V Alternativni akademiji opozarjamo na odsotnost javne razprave in tehtnega razmisleka vpričo sprejemanja novega zakona o tujcih, s katerim želi Cerarjeva vlada uvesti niz rigoroznih in restriktivnih določb zaradi, kot pravijo, porasta ilegalnih migracij. Še več, tak ukrep v režiji notranjega ministrstva je tik pred obravnavo na Svetu za nacionalno varnost januarja naslednje leto in del priprav na množične prihode beguncev, pred katerimi nas intenzivno retorično svarijo dolge mesece, ne da bi se takšna pričakovanja res uresničila.

Ne samo, da so migracije že postale stigmatizirane kot »nedovoljene« in »ilegalne« – izraze zelo rada ponavlja ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar – opozoriti želimo predvsem na nedoslednost, ki nakazuje ne samo popolno pomanjkanje humanosti in empatije do ljudi v življenjskih stiskah, dejanje njihove politične demonizacije, temveč je tudi v sebi nesmiselna. Notranja ministrica ponavlja, da mora Slovenija zaostriti svojo zakonodajo in pogoje za vstop v državo, ker to počnejo vse druge sosedne države, s čimer bomo zaščitili svojo suverenost. Hkrati pa priznava, da EU nima širše strategije za reševanje vprašanja migracij. S tem, ko pravi, da »Slovenija potrebuje nekakšen skrajni ukrep, s katerim se bo zoperstavila množičnemu nedovoljenemu priseljevanju, če bi mehanizmi na ravni EU-ja popustili,« implicitno priznava, da bo postopala v nasprotju z istimi evropskimi mehanizmi in pravili – na katera se, sploh ko gre za varovanje schengenske meje, nenehno sklicuje.

Iz povedanega ni mogoče sklepati na nič manj od tega, da je nov zakon o tujcih pripravljen na način, ki predvideva nezadostnost evropskih predpisov, s čimer ravnanju Evropske unije, katere članica smo, jemlje ustrezno legitimnost. Namesto da bi Slovenija participirala pri izboljšavi skupnih varnostnih mehanizmov, se je odločila postopati na lastno pest, kar dokazuje, da svoje članstvo v EU jemljemo resno samo takrat, ko nam to ustreza – sicer ne.

Da je slovenski državni vrh popolnoma razdvojen v presoji situacije glede beguncev, je razvidno že iz stališča predsednika republike Boruta Pahorja in njegove presoje glede intenzivnega dodatnega nameščanja žičnatih ograj in celo vrat na mejnih prehodih s Hrvaško. V nedavnem pogovoru (21. decembra v intervjuju za Studiu ob 17) je poveljnik slovenskih oboroženih sil, nesporno poznavajoč zaupne varnostne podatke o stanju v državi, predlagal odstranitev žične ograje na hrvaški meji, češ da begunskega vala v kratkem ni pričakovati. Pahorjeva presoja varnostnih razmer, iz katere izhaja, da je postavitev ograje odvečna, izvira iz diametralno nasprotne ocene vsega, v kar nas prepričuje notranja ministrica in Cerarjeva garnitura. Ni bilo presenečenje, ko je naletela na ostro reakcijo pri predsedniku parlamenta Milanu Brglezu, podpredsedniku stranke SMC, s katero jo je ta nedomiselno diskvalificiral kot nekonsistentno (češ: pred enim letom je predsednik govoril drugače, svaril je pred begunskim žepom) in hkrati kot propagandno dejanje (češ: gre za napoved vnovične kandidature za predsednika države).

V Alternativni akademiji smo od prvega dne dosledno opozarjali ne odvečnost postavitve žične ograje. Z vidika predloga predsednika republike pa sta Brglezova očitka popolnoma nesmiselna: predsednikova ocena ukrepov v dveh zelo različnih časovnih situacijah ni po sebi nekonsistentna, še zlasti pa je nemogoče očitati nekomu, da si v razmerah, ko je večinsko mnenje Slovencev žal postavitvi ograje naklonjeno, z idejami o njihovi odstranitvi nabira politične točke. Pahor postopa kampanjsko na številne nespodobne populistične načine, vendar opisana izjava res ne more biti med njimi.

Od državnega vrha zato pričakujemo, da v luči popolnoma nasprotujočih si stališč in presoj predsednik vlade in predsednik republike državljanom zelo neposredno in odkrito predstavita svoj pogled na begunsko krizo in iz njega izvirajočo varnostno oceno o »skrajnih ukrepih«, ki jih omenja ministrica, še preden se bomo s tihim, od javnosti odmaknjenim nedemokratičnim sprejemanjem restriktivnih zakonov vsi skupaj znašli v stanju, ki spominja na policijsko državo.