Šarec mora razrešiti ministrico Alenko Bratušek

prst

Pričakovanja javnosti do vlade Marjana Šarca so že od začetka njenega mandata močno povišana zaradi odločnosti predsednika vlade, da z zgledom svoje »nove politike« preseže stare vzorce neprimernih političnih manir – kar je sicer star vzorec po sebi.

Njegovo dosedanje ravnanje ni puščalo veliko dvomov, da ne želi trpeti železnih praks, povezanih s korupcijo, klientelizmom, neetičnostjo in tudi posegi politikov v državna podjetja. Zadnji primer njegovo načelnost postavlja na radikalno preizkušnjo: ministrica za infrastrukturo je nesporno zelo zavestno in neposredno posegla v razpis pomembnega državnega podjetja, in to z izključnim namenom, da bi na direktorsko mesto nastavila svojega izbranca. Še več, Alenka Bratušek je brez zavor svoje politično vpletanje začinila tudi s poskusom preklica razpisa za direktorja družbe SODO skozi menjavo statuta družbe, v skladu s katerim bi imela izključno pooblastilo za imenovanje nadzornikov prav ministrica, kar je vlada potem tudi sprejela.

Iz vseh medijskih poročil doslej nedvoumno izhaja, da je pri izpeljavi načrta za talca vzela celotno vlado, na koncu celo zahtevala menjavo neposlušnega nadzornika in ga za nameček tudi zamenjala kar z dosedanjim direktorjem direktorata za energijo znotraj svojega resorja. Veriga dogodkov se sestavi v nenaključno sosledje in priča o nezaslišano brutalnem »političnem intervencionizmu«, kot mu pravi dr. Bogomir Kovač. Zares boleče za Šarčevo vlado pa je, da je pri njegovi izpeljavi hote ali nehote sodelovala.

Predsednik vlade se bo po medijskem razkritju moral hitro odločiti ter državljankam in državljanom sporočiti, ali so zaznane »nove prakse« dejansko zgolj »stare prakse«, preoblečene v sveža oblačila po zadnji modi, s tem pa priznati, da njegov »spodrsljaj« njegovega sekretarja stranke Braneta Kralja ni bil niti malo naključen, ali pa ostati zvest samemu sebi in zaradi kadrovskih apetitov nemudoma razrešiti svojo ministrico.

V Alternativni akademiji zato pričakujemo, da bo znova pometel pred svojim pragom in brez oklevanja storil slednje. Ne le zaradi obljubljene vrnitve etičnih standardov v politiko, končno bo zgolj na tak način lahko zaustavil hitro rastoče in zanj usodno spoznanje ljudi, da njegova vlada res ni v ničemer boljša od nobene prejšnje.

Amazonski pragozd in slovenska (ne)odgovorna politika

požar amazon

V resnično vedno bolj kataklizmičnih časih za naš planet, ko so ob neskončnih plamenih v Sibiriji svetovno javnost šokirali še posnetki 72.000 gozdnih požarov v amazonskem pragozdu, »pljučih Zemlje«, ključnih za absorpcijo ogljikovega dioksida, povzročitelja globalnega segrevanja, se v nas kot nikoli poprej porajajo tesnobni občutki ne zgolj okoli prihodnosti in preživetja celotne civilizacije, ampak tudi urgentnega iskanja rešitev. Nikoli bolj intenzivno in nikoli bolj tudi v obliki spraševanj, kako bi morala delovati odgovorna (svetovna) politika in kaj bi morala nemudoma storiti, da ustavi najbolj črne scenarije, ki se z vedno večjo realistično močjo izrisujejo pred nami tudi v številnih dramatičnih prognozah strokovnjakov.

