Po Macronu mora Evropa znova izumiti – demokracijo

GRASS

V Alternativni akademiji smo ob izidu francoskih predsedniških volitev sicer pozdravili zmago neodvisnega kandidata Emmanuela Macrona, še bolj pa poudarjamo pomen poraza skrajno desničarske kandidatke Marine Le Pen. Bili smo priča volitvam, ki še zdaleč niso bile samo francoska notranjepolitična zadeva. O tem, kako bi bilo, če bi bil izid drugačen, sploh ne kaže na veliko ugibati, saj je že spričo posledic dveh svetovnih vojn in npr. zadnje vojne na Balkanu v prejšnjem stoletju jasno, da je povečan vpliv populizma, fašizma, nacionalizma in rasizma nevarnost, ki zahteva demokratično mobilizacijo volivcev. Zato smo prepričani, da se motijo tisti, ki v tej ali podobnih situacijah zagovarjajo stališče volilne abstinence in glas, ki ne gre nikomur.

Pri tem se ne slepimo, da je bila izbira v drugem krogu francoskih predsedniških volitev kakorkoli dobra izbira, a bila je izbira na meji demokracije. Macronov program sicer obljublja ublažene neoliberalne ideje, česar se ne gre veseliti, vendar lahko upamo, da se bo nova sestava političnega establishmenta sposobna odzvati na izzive družbenih neenakosti, brezperspektivnosti in kapitalističnega gospostva, ki so pravi vir zaslepljenega nacionalizma. Toda Francija je kljub temu lahko svetel zgled za druge dežele v Evropi, še posebej za tiste članice EU, ki ležijo bolj vzhodno in se jim žal približuje tudi Slovenija. Niti trenutek namreč ni bilo dvoma o tem, da je Nacionalna fronta desnoekstremistična stranka, da so njena hujskanja proti migrantom, širjenje strahu in prazno doneči patriotizem (druga plat rasizma) pojav, ki bi moral biti stvar preživete preteklosti, ki si je nihče ne želi ponoviti.

Če se bodo po pričakovanjih podobno iztekle tudi nemške volitve, bo morda nastopil čas, da Evropska unija »znova izumi« demokracijo in vsaj za sedanjo utemeljeno zdvomljeno generacijo odločilno premaga vsaj del preteče nevarnosti populizma.

Opozarjamo pa, da nas tudi v Sloveniji, če ne prej, čez leto čakajo volitve, z njimi pa verjetno prav tako slabe izbire na meji demokracije. Se bomo sposobni česa naučiti? Kar pri nas zbuja globoko skrb, je to, da v javni sferi niso dovolj jasno začrtane razlike med zmernimi, sredinskimi in skrajno desničarskimi političnimi akterji. Iz dneva v dan smo priča terminologiji, ki našo skrajno desnico utrujajoče opisuje kot »desno sredinsko«! V tej zamegljenosti pa vladajoča sredinska politična naveza vleče poteze, ki so nasledek »nasvetov« skrajne desnice, če o sprejemanju psihoze strahu pred peščico migrantov, ki bi želeli sprejeti varno zatočišče v Sloveniji, niti ne govorimo. Signal iz Francije je povsem čitljiv in pričakujemo, da se bo slovenska politika primerno odzvala in za začetek na primer najprej sama ukinila zloglasni »Zakon proti tujcem«, preden bi ji to naročilo Ustavno ali Evropsko sodišče.

Predsednik društva Alternativna akademija

prof. dr. Darko Štrajn

Pirjevec o pomenu 27. aprila

OF

Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši,  v intervjuju, ki ga je imel pred kratkim ljubljanski časnikar Jože Možina na TV Slovenije s kolegom Bernardom Nežmahom, je slednji izjavil, da  spada  27. april, datum, ki ga praznujemo kot dan upora slovenskega naroda proti okupatorjem, med pojme, ki jih vsi ponavljamo, ker so nas v Titovem režimu tako prepričali.  Po mnenju Nežmaha  začetek odpora pri nas ni iskati konec aprila 1941, malo več kot teden dni po kapitulaciji kraljeve jugoslovanske vojske, temveč v tistih desetih dneh, ko se je ta  borila z Wehrmachtom.  Zanimiva teza, ki se pridružuje tisti, po kateri je ideja upora zaživela šele takrat, ko so nacisti napadli Sovjetsko zvezo. Ker  Nežmahovo vrednotenje jugoslovanske armade, katere vlada je skupaj s kraljem Petrom zbežala v tujino  še pred 17. aprilom,  ni vredno posebnega komentarja,  bi se osredotočil na ostala dva  datuma: 27. (oziroma točneje 26. april) ali 22. junij?

