven paktiranje s »partnerji« na skrajni desnici v Italiji in na Madžarskem. Konkretna dogajanja predvsem v Trstu v zadnjih tednih in ravnanja slovenskega režima v zvezi s simbolno stoto obletnico požiga Narodnega doma te ugotovitve povsem potrjujejo.

Razumemo, da Slovenija ne bi mogla preprečiti uvedbe novega praznika »dneva osvoboditve izpod jugoslovanske okupacije« na Tržaškem, ne moremo pa razumeti popolnega molka najvišjih slovenskih političnih predstavnikov ob tej italijanski gesti, ki je, med drugim, izrecno neprijazna do slovenske narodne manjšine.

Posebej zgroženi pa smo, ker je predsednik Pahor svoj prazni koncept sprave zdaj še »izvozil« v Italijo in pristal na zgodovinsko neutemeljeno izenačevanje boja proti fašizmu s posledicami druge svetovne vojne s tem, ko se bo poklonil spomeniku na faktografsko preverjeno izmišljenem kraju »slovenskega zločina« pri Bazovici. To sramotno in za slovensko manjšino žaljivo gesto, napovedano za 13. julij 2020, je dodatno podkrepil predsednik vlade Janša v svoji tviterski reakciji na dokumentarec o požigu Narodnega doma v Trstu. Povzel je stališča italijanskega političnega zgodovinskega revizionizma. Ta je namreč pomembno vpisan v ideologijo sedanje italijanske skrajne desnice. So torej tržaški Slovenci potemtakem drobiž v paktiranju sedanjega slovenskega režima s Salvinijevo ligo, s katero predvsem stranko SDS povezuje ista ideologija zaslepljenega antikomunizma, združenega z demagogijo na podlagi rasizma, seksizma in sovraštva do nemočnih beguncev?

Tako naši slovenski sonarodnjaki onkraj čedalje zaznavnejše meje, kot mi, podaniki slovenskega režima »nove normalnosti«, se ob teh dejstvih in gestah lahko zavemo, da je en obraz novega slovenskega Janusa smejoči se »spravni« obraz predsednika Pahorja in drugi obraz z mrkim pogledom predsednika vlade Janše. Ni prvič, da je zadevna prvina zunanje politike izraz regresivnosti notranje politike.

Zahtevamo, da predsednik Pahor, če mu je sploh mar vsaj za videz verodostojnosti najvišjega izvoljenega predstavnika naroda, prekliče svojo namero poklona izmišljotinam italijanskega postfašizma in ta preklic pospremi z iskrenim opravičilom slovenski manjšini na Tržaškem.

Včerajšnji deveti petkov protest (19. junija 2020) bo prišel v sramotno zgodovino »janšizma« zaradi načrtne ograditve celotnega Trga republike v strahu pred protestniki, ki ga je očitno odredilo jedro sedanje skrajno desničarske vlade. Ni šlo zgolj za domislico policije, omenjeni represivni akt predvsem povsem jasno demonstrira namene sedanje vlade SDS-a, ki ji asistirajo pomilovanja vredni politični plačanci.

Namesto, da bi vladajoči varovali odprtost javnega prostora za državljanke in državljane, so s svojimi v črne oklepe odetimi silami uzurpirali v simboličnem smislu ključni javni prostor v državi, prostor zbiranja pred hramom demokracije! Ne le to, nasilno so odstranjevali protestnike, ki so mirno prebirali slovensko ustavo. Lahko se sprašujemo, ali je s tem ravnanjem skrajno desničarska vlada nemara hotela izzvati nepremišljeno jezno dejanje kakega protestnika?

Ugotoviti smemo, da sedanji protesti, ki se intenzivirajo iz tedna v teden, ne merijo samo na arogantna dejanja oblastnikov, ampak predvsem opozarjajo na prihodnost, kakršna se nam obeta, če bomo kot državljani dovolili nadaljevanje izgradnje represivne države kot infrastrukture nedemokratičnega političnega režima. To se dogaja tudi z nezakonitim, protiustavnim in preprosto avtokratskim uzurpiranjem javnih institucij ali z njihovim demoliranjem. Zlasti slednja težnja je očitna pri objavljenih namenih »sesutja« javne RTV. Domnevno »uspešna bitka proti Covidu-19«, kakršno bi z manj nepotrebne represije izbojevala tudi bolj demokratična vlada ob sodelovanju zavednih državljank in državljanov, vsekakor ne odtehta vseh zaskrbljujočih in izrecno avtoritarnih ravnanj Janševega režima.