Še zdaleč ni smiselno govoriti le o tem, kako zmanjšati ogljični odtis in prispevati svoj del k boju proti podnebnim spremembam. Zgostitev političnih in kapitalskih norosti, arogantni pohod njihovih promotorjev, širitev populističnih gibanj širom sveta in vladavina nevarnih političnih liderjev pričakovano ekološko in podnebno krizo le še poslabšujejo. Eklatantna zgleda na vrhu velikanske ledene gore sta prav ameriški predsednik Donald Trump, ki se je že večkrat izkazal za pogumnega zanikovalca podnebnih sprememb in jih označil za prevaro, za katero stojijo Kitajci, ter njegov arogantni brazilski brat dvojček, ki ne želi v zanikanju in smešenju sprememb prav nič zaostajati. Po podatkih nemškega okoljskega inštituta Adelphi je v raziskavi iz letošnjega februarja kar 18 od 21 največjih evropskih skrajno desnih strank bodisi neopredeljenih glede nujnosti političnih aktivnosti, povezanih s problematiko podnebnih sprememb, bodisi jim neposredno nasprotuje. V Sloveniji, kot vemo, ni bistveno drugače – v skepticizmu do njih bistveno prednjači Janševa SDS.

Imamo torej odgovorno in neodgovorno politiko. Volimo in ustvarjajo si jo enako odgovorni in neodgovorni državljani. In kaj počne vlada Marjana Šarca? V Alternativni akademiji ne želimo opozarjati le na evropsko ali nacionalno zakonodajo na področju podnebnih sprememb, akcijske načrte, strategije prilaganja in posamične projekte. Kar nas tu zanima, je bolj preprost izziv: kako se odziva naša vladajoča politika, ko se dogaja ena največjih ekoloških tragedij zadnjega desetletja, ko po številnih drugih ekoloških tragedijah zdaj požari v amazonskem pragozdu na območju, obsegajočih področje vsaj 160 Slovenij, na obrazu brazilskega predsednika Jaira Bolsonara izzovejo zgolj ciničen nasmešek in izmišljene obtožbe na račun nevladnih organizacij, ki stojijo za požigi? Smo slišali kakšno stališče naših politikov, smo videli kakšno protestno izjavo, smo zaznali kakšno dejanje?

Slovenska javnost bi se morala iskreno in zavzeto preizprašati, kakšno politiko, še zlasti zunanjo, vodi naša država. Kako se naše stranke in vlada odzivajo na številne globalne, politične, gospodarske in ekološke izzive trenutka in v kakšni meri jih pri tem sploh zanima ne le dobrobit Slovenije, ampak tudi dobrobit, kaj dobrobit, celo golo preživetje našega planeta? Slovenija je članica EU, NATA in številnih mednarodnih organizacij, podpisnica številnih konvencij, tudi konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja. Ima svoje predstavnike v Evropskem parlamentu. Nedvomno drži, da je njena politična moč neznatna, vendar predstavnikov ljudstva in naše države to v ničemer ne odvezuje od običajne in žal celo pričakovane pasivnosti in popolne anemičnosti, s katero nam strežejo.

Odgovorna politika se ne meri po obsegu svoje moči in vplivu, temveč po zavezanosti in privrženosti etičnim načelom in skrbi za blagostanje ljudi, naravo in okolje. Ne le, da mora sprejemati ukrepe za blažitev globalnega segrevanja in omejevanje emisij toplogrednih plinov, zaustavljati nebrzdane procese izkoriščanja narave, v prvi vrsti od nje pričakujemo že, da se do usodnih dogajanj v svetu sploh opredeli!

Kdaj bomo dočakali, da se bosta slovenska vlada ali zunanji minister odzvala, zavzela jasno in prepoznavno stališče, morda predlagala kakšno konstruktivno pobudo Evropski komisiji in parlamentu, izrazila vsaj načelno zaskrbljenost nad ravnanji brazilskega predsednika, ki je po svoji izvolitvi odprl vrata vsem svojim podpornikom v rudarskih, kmetijskih in gozdarskih krogih, s tem pa legitimiral njihovo pustošenje po amazonskem pragozdu? Kdaj bomo dočakali odgovorno politiko?