Ne gre samo za datume, temveč za njihov simbolni pomen. Če so Slovenci začeli načrtovati upor že  konec aprila, pomeni, da so s tem izražali pristno in spontano voljno do boja za svoje preživetje. Če so to storili po 22. juniju, so sledili le napotkom komunistične partije, ki je bila odvisna od Moskve in je organizirala partizansko gverilo po njenem ukazu. Ne zato, da bi branila  lastno  domovino, temveč domovino svetovnega proletariata. Kje je resnica? Ne zanikam, da  bi Moskva ne imela tudi pri 27. aprilu prste vmes. Septembra 1940  je namreč Tito  Kominterni predstavil načrt, da  KPJ organizira državni udar proti konservativni  vladi Cvetković-Maćek in jo zamenja z »napredno« vlado, v kateri naj bi se  komunisti  povezali s  protifašisti različnih ideoloških nazorov. Iz Moskve je prišel odločen »njet«. Voditelji Kominterne so prepovedali, da bi  se Tito podal v to avanturo, češ da KP nima dovolj podpore med jugoslovanskimi  delavskimi in kmečkimi množicami, in ga opozorili, naj nikar ne pričakuje, da mu bo prišla na pomoč Rdeča armada. Obenem pa so  povedali, kaj je treba storiti, če bo Jugoslavija postala plen svojih fašističnih sosedov. V tem primeru je treba mobilizirati  vse  ljudske množice, pripravljene na boj, in se zoperstaviti napadalcem. Tega scenarija so se komunisti tudi držali. Ko je 6. aprila 1941  Hitler brez vojne napovedi sprožil  brutalno agresijo na Jugoslavijo, so njihovi mladi pristaši trumoma hiteli v vojsko, medtem ko so predstavniki partije stopili v stik z vojaškimi poveljstvi in jim ponudili  sodelovanje. Slednji, že pripravljeni na kapitulacijo, pa so ta predlog  zavrnili.

Slovenski meščanski politiki katoliškega in liberalnega kova so bili še pred 6. aprilom mnenja, da je treba najti z Nemčijo dogovor, ki naj bi  znotraj »novega evropskega reda«  zagotovil Sloveniji  status vazalne enote, podobne Slovaški, ali jo pridružil Hrvaški. Nemci, ki so gledali na Štajersko in Gorenjsko kot na svoji matični deželi, pa o tem niso hoteli  slišati. Da zadovoljijo Italijane in Madžare so prvim prepustili Ljubljansko pokrajino, drugim pa Prekmurje, kar pomeni, da bi  bila Slovenija v primeru njihove zmage obsojena na smrt. V tej situaciji se je v Ljubljani oblikoval  Narodni svet, ki so ga ustanovile ljudska, liberalna in socialistična stranka, da rešijo  kar se rešiti da. Komunisti so tudi želeli pristopiti, a so jih zavrnili, češ da niso legalna stranka. Narodni svet ni bil zmožen zastaviti jasnega načrta, kako naprej, medtem ko je med mladimi  različnih ideoloških struj  vrelo, saj niso bili pripravljeni  pasivno  sprejeti suženjstva, na katerega so jih znotraj »novega evropskega reda«  obsojali okupatorji. Šlo je za stališče, ki ga je  leto kasneje zgovorno označil nek fašistični propagandist, ko  je zapisal, da so Slovenci »pogumen a blazen narod«. Kdo pri čisti bi se pač aprila 1941, v trenutku.  ko se je Nemcem upirala  samo še Velika Britanija, upal postaviti po robu ogromni vojaški moči  Wehrmachta in drugih oboroženih  sil »Osi«? Nekaj takšnih zanesenjakov pa je vendar bilo. Na pobudo komunistov  so se 26. aprila 1941 sestali pri Josipu Vidmarju, ki je stanoval v vili svojega očeta na Rožniku.  Vladimir Bartol je v zbirki Al Araf  pet let prej napovedoval  njihovo odločitev takole. »Majhni smo  in v obupnem položaju. Premagali smo otroško dobo in vanjo ne moremo nazaj. Dve poti sta samo: ali ostanemo isti in hlapčujemo ali se spremenimo in vzamemo usodo v svoje reke. Zakaj, če nam je že umreti, umrimo častno!«