Ugotavljamo, da ta postavlja Slovenijo na napačno stran zgodovine. Protesti proti janšizmu se namreč uvrščajo v vse bolj artikulirano svetovno protestno gibanje proti rasizmu, seksizmu, izključevanju manjšin in uničevanju okolja. Pri tem pa je pomemben še širši okvir vsestranskega poglabljanja ekonomske in družbene neenakosti, ki botruje zgodovinsko novim oblikam fašistoidnih politik, kakršne v vrsti dežel vodijo klike pravih političnih gangsterjev. Ko zagovarjamo sedanje proteste, ne zagovarjamo samo pravice do javnega izražanja mnenja, ki ga potem žal nihče ne jemlje resno, ampak zagovarjamo tudi artikulirane zahteve. Te se zgoščeno izražajo predvsem v eni, zahtevi po odstopu za slovensko demokracijo smrtno nevarne vlade.

Ob teh ugotovitvah se odrekamo apelu na predsednika republike, naj po včerajšnjem ravnanju policije poskusi zaščiti odprtost javnega prostora republike, ki jo predstavlja, saj pri njegovi vse pogosteje izpričevani popolni politični slepoti vidimo le obžalovanja vredno kolaboracijo s skrajno desnico v imenu sprave, če jo sploh vzamemo resno, ki se ji je »janšizem« že v izhodišču dejansko odrekel.

Na včerajšnjih petkovih protestih je bilo večje število posameznikov, po poročilih medijev naj bi jih bilo sedem, deležnih popolnoma neopravičljive, čezmerne in brutalne uporabe policijske prisile, med njimi je bil ponovno Jaša Jenull. V Alternativni akademiji zato svarimo pred legitimacijo represije in njeno uporabo, na kar je nedavno opozoril Forum za demokracijo (»Policijska represija proti protestnicam in protestnikom je popolnoma nedopustna!«) in z več kot 100 uglednimi podpisi državljank in državljanov sprožil alarm, ki ga ne smemo preslišati.

Očitno je, da obsojanja in pozivi ob protidemokratičnih ravnanjih sedanje vlade ne dosegajo drugega učinka kot propagandnih zavajajočih in pogosto psovaških odgovorov tako samega predsednika vlade kot tudi vulgarnih, fašistoidno in rasistično obarvanih reakcij »madžarskih medijev« ter armade trolov na družbenih omrežjih. Vse našteto pa je predvsem jasna evidenca dejstva, da imamo vlado, ki ji ne gre za oblikovanje družbenega soglasja, ampak za vzpostavitev avtokratskega režima. Glede na vsa ravnanja, izjave, odnos do javnih ustanov in civilno družbenih organizacij je očitno, da imamo trenutno opraviti z vlado družbenega nesoglasja, ki želi delovati na podlagi povzročanja delitev in konfliktov z vsemi, ki z njo ne podpišejo pakta o enoumju. Zato veliko širši spekter družbenih dejavnikov od le ozko političnih nima druge izbire kot dosledno zahtevati njen odstop. Tudi protestniki po Sloveniji mirno in z velikim vložkom umetniške domišljije legitimno zastopajo opisano zahtevo.

Društvo Alternativna akademija je bilo eno prvih med javno delujočimi združenji, če ne čisto prvo, ki je – takrat še pod imenoma Liberalna akademija – opozorilo na pomen realnega poimenovanja politične strankarske formacije, zdaj celo predstavljajočo oblast. Zaradi prevladujočega medijskega poimenovanja zlasti stranke SDS za »desnosredinsko« se je ustvarjal zmotni vtis o »normalnosti« in »sprejemljivosti« njene ideologije izključevanja različnih družbenih manjšin in splošnega oženja prostora demokracije. Povsem razvidno pa je, da sedanjo vlado vodi ekstremno desničarska stranka.