Glas »proti Janši« je glas za demokracijo

Hegedušič

Slovenska demokracija je prekrhka in preveč ranljiva, da bi lahko brez dolgoročne škode prenesla še eno obdobje avtoritarne vladavine, ki jo obljublja predvsem SDS. Ker težko apeliramo na pretežno zaslepljene ali celo prestrašene medije, ki (še) niso v lasti madžarskih oligarhov, se obračamo na vse tiste volivce, ki razumejo bistvo izključevalnosti, neprikritega rasizma v odnosu do »migrantov«, namernih z revizijo pospremljenih prilaščanj zgodovine in vsesplošnega psovanja ali norčevanja iz političnih nasprotnikov, da se udeležijo volitev in glasujejo »proti Janši«.

Demokracije v Evropi sicer res ne ogrožajo samo skrajni desničarji, vendar pa sta njihova politika in pretežno rasistična ideologija najbolj grobi »avantgardi« populizma in novega totalitarizma. Zato so v zrelih demokratičnih sredinah številni politični akterji, civilno družbene organizacije in javne osebnosti že pozvali h »glasu proti«: na Nizozemskem proti Geertu Wildersu (PVV), v Nemčiji proti Jörgu Meuthenu ter Alexandru Gaulandu (AfD) in, slednjič, v Franciji proti Marine Le Pen (FN). Glas proti takim »kultnim« osebam, njihovim strankarskim ešalonom in militantni ksenofobni retoriki je torej glas za ohranitev demokracije.

Seveda drži, da so volilni glasovi proti lahko le izhod v sili in si jih v normalnih razmerah ne bi želeli. Tudi ne mislimo, da je problem domače politike mogoče zreducirati na eno osebo in njegovo stranko. A v slovenskem primeru ne gre samo za vprašanje osebnosti Janeza Janše, njegove vprašljive morale, domnevno (ne)dokazane koruptivnosti, spornih praks financiranja njegove stranke in njegovih medijskih trobil. Problem je vse, kar s svojim delovanjem personificira, legitimira in avtorizira – in kar je končno pripeljalo tudi do vstajniških zahtev na ulicah. Iz obdobij njegovih dveh prejšnjih avtokratskih vlad se dobro spominjamo pravega stampeda njegovih nastavljencev, pooblaščencev in tistih, ki so nenadoma »spregledali pravo resnico«, po vseh resorjih in institucijah do zadnje vaške šole. Sledile so »reforme«, ki so bile podrejene načelom obračuna z »ne-našimi« in zavojevanju ključnih medijev, končno pa so gospodarstvo preplavile vprašljive prakse, kakršne so tiste, ki se jih iz prvega mandata SDS-a spomnimo kot afer z Mercatorjem, Luko Koper, Intereuropo itd. Najbrž ni treba posebej omenjati še zloglasnega ZUJF-a iz časa njegove druge vlade.

Lahko pričakujemo, da bo v primeru ponovnega prihoda na oblast praksa izključevanj, nastavljanja zvestih amaterjev na profesionalna mesta, pritiskov na medije in, nenazadnje, sklepanja problematičnih zavezništev na mednarodnem področju, samo še bolj »dosledna«. Janša v času kampanje že napoveduje demontažo kritične civilne družbe in odreka možnost financiranja LGBT skupnosti in ustanovam, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami. Za vse sladke obljube o socialnih izboljšavah pa že zdaj lahko slutimo, da se bodo izkazale za volilno fatamorgano.

Če smo v dosedanji predvolilni kampanji končno le slišali nekaj bolj jasnih odgovorov in pravih poimenovanj ekstremno desničarskih zamisli s strani »sredinskih« kandidatov, pa je to žal premalo in prepozno, da bi lahko samo po sebi preprečilo še eno verzijo »neliberalne demokracije« v dikciji Viktorja Orbana. Tak razvoj dogodkov lahko preprečimo samo zavedni kritični volivci.

