V turbulentnem času vzpenjajočih se radikalizmov, sovražnega govora, retradicionalizacije tudi slovenske družbe in številnih poskusov kršitev ali napadov na človekove pravice, smo dolžni biti dodatno pozorni na izbire v tistih institucijah države, ki se z njihovim varovanjem ukvarjajo uradno. Institucija ombudsmanke ali ombudsmana je prva na seznamu.

Zato v Alternativni akademiji z velikim presenečenjem spremljamo strankarsko barantanje ob predlogu petega varuha človekovih pravic v samostojni Sloveniji in temu posvečeno odločanje predsednika republike. Prepričani smo, da sta izbiri, ki trenutno v medijih krožita kot najbolj verjetni, prešibki za opravljanje tako zahtevne funkcije. Širša in tudi strokovna javnost o specialno pedagogu Petru Svetini in njegovem delu ve izrazito premalo, da bi ga z lahkoto in potrebno verodostojnostjo podprla. Drugi favorit, filozof in pravnik dr. Rok Svetlič, pa se je doslej »izkazal« s številnimi spornimi izjavami ravno glede pravic manjšin in marginaliziranih, pri čemer velja poudariti nedopustna stališča, povezana z izbrisanimi, migracijami in sovražnim govorom.

Nobenega dvoma ni, da si Slovenija ne samo zasluži, ampak celo krvavo potrebuje takšno varuhinjo ali varuha, ki bo v prelomnih trenutkih deloval zavzeto, politično brezkompromisno, s polno mero avtoritete in predvsem dokazoval zagnanost v zaznavanju ogrožanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin ali zmanjšane pravne varnosti državljanov.

Zato se strinjamo s sugestijami, ki opozarjajo na to, da imamo pred nosom bistveno boljše in kvalificirane kandidate, pripravljene prevzeti opisane naloge, in med njimi je, verjetno ne edina, tudi bivša predsednica ustavnega sodišča dr. Jadranka Sovdat. Omenjena tudi sama opozarja na to, kar vidimo kot največjo rakavo rano trenutnih izbirnih postopkov, pri katerih se v parlamentu zahteva podpora čim večjega števila strank, v tem primeru dvetretjinska: da bo oseba, ki je doslej brezkompromisno strokovno opravljala svoje naloge, na svoji poklicni poti velikokrat požela zamere posameznikov, političnih strank ali drugih družbeno vplivnih institucij, iz česar izhaja, da bo za svoje sicer pravično delo kaznovana vsakič, ko bi utegnila kandidirati za kakšno od javnih funkcij – v tem primeru varuha človekovih pravic. Po drugi strani pragmatizem iskanja dvetretjinske podpore aspirantom že vnaprej signalizira oportunost delovanja, ki se mu nato priključi še nespregledljiva oportunost aktualnega predsednika republike v predlogih, s čimer smo potem ujeti v začarani krog.

Zato smo v Alternativni akademiji prepričani, da sta sleherno hitenje ali pristajanje na konformizem pri izbiri varuha izjemno nevarna popotnica za prihodnost naše demokracije.