Ni predvideval, da lahko tudi zmagamo. Pa smo,  in si s tem zagotovili marsikaj. Predvsem osvoboditev  Primorske izpod italijanskega jarma in mednarodno razpoznavnost, saj smo šele z narodnoosvobodilnim bojem postali  samosvoj  zgodovinski subjekt. Znotraj Jugoslavije smo si pridobili lastno  republiko, s parlamentom in vlado, ki sta bila sicer odvisna od Beograda oziroma od KPJ, sta pa vendar   potrjevala  našo suverenost. Ta suverenost je bila zapisana v vseh treh ustavah bivše Jugoslavije in sicer v členu, ki je  njenim  narodom zagotavljal  pravico do samoodločbe in odcepitve. Na ta člen so bili naši vodilni komunisti z Edvardom Kardeljem na čelu še posebej pozorni.  Z narodnoosvobodilnim bojem smo delno tudi  pretrgali s patriarhalno miselnostjo, ki je bila močno zasidrana v naši družbi, priznali ženskam enakopravnost in volilno pravico, dali mladim možnost do študija, organizirali socialno državo, ki je ščitila vse državljane in skratka stopili na pot modernizacije. Če imamo danes  zdravstveni sistem, ki je še enkrat boljši kot tisti  v ZDA in boljši od povprečja petnajstih najbolj razvitih držav EU, saj med  drugim   zagotavlja, kakor pravi moj prijatelj dr. Dušan Keber v nedavnem intervjuju, eno najnižjih umrljivosti novorojenčkov na svetu, je to treba pripisati v  dobro staremu socialističnemu režimu. Kar seveda ne pomeni, da bi ta režim ne  bil brez hib, predvsem  ker je  dovoljeval eno samo idejno resnico. Naš osvobodilni boj je bil povsem drugačen, kot tisti, ki se je razvil med drugimi jugoslovanskimi narodi. Nastal je kot koalicija treh  struj, krščanskih socialistov, liberalno usmerjenih Sokolov in komunistov, katerim so se pridružili še nekateri samostojni intelektualci. Ta koalicija ni vzdržala dolgo. Čeprav so bili maloštevilni, so komunisti v njej kmalu prevladali in potisnili partnerje ob rob, ker so bili najbolje organizirani, najbolj disciplinirani, v svojem revolucionarnem zagonu najbolj fanatični,  in ker so imeli na razpolago mlade kadre, ki so si že pridobili izkušnjo partizanskega boja konec tridesetih let v španski državljanski vojni. Rezultat je bi ta, da so zatrli začetno ideološko raznolikost OF in v njej uveljavili svoj, marksistični pogled na svet in na družbeni razvoj. Tak potek dogodkov je bil verjetno neizbežen, če smo hoteli zmagati. Kajti vprašljivo  je, ali  bi brez energije in mesijanske vizije komunistov OF imela takšen zamah, kakor ga je imela, in če bi   proti koncu vojne z lastnimi silami  mogli osvoboditi  Koper, Trst in Gorico. Pomoč Jugoslovanska armada, ki jo je imel trdno v rokah Josip Broz Tito,  je bila predpogoj za meje, kakšne  imamo danes. Plačali pa  smo jo drago. Najprej  z ukinitvijo lastne vojske, brez katere ni polne suverenosti, kar pa je še usodneje,  z ukinitvijo pluralizma znotraj OF in po vojni s prepovedjo tradicionalne  demokracije zahodnega tipa.