Pozivi k zaklepanju pred begunci vodijo do kolektivne histerije, strahu in sovraštva

Kolpa

V Alternativni akademiji z ogorčenostjo spremljamo intenzivirano predvolilno hujskaško retoriko proti beguncem, zadnje čase opremljeno še s podatki o vzpostavljenem novem koridorju iz Bosne in Hercegovine. Ugotavljamo, da zastraševalni manevri niso le pričakovani politični cilj različnim strankam za poceni nabiranje glasov z risanjem ogrožujočega sovražnika, ampak se je omenjena retorika sovraštva v javnem prostoru čez vse meje normalizirala, kritični odzivi nanjo pa so pretežno postali anemični in jih je čedalje manj.

V tem smislu smo v Sloveniji žal prešli v novo, še bolj intenzivno fazo demonizacijske obravnave beguncev. Ne le, da smo priča izrecnim pozivom k aktivaciji vojske na meji ob Kolpi, ki naj »strelja rafale po vodi« (Zmago Jelinčič, SNS) ali bizarnim idejam, da je treba postaviti opozorilne table, ker da smo v reki naselili krokodile (Primož Jelševar, SLS), skrajni korak smo doživeli z navodilom občine Črnomelj na sledi policijskemu obvestilu. V njem občanom svetujejo previdnost, zapiranje in zaklepanje vrat, v primeru, če se »tujci« pojavijo pred njihovimi domovi, pa celo nehumano naročajo, da se jim ne približujejo, ne spuščajo v hiše in da takoj pokličejo na številko 113. Množični mediji, sledeč vladajoči politiki, z veseljem prevzemajo prakso, po kateri se begunce povprek kriminalizira, stigmatizira in obravnava kot potencialne tatove, lopove in kriminalce.

V Alternativni akademiji za takšna ravnanja v prvi vrsti krivimo odhajajočo vlado, predvsem predsednika vlade in notranjo ministrico. Prvi je v svojem slavnostnem govoru pred dnevi, ob Dnevu upora proti okupatorju, celo pozval k boju proti sovražnemu govoru, a kakor da ne želi uvideti, koliko taistega porajajo zastraševalni manevri z njegovimi »tehničnimi ovirami« in pozivi k varovanju »naših ljudi«. Takšno zavzemanje proti govorici sovraštva je v svojem temelju abstraktno in licemerno. Gospod Cerar, še vedno čakamo na vašo odkrito empatično besedo proti neznosnemu sovraštvu do beguncev, v podporo ljudem kot ljudem, ki imajo vendar enake osnovne pravice kot mi.

Notranja ministrica je že večkrat izpričala hladnokrvno in vse prej kot humano dojemanje problematike beguncev, azilantov in prosilcev za azil, a ostaja objektivno odgovorna za ravnanje policije kot organa v svoji sestavi. Ni si posebno težko predstavljati, da sedanji pozivi k zaklepanju v svoje domove lahko neizbežno vodijo le do popolne protibegunske histerije neslutenih dimenzij, širitve kolektivnega strahu in končno neracionalnega zavračanja nesrečnih ljudi, od katerih številni, s svojimi osebnimi pretresljivimi zgodbami, bežijo proč od vojnih območij, nevzdržnih razmer in revščine.

Diskurz državnega terorizma

zemlja

Isti duh, ki je skupaj s sramotno trgovino z orožjem najbolj omadeževal prehod Slovenije v demokracijo in osamosvojitev z množično afero »izbrisanih«, je očitno na delu že vse od začetka tako imenovane migrantske krize. Če bi v času poteka »izbrisa«, o katerem nismo imeli sprotnih informacij, ampak smo samo slišali za posamezne primere, postavljali vprašanja s stališča humanitarnega prava in s stališča človekovih pravic, bi najbrž bili deležni zmerjanja, da »javno problematiziramo zakonito delo organov ministrstva za notranje zadeve«.

S temi besedami je namreč ministrica za notranje zadeve gospa Vesna Györkös Žnidar označila vse, ki se jim problem sirskega begunca Ahmada Šamija kaže kot problem vesti, morale in kot problem odprtosti (ali zaprtosti) družbe. Danes za nazaj vemo, da je bil »izbris« pravzaprav množični akt državnega terorizma.