Tovrstne politične formacije praviloma nimajo posebnih zadržkov tudi glede uporabe represivnih sredstev proti zagovornikom demokracije. »Incident«, ki se je zgodil na omenjenih demonstracijah, je korak preko pregovorne rdeče črte in zato opozarjamo, da lahko šele odstop sedanje vlade prepreči eskalacijo vsakršnega nasilja v slovenski družbi.

Ali bo Slovenija zdržala neznosen tempo političnega pogrezanja v avtoritarizem, ki smo ga žal med redkimi napovedali pred začetkom mandata Janševe tretje vlade? In kaj ga nas lahko pred tem scenarijem ustavi, zgolj množični ulični protesti? Ali si naša država lahko privošči restavracijo ksenofobnega nacionalizma, politično orbanizacijo in koketiranje z višegrajsko skupino, zavračanje Evropske unije in njenih institucij, socialni kolaps in zatiranje kulturnih delavcev, podrejanje medijev in diskreditacije novinarjev, bo njena demokracija zmogla prenesti Janševo brezobzirno politiko revanšizma, odstavljanja neposlušnih, politizacijo stroke, celo epidemiološke, nastavitve lakajskih urednikov in novinarjev v medije, ki jih dosega preko državnih podjetij, podrejanje struktur vojske in policije, vse trenutne kadrovske zamenjave in vse politikantske poteze? Za katere je predsednik vlade odkril odlično kamuflažno sredstvo v obliki boja proti epidemiji?

Politično, psihološko in gospodarsko pogrezanje v avtoritarizem je v državo pripeljalo dvojne izredne razmere, zaradi katerih se domača in tuja javnost nenehno sprašujeta, kako je mogoče v rekordnem času nič več kot treh tednov državo pahniti v skupino tistih, ki avtokratsko prezirajo človekove pravice in medije, se spogledujejo z idejami policijskih in vojaških režimov? Državo, v kateri je manjšanju demokratičnih standardov zaradi svoje bližine oblasti naklonjena slovenska RKC, če ne omenjamo pajdaških strank, SMC z Zdravkom Počivalškom in DeSUS z Aleksandro Pivec, predsednikov republike, državnega sveta in parlamenta, pa seveda podpore Viktorja Orbana, tudi v obliki madžarskega financiranja zdaj vladnih medijev? Če ne omenjamo povsem zmedene in anemične opozicije?

Vladajoča koalicija je ekspresno zamenjala vodstvo policije in vojske, zdaj je v postopku iskanja novega direktorja Sove, ker so prejšnjega disciplinirali in preprosto ekskomunicirali. Ravnokar vidimo, da je za šefa kriminalistov nastavila osebo, pred kratkim preiskovano zaradi sumov spolnega napada – vse po načelu »pomembno je, da je naš«, znanja in osebni dosje pa pri tem nista nobena ovira! S tem tudi zbuja povsem utemeljen sum, da namerava s to kadrovsko potezo vlada že v kali zatreti preiskavo o nezakonitem financiranju iz tujine. Podoben masaker je iz neracionalnih razlogov izpeljala na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje in po dveh tednih je na tem, da zamenja skupaj dve (različni) vodji. Navkljub javnemu pismu dve ducatov epidemiologov, ki so razkrili, da je stroka pretežno odrezana od odločanja o ukrepih v boju proti virusu.

Ampak še ni dovolj, politika pred stroko je vodilo tudi pri sprejemanju gospodarskih ukrepov, kamor je za glavnega svetovalca nastavljen lojalni ekonomist dr. Matej Lahovnik. In dalje: vladna depeša, ki Svetu Evrope sporoča, da večina slovenskih medijev pripada nekdanjemu komunističnemu režimu, ima le en namen, namreč prikriti trenutne medijske pritiske in ambicijo, da se bo polastila vseh medijev po zgledu iz mandata 2004-2008. Verjetno začenši z RTV Slovenija in STA. Na drugi strani je vlada odprla fronto z nevladniki in zdaj zahteva, da s podpisom aneksa prostovoljno odstopijo od pogodb, kar razumemo kot obliko zatiranja nevladnih ustanov. K temu omenimo še nadvse sumljive posle okoli nabave zaščitne medicinske opreme in poskuse, da bi vojska dobila policijska pooblastila ali da bi državljane nadzirala preko mobilnikov, kar so presenetljivo zavrnili celo nekateri ustavni pravniki na desnici, kot je dr. Matej Avbelj, ki sicer ne zamudijo nobene priložnosti za podporo predsedniku SDS.