Kot je zgodovina obdobja med leti 1945 in 1991 dokazala, pa je šlo vendarle samo za prehodno izkušnjo, ki ni mogla zatreti tiste samozavesti, do katere smo se Slovenci dokopali v času osvobodilnega boja. Iz te samozavesti je zrasla svobodna Slovenija, v kateri danes živimo. Smo z njo lahko zadovoljni? Ne povsem. V naši  razvejani  družbi so se znova pojavile sile, ki zanikajo upravičenost OF ne toliko iz sovraštva do komunizma, ki je kot socialno-politični  eksperiment propadel, kolikor iz  revanšizma in zelo konkretnega  oportunizma. Te sile so v našem narodu ponovno  obudile razklanost, kakršno smo poznali med drugo svetovno vojno – na srečo še najmanj  ne na Primorskem. Mislim, da se jim moramo zoperstaviti, kot so se naši predniki zoperstavili tistim, ki so bili pripravljeni v imenu svojih idej in vrednot sodelovati najprej z italijanskim, nato pa še z nemškim okupatorjem. Kajti te ideje in vrednote nas potiskajo v mračnjaštvo populističnega tipa, ki se danes na žalost nevarno  uveljavlja v svetu. Odkrijmo znova bistrino in širino izvirne OF in oblikujmo Slovenijo, na katero bomo lahko ponosni! Tokrat nam ni  čakati na pomoč nikogar. Tokrat je zmaga odvisna od nas samih.

dr. Jože Pirjevec

Ustavimo seksizem: pobuda evropskim poslankam in poslancem

stop seksizem

Brutalni izbruh sovražnega in diskriminatornega govora proti ženskam na visokem političnem mestu, kakršnega je prikazal član konservativne evroskeptične poljske stranke, evropski poslanec Janusz Korwin-Mikke, zasluži več kot grajo. Terja ukrepanje! V svojem javnem nastopu v evropskem parlamentu, 1. marca 2017, je med drugim dejal: »Seveda morajo ženske zaslužiti manj kot moški. Šibkejše so in manjše, manj inteligentne so. Morajo zaslužiti manj. To je vse.«

Podobne zavržne in stereotipne besede o ženskah, morda celo hujše, je brez obžalovanja ponovil tudi pred novinarji ob izhodu iz parlamenta. Zakaj bi se morale slovenske izobraženke in raziskovalke, torej tisti del slovenske ženske populacije, ki hodi pri svojem delu ob boku svojih moških kolegov po trnovi poti zagotavljanja boljše, bolj konkurenčne, na znanstvenih odkritjih in inovacijah tlakovane bodočnosti svoje države in sveta, odločno odzvati na tak incident? Zakaj bi se morala odzvati vsa kritična javnost? Zato, ker poljski evropski poslanec ne le izjavlja, kar je v nasprotju s temeljnim načelom evropskega parlamenta o enakosti spolov, ne le ker tepta vse strateške načrte in orodja, ki jih sprejema Evropska komisija v smeri zagotavljanja enakopravnosti med spoloma, pač pa tudi zato, ker kot predstavnik enega od slovanskih narodov sramoti družino narodov, ki so skozi zgodovino s svojo trdoživostjo izkazali vero v humanizem.

To, da bo Janusz Korwin-Mikke, če bo spoznan za krivega, prejel denarno kazen, ali začasen odvzem glasovalnih pravic in prepoved sodelovanja v dejavnostih parlamenta, je premalo. Tak poslanec ne more biti v Evropskem najvišjem telesu odločanja, kjer se gradi in oblikuje prihodnost osemindvajsetih evropskih držav. Tak poslanec mora zapustiti Evropski parlament! Podpiramo in se pridružujemo pogumu in odločni besedi poslank v parlamentu EU, kot na primer Španki Iratxe García Pérez in vabimo še ostale, da se ji pridružijo. Nastane naj koalicija evropskih poslank in poslancev, ki bo s podporo nacionalnih koalicij proti sovražnemu govoru in diskriminaciji spolov onemogočila posameznike, kot je poljski poslanec. Naj bo to dejanje opomin tistim, ki s svojo ignoranco širijo sovražnost in nestrpnost, da želimo ostati zvesti tradiciji evropskega humanizma.

Zato v Alternativni akademiji pozivamo vse slovenske poslanke in poslance v Evropskem parlamentu, da nemudoma zahtevajo odstop Janusza Korwina-Mikke, od slovenske vlade pa pričakujemo, da bo obsodila sovražni govor v Evropskem parlamentu in svoja stališča prenesla njegovemu predsedniku.