Zdaj imamo opraviti s »posamičnim« in edinstvenim primerom človeka, glede katerega so dani vsi razlogi za uporabo diskrecijske klavzule. Vsa pravniška razlaga ministrice o tem zakaj to »ni mogoče«, je nelogična in s človekoljubnega stališča nesprejemljiva. Ker je bilo v javnosti s strani različnih nevladnih subjektov, ki nimajo nobenega opravka s predvolilnimi boji, dovolj argumentirano veliko povedanega o razliki med tem »kaj Slovenija mora storiti« in kaj Slovenija »lahko stori«, ne ponavljamo teh prepričljivih utemeljitev. S strani ministrice seveda take utemeljitve nismo slišali, ampak samo ponavljanje zgodbe o pravnomočnih sklepih, ki pa Sloveniji ne omejujejo pravice do uporabe diskrecijske klavzule.

Tak diskurz o »pravni utemeljenosti« delovanja represivnih organov je značilen za ravnanja, ki ustrezajo definiciji državnega terorizma. Ko bodo represivni organi tudi zares deportirali gospoda Šamija, pa bo šlo že za dejanje državnega terorizma nad nemočnim posameznikom. Ali naj spet čakamo dvajset let, da bomo nepotrebno represijo prepoznali kot to, kar v resnici je?

V Alternativni akademiji, v kateri nas je kar nekaj, ki smo se postavljali po robu represiji, izključevanju in ustrahovanju že v prejšnjem sistemu, z ogorčenjem obsojamo nastope in manipulativne neutemeljene izjave ministrice gospe Vesne Györkös Žnidar.

Predlagamo predsedniku vlade, ki tudi sam v nekem trenutku podvomil, da sproži postopke za razrešitev omenjene ministrice. Prav tako zahtevamo odpravo ali vsaj revizijo totalitarnega Zakona o tujcih.

Mahničevo zlorabo vojske glede arbitražnega sporazuma je treba nemudoma zavrniti

oklepnik

Poziv predsednika obrambnega odbora in poslanca SDS Žana Mahniča, ki sklicuje parlamentarni odbor za obrambo naslednji teden na temo »Pripravljenosti slovenske vojske na možne konflikte ob implementaciji arbitražnega sporazuma s Hrvaško«, bi morda lahko razumeli kot provokacijo in opozicijsko folkloro, če ne bi dobro poznali svarilnih zgodovinskih primerov o tem, kam lahko vodijo tovrstna dejanja.

V Alternativni akademiji smo prepričani, da bi morala slovenska politika storiti vse, da ustavi zlonamerno retoriko pričakovanega vojaškega zaostrovanja in kazanja mišic, začenši z neodgovornimi ravnanji poslancev. V situaciji pričakovane implementacije arbitražnega sporazuma ni nastopila nobena situacija, ki bi zahtevala kakršno koli vmešavanje vojske in posledično preverbo njenega stanja. O ničemer podobnem nikoli ni razpravlja Svet za nacionalno varnost. Zato dejanje poslanca Mahniča s sklicevanjem zaprtih sej razumemo kot zelo odkrito zlorabo funkcije, ki jo opravlja v Odboru za obrambo, v njegovi sugestivni gesti sklica seje pa v trenutku, ko ne obstaja niti najmanjša potreba po aktivaciji vojske, razbiramo skrbno premišljeno provokacijo, ki lahko v svojih nadaljevanjih vodi do radikalno dramatičnih posledic.

Ne dvomimo: vpeljava javnega in političnega diskurza o vojaški »pripravljenosti«, kar je seveda zgolj perfiden način vpeljave priprave državljanov na odprte oborožene konflikte ob meji,  je ob načrtnem poglabljanju sovraštva do sosednje Hrvaške prejkone motivirana z notranjepolitičnimi strankarskimi cilji, vendar vsebuje nevarno potenco najhujšega zaostrovanja razmer med državama.