Ni dvoma, da se povsem potrjujejo vsa dramatična svarila iz javnega pisma 150 slovenskih akademikov in se pred našimi očmi v rekordnem času vzpostavlja anomalija evropskih demokracij, ko se pogrezamo v neke že presežene grozljive čase, ki jih je madžarski intelektualec Gáspár Miklos Támas diagnosticiral kot obliko postfašizma. Pri tem je pri analizi sledil tudi zgledu iz svojega madžarskega okolja, ki je trenutno največji zgled Janeza Janše. In če Viktorju Orbanu grozi celo izključitev iz »njegove« Evropske ljudske stranke, kar je želja 13 predsednikov strank iz različnih delov Evrope, če se svet in Evropska unija zgražata nad izgubo demokratičnih standardov na Madžarskem, se v Sloveniji številni intelektualci, stranke in RKC še vedno močno ogrevajo nad prav takšno možnostjo. Kam torej? Možnost je le ena: ljudstvo si bo moralo izboriti svobodo nazaj.

Da se z novo vlado pod Janezom Janšo približuje obdobje, od katerega si lahko obetamo nižanje demokratičnih standardov, erozijo pravne države, napade na sodstvo in novo avtoritarnost po zgledu Viktorja Orbana v vseh segmentih družbe, smo ob svarilih drugih, žal premalo slišanih glasov, že opozorili javnost.

Nismo pa pričakovali, da se bodo ob načrtni politiki sovraštva, strahu in izključevanja, še pred potrditvijo mandatarja v Državnem zboru, pojavile tudi odkrite simpatije s tistimi, ki grozijo s fizičnim nasiljem. Da si verjetni prihodnji mandatar privošči na svojih socialnih profilih diskreditirati protestnike še pred njihovim shodom in jih primerjati z ljudožerci, nas ni presenetilo, ker takšne žalitve uporablja že najmanj od protestov leta 2012, ko jih je poimenoval za levičarske fašiste in zombije. Toda njegova posredna obramba svojega morebitnega ministra za notranje zadeve, poslanca Zvonka Černača, ki je odkrito podprl grožnje s fizičnim obračunom s protestniki – te bi morali pričakati in »dobro nalomiti« – zelo neposredno priča o nezaslišani politični volji mirno dopuščati najmanj verbalne napovedi nasilja, ne zgolj širiti sovraštvo in nestrpnost.

Od organov pregona zahtevamo, da sprožijo ustrezne postopke zaradi kaznivih dejanj in zaščitijo protestnike! Obenem pa v Alternativni akademiji pozivamo poslanke in poslanke, da znova razmislijo, ali so pripravljeni prevzeti svojo osebno in politično odgovornost s tem, ko prihodnost Slovenije predajajo v roke politični kliki, ki še pred izvolitvijo niti malo ne skriva svojega resničnega obraza in se odkrito spogleduje s totalitarnostjo. Zavedamo se majhne možnosti, da bi pri tistih, ki želijo participirati pri oblasti Janeza Janše, prebudili njihov moralni čut, ki so ga vendar s svojim pristankom po sodelovanju pri njegovi koaliciji močno zatajili, tudi za ceno popolnih zanikanj svoje lastne poprejšnje kritičnosti. V demokraciji je včasih res tako, da smemo zgolj ponižno upati na zmago razuma, moralnosti in osnovnih človeških vrednot. Če jim poslanke in poslanci ne mislijo slediti, bodo v zgodovini države za vedno ostali zapisani kot sleherne morale izpraznjeni prvovrstni zgledi politične oportunosti.

Pred nekaj dnevi je 75 podpisnic in podpisnikov pisma »Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo!«, ki so se mu kasneje pridružili še številni drugi z željo po podpisu, javnosti posredovalo svoje opozorilo glede politične prihodnosti Slovenije. V njem pišemo, da si naša relativno mlada demokracija ne more in ne sme privoščiti nove avtoritarnosti, orbanizacije in nacionalističnega populizma, med drugim pa tudi ne nezakonitega financiranja strank iz tujih virov in zastrupljanja s politično propagando medijev.