Podpisane in podpisani:

dr. Lucija Čok, dr. Darja Zaviršek, dr. Neda Pagon, dr. Renata Šribar, dr. Valerija Vendramin, dr. Vesna Mikolič, dr. Helena Motoh, dr. Jelica Šumič Riha, dr. Lidija Tavčar, dr. Janja Žmavc, Sonja Šmuc, mag. Jelka Kernev Štrajn, Marjutka Hafner, Maja Tašner Vatovec, dr. Renata Šolar, dr. Helena Seražin, dr. Jerneja Jager, Elizabeta Živkovič, Helena Krapež Škoberne, Magda Šmon, Nina Perger, dr. Alenka Kavčič-Čolić, dr. Maja Ravnikar, dr. Simona Tancig, Peter Tancig, Franco Juri, dr. Dušan Plut, dr. Darko Štrajn, dr. Dušan Keber, dr. Pavel Zgaga, dr. Jože Pirjevec, dr. Boris Vezjak, dr. Rudi Rizman, dr. Bogomir Kovač, Dušan Jovanovič, dr. Anton Gosar, dr. Božidar Flajšman, Martina Šuhel, Dušica Grgič, dr. Drago Zajc, Saša Pišot, Darja M. Lukman, dr. Zdenko Kodelja, Sanja Fidler, Natalija Gulič, dr. Renata Komić Marn, dr. Andrej Lukšič, Kristina Preininger,  Tatjana Martun, Lučka Lešnik, Vanja Degoricija, prof. Alberto Avguštinčič, mag. Marjan Šetinc, Remzo Skenderovič, Janja France, Alenka Klemenc, Marta Sirk, Tomo Vran, Tina Čok, Adrijana Zupanc, mag. Lea Caharija, dr. Lenart Škof, Polona Novak, Darja Vuga, Marjeta Manfreda Vakar, Žiga Vavpotič, Valentina Repini, dr. Vito Turk, Irena Polanc Kristan, Barbara Mlakar, Vesna Lacič, Dolores Ravnikar, Urška Čebokli, Ingrid Kodelja, Vojka Jelen, Ladislav Jelen, Ivana Komic, Sonja Bezenšek, Borut Bašin, Maja Furlanič,  mag. Anton Tomo Tadel, dr. Anja Fabiani, dr. Cveta Razdevšek Pučko, Karmen Vidmar, mag. Alenka Hladnik, Kaliopa Dimitrovska Andrews, Nikola Damjanič, Majda Samastur, Ana Šefer, Aleksandra Pirih, dr. Branka Wraber, Guido Bertok, Andreja Rakovec, Breda Zužič Žerjal, Gordana Drača, dr. Tamara Lah Turnšek, Gregor Matos, dr. Julija Lapuh Bele, Graziella Ponis Sodnikar, Nadja Plazar, Špela Močilnikar, Breda Pečan, Nevenka Madon, dr. Albert Mrgole, Marjana Štern, Rudi Moge, Dušana Findeisen, Marija Bešter-Rogač, Tomaž Vraber, dr. Petra Javrh.

.

Predsednik vlade in oba ministra dolgujeta državljanom takojšnje pojasnilo

zica

V Alternativni akademiji smo skupaj s številnimi nevladnimi organizacijami, tudi na podlagi uradno znanih policijskih poročil, bili prepričani, da sta Cerarjeva in Erjavčeva napoved o nekakšni novi begunski »jadranski poti«, preko katere naj bi v Slovenijo vstopali begunci, najverjetneje neverodostojno nadaljevanje politike zastraševanja slovenskih državljank in državljanov pred podobo begunca in prozoren alibi za sprejemanje restriktivne zakonodaje.

Hrvaški premier Andrej Plenković je nemudoma zanikal obstoj takšne poti, prav tako je dodal, da nima nikakršnih podatkov o tem, niti da se je o tem razpravljalo na sestankih na političnem vrhu v Valletti na Malti, kar je slovenski zunanji minister Erjavec lahkotno zavrnil z izgovorom, da »se čudi Hrvatom, da ne vedo nič« in da je »treba vedeti, da morda Hrvaška noče problematizirati tega vprašanja«. Z včerajšnjim pojasnilom predsednika republike Boruta Pahorja pa je v razmerah, kjer se je zdelo, da predstavnika dveh sosednih držav trdita nekaj povsem nasprotnega, nastopila nova situacija, ki terja takojšnje javno pojasnilo. Od včeraj naprej več ne drži, da je glede nove begunske poti slovenski politični vrh enoten. Pahorjeva reakcija ni več izraz presenečenja nad izjavo, predstavlja popoln demanti stališč premierja Cerarja, zunanjega ministra in notranje ministrice: zanikal je, da bi res šlo za kakšno novo begunsko pot z besedami, da gre pri prehodih za »majhne, zanemarljive številke«, k čemur je nato dodal, da v kratkem ne pričakujemo nobenega novega begunskega vala.