Prepričani smo, da se morata predsednik republike kot vrhovni poveljnik obrambnih sil in predsednik vlade za trenutek posloviti od svojih priljubljenih vlog zanesljivega krmarja supa na Blejskem jezeru in strojevodje vlakovnih kompozicij na enem izmed tirov ter nemudoma opredeliti do takih grobih poskusov zlorabe vojske. Nenazadnje je ocena njene pripravljenosti v polni kompetenci in tudi praksi prvega,  čeprav osebno na sejo sploh ni povabljen, medtem ko je naloga drugega, da brez nepotrebnih konfliktov s politično modrostjo pripelje arbitražni sporazum do njegove realizacije.

Če do obsodbe Mahničeve zlorabe ne bo prišlo, bo to resen znak zastrupljene retorike, v katero nas je, brez bistvenih razlik, povlekla in še zmerom vleče vladajoča in opozicijska politika.

 

Prispevki profesorja B. M. Zupančiča k mizoginiji, seksizmu, rasizmu in antisemitizmu

Portret

Nekdanji sodnik Evropskega sodišča profesor Boštjan M. Zupančič se je že dolgo časa nazaj v svojih ljubiteljskih filozofskih premišljevanjih, v vse pogostejših javnih nastopih in končno še na socialnih omrežjih, začel približevati zanikanju najosnovnejših načel ustanove, katere član je bil v imenu državljank in državljanov Slovenije. Hkrati je vse bolj preziral etična načela intelektualnega poklica, ki terja refleksiven odnos tudi do lastnih javnih izjav. Od mizoginih interpretacij nekaterih dognanj o škodljivih učinkih onesnaževanja okolja na proces maskulinizacije možganov, preko nedavnega zagovora žice na meji in spornega Zakona o tujcih, vse do koncentriranega napada na izročilo Simone Veil, se je profesor Zupančič vse bolj pogrezal v zgražanja vredna izjavljanja, ki jih ni mogoče šteti za poskuse šaljive provokacije.

S tem, ko je pred kratkim preminulo intelektualko, preživelo žrtev holokavsta in vzorno evropsko političarko Simone Veil, označil za »največjo morilko vseh časov«, ker se je svoj čas zavzela za dekriminalizacijo abortusa, pa je gospod profesor, med drugim, sedanji uslužbenec Ministrstva za pravosodje in – kot kaže – nesojeni kandidat za člana Sveta za človekove pravice OZN, prestopil vse meje, med katerimi je meja dobrega okusa še najmanj pomembna.

Zahvaljujemo se profesorici Svetlani Slapšak, ki je v kolumni v časniku Večer glasno in tokrat  vendarle tudi javno dobro slišno opozorila na ta obžalovanja in obsodbe vredni izpad. Prav tako se pridružujemo tudi vsem drugim izjavam, komentarjem in izrazom ogorčenja, ki so se z različnimi poudarki že pojavili v javnosti.

V Alternativni akademiji se v izjavah za javnost praviloma ne spuščamo v osebno obarvane polemike, toda v danem primeru gre za vse kaj drugega kot samo za prosto razmišljanje nekega razumnika v njegovi zatemnjeni spalnici. Prej gre za simptomalno zlorabo akademske avtoritete za pospeševanje ideoloških trendov mizoginije, seksizma, rasizma in, ne nazadnje, antisemitizma ter s tem za prispevek k javnosti »lažnih novic in alternativnih dejstev«. Navidezne provokacije profesorja Zupančiča imajo namreč svojo drugo plat prav v populizmu skrajne desnice, ki jo ne označuje samo njen nestrpni, vulgarni in brutalni sovražni govor, ampak tudi nevarne zamisli, ki večkrat izvirajo iz nekaterih razumniških kabinetov. Ne smemo pozabiti, da je Hitlerjeva zmaga l. 1933 odmevala tudi v rektorskem govoru Martina Heideggerja na univerzi v Freiburgu.

Zato smo prepričani, da je človek s tovrstnimi nazori povsem neprimeren za javne funkcije, še najmanj pa za članstvo v mednarodnih institucijah, ki skrbijo za človekove pravice. Kako je lahko postal sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice, ostaja uganka.