Danes, le štiri dni po javni objavi naših stališč, lahko ogorčeno ugotavljamo, da smo zaradi pisma doživeli plaz skrbno načrtovanih osebnih diskreditacij, nizkotnih žalitev, laži, poniževanj in manipulacij. Čeprav ne moremo reči, da nismo pričakovali takšnih reakcij, so te na najbolj brutalen in primitiven način pokazale, kako prav smo imeli v svojih ugotovitvah, da v Sloveniji že živimo globoko politično enoumje, ki je pripravljeno s pomočjo svojih medijskih trobil brez zadržkov kompromitirati svoje nasprotnike.

Ker nimamo vpliva na oblikovanje medijskih vsebin, lahko zato zgolj nemočno opazujemo dogajanje in kot znanstvenice in znanstveniki merimo tisto, kar sicer že poznamo: uničujoče učinke propagandne mašinerije neke stranke, umazanega diskurza osebnih žalitev in blatenj, pa tudi neposrednih groženj in zastraševanj. Zavedamo se, da nismo ne prva in tudi ne zadnja žrtev, a vendar čutimo dolžnost znova izreči svarilo, da si radikalna politika s takšnimi metodami in sredstvi, vrednimi totalitarnih režimov, ne zasluži nobenega vidnega mesta na političnem parketu, kaj šele, da bi vodila Slovenijo!

Kdo je dedič totalitarnih partij 20. stoletja, najbolj natančno dokazuje smešna, ne preveč inteligentna, groteskna grožnja Odvetniške družbe Matoz kot pravne predstavnice stranke SDS prvopodpisanemu prof. ddr. Rudiju Rizmanu. Ker verjamemo, da ima javnost neodtujljivo pravico do informiranja, tudi do informiranja o infantilni in patološki maščevalnosti stranke SDS, v celoti priobčujemo to besedilo, ki sodi v antologijo antidemokratičnega zastraševanja drugače mislečih.

Podpisnice in podpisniki smo zavezani k poštenosti in sledenju resnici, zato nas naročene grožnje pred sodnimi postopki s strani tistih, ki v imenu sejanja sovraštva nenehno govorijo o nujnosti svobode besede, ne bodo ne prestrašile in ne uklonile!

ddr. Rudi Rizman

s podpisnicami in podpisniki pisma »Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo!«

 

V Alternativni akademiji pozivamo predsednika republike, predsednika vlade v odstopu, predsednika Državnega zbora, vse prvake političnih strank, poslanke in poslance in najširšo javnost, da nemudoma obsodijo poskus politizacije neodvisnih preiskovalnih organov in policije, do katerega je prišlo včeraj z vdorom skupine parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb v Nacionalni preiskovalni urad, kjer so opravili nenapovedani nadzor.

Niti najmanjšega dvoma ni, da s takšnimi nezakonitimi in nevarnimi posegi stranka SDS zlorablja svojo politično moč in poskuša zastraševati organe zaradi postopkov, ki bi utegnili biti sproženi proti njej.

Na podoben način izražamo ogorčenje in zahtevamo, da vsi omenjeni obsodijo izjavo poslanca Žana Mahniča, ko je z zelo nedvoumnimi besedami generalni direktorici policije Tatjani Bobnar zagrozil,  da »naj pomisli na svojo prihodnost«.

Omenjeno dogajanje zgolj dan po objavi javnega pisma 75 zaskrbljenih profesoric in profesorjev dokazuje, kako močno prav so imeli, ko so javnost opozorili, da bo z novo vlado Janeza Janše ogrožena slovenska demokracija in da lahko kmalu pričakujemo restavracijo totalitarnih vzorcev ravnanj oblasti. Po svoje smo lahko prvaku SDS hvaležni, da je svojo avtoritarnost demonstriral še pred morebitno sestavo svoje koalicije, s katero želi zaobiti predčasne volitve, in s tem dovolj nazorno pokazal, kakšen režim lahko pričakujemo.