Ocenjujemo, da je popolnoma nevzdržno, da glede tako zelo osnovnih dejstev, kot je obstoj begunskih poti čez Slovenijo in zaradi katerih po skorajda izrednih postopkih vlada spreminja zakonodajo, ni niti najmanjšega soglasja  med vlado in predsednikom republike, ki je obenem poveljnik obrambnih sil. V Alternativni akademiji pozdravljamo presojo predsednika Pahorja, ki s tem, ko svari pred nepotrebnim sejanjem strahu pred begunci, dejansko kritizira retorika Cerarjeve vlade. Prav tako poudarjamo, da je predsednikova ponovljena pobuda, da se odstrani žičnato ograjo, prepotreben in hvalevreden korak, ki že po sebi dokazuje omenjeno razklanost v stališčih. Zato pričakujemo, da bo premier Cerar takoj ponudil podrobnejša dokazila za svoje smele trditve o jadranski poti ali pa svoje ugotovitve preklical in se opravičil.

Diskurz o varnosti je največja nevarnost za demokracijo

zakon-o-tujcih-mmc

Ko smo v 18. januarja 2016 objavljenem stališču Alternativne akademije zapisali, da je »žičnata ograja očitno politični označevalec«, si nismo mogli predstavljati, da bo že po enem letu ta ugotovitev dobila večkratno potrditev. Sprejetje ne samo pravno spornega, ampak sramotnega, nemoralnega (ne-etičnega) zakona in razlage, ki jih za tako zakonodajo dajeta predsednik vlade in ministrica za notranje zadeve, jasno ilustrirajo zaskrbljujoče nazadovanje slovenske demokracije glede na njena zgodnja leta. Ustava, s katero Zakon o tujcih po vrsti kvalificiranih ugotovitev doma in v tujini prihaja v nasprotje, je nastala v času, ko smo v Sloveniji dobro razumeli pomen človekovih pravic in odprtosti družbe za razumevanje različnosti.

Zakon, ki zdaj z vso nesramnostjo velja, pravzaprav nima nobenega racionalnega in niti ne praktičnega razloga. Če bi se namreč fantazmatske situacije, ki jih slika politika generiranja splošne paranoje, uresničile, bi bilo povsem vseeno, ali bi tak zakon imeli ali ne. Funkcija zakona je drugačna! Pred našimi očmi se odvija nadaljevanje regresivne politične logike, katere začetek ponazarja žičnata ograja. Z največjim obžalovanjem ugotavljamo, da srečujemo tudi v Sloveniji pojav, ki ga lucidni filozof Srećko Horvat imenuje »ekstremna sredina«. Čeprav ne povsem brez hvalevrednih »disidentskih« glasov s predsednikom Državnega zbora na čelu, se vladajoča stranka s svojimi ravnanji in stališči približuje ekstremistični desnici in z njo tekmuje v ostrini paranoidnega in slabo prikritega sovražnega govora.

Opozarjamo, da je takšna predstava za volivce vse preveč nevarna, saj odločilno prispeva k brutalizaciji političnega prostora in v celotni družbi ustvarja nacionalistično, agresivno in represivno vzdušje. S sprejetjem zakona, ki se sklicuje na varnost, pa se vse te za demokracijo smrtno nevarne težnje legalizirajo. Diskurz, v katerem se značilno pretirava s kategorijo varnosti, soustvarja akutno nevarnost družbene implozije. To, da so vse od Trumpove Amerike do mnogih držav članic EU navzoče težnje po demonizaciji migracij in obrat k politikam »ekstremne sredine«, ne moremo jemati za utemeljeno opravičilo za to, da se je Slovenija že po 25 letih »naveličala« demokracije in spoštovanja človekovih pravic.

Bojimo se, da je regresija slovenske politike šla že predaleč, da bi ta še bila vredna apeliranja na temeljit razmislek o svojih početjih. Zato verjamemo le še v moč akterjev civilne družbe, od posameznih institucij (varuh človekovih pravic), preko zlasti mednarodnih in domačih nevladnih organizacij in v tisti del javnosti, ki še premore kanček vesti, da se politiki razgradnje demokracije zoperstavi. Mar ni svojevrsten simptom, da je do spoznanja, ki ga slovenska levica ne premore, prišel celo sam papež?

Sprejem novele zakona o tujcih bo pokazal, ali stopamo na pot avtokratskih režimov

ilegalni-clovek

V Alternativni akademiji smo ogorčeni na vladnim predlogom novele zakona o tujcih, ki ga obsojajo tudi številni mednarodni pravni strokovnjaki s področja azilne politike, tuje in domače nevladne in humanitarne organizacije, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic, Unicef, komisar in sekretar za človekove pravice pri Svetu Evrope ter številni drugi.

Zato slovensko vlado rotimo, da nesprejemljivo in škandalozno novelo zakona o tujcih nemudoma umakne, poslance Državnega zbora pa, da glasujejo proti njenemu sprejemu. Prepričani smo, da je predlagana novela namenjena le mehaničnemu zapiranju meje pred begunci iz neracionalnega strahu pred njihovim vstopom in da pri tem grobo krši številne mednarodne zakone in predpise, še zlasti Ženevsko konvencijo o statusu beguncev in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Tudi zadnja kompromisna inačica »približevalnega predloga« ne odpravlja skoraj nobenega očitka zakonu, ne uvaja individualne obravnave prosilcev na način, ki bi bil ustrezen in bi ti imeli na razpolago pravna sredstva, denimo možnost pritožbe. Jemanje pravic beguncem in prosilcem za azil razumemo kot protiustavno dejanje, pri katerem se vlada obnaša, kot da smo stopili v izredne razmere in je zato jemanje pravic in svoboščin lahko svobodnejše in legitimno. Toda takšnih razmer, v katerih bi se znašli, pač ni. Kot v trenutkih resnice priznavajo celo vladni predstavniki, se omenjeni zakon sprejema »na zalogo«, množice beguncev na naših mejah pa preprosto zaenkrat sploh ni. Čeprav predlog zakona predvideva določene izjeme, ki beguncem omogočajo vstop v državo, za nevarno in popolnoma nedorečeno ocenjujemo krepitev vedno večjih policijskih pooblastil pri presoji zdravstvenega stanja, podvrženosti mučenju, nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju glede države, v katero bi bil napoten, saj policija na meji ni usposobljena za takšne presoje in jih ni zmožna izvajati.

Že večkrat smo javnost opozorili na nedopustno postavitev žice in ograj na državnih mejah in z nesorazmernostjo ravnanj se strinja tudi predsednik Borut Pahor, ko se je pred tednom zavzel za njihovo odstranitev. Predsednik republike pa tukaj, kakor smo že pokazali v pretekli izjavi, s svojim predlogom ni samo v neposrednem protislovju z vladno idejo po ravnanju v skladu z logiko izrednih razmer, za katero navijata predvsem premier in notranja ministrica, ampak strahovito zanika tudi samega sebe: kot vrhovni poveljnik obrambnih sil in tudi član Sveta za nacionalno varnost očitno podpira novelo zakona o tujcih, obenem pa mu v isti sapi ni težko navijati za odstranitev žičnate ograje!

Kolektivna psihoza in ustvarjanja fašistoidnega populizma proti beguncem ima v Evropi in zunaj nje nesporno veliko svojih zgledov, zadnjega v novo izvoljenem predsedniku Združenih držav Amerike. Vendar želimo opozoriti na dramatičnost približevanja vladajoče stranke stališčem (tudi) slovenske desnice: predstavniki slednje se kot po tekočem traku strinjajo z ukrepi vlade, čeprav so v opoziciji in ji sicer skoraj vselej nasprotujejo. Pri tehtanju odgovornosti vladajoče koalicije ne gre spregledati niti udeležbe preostalih dveh partnerjev, npr. socialnih demokratov, ki v skladu s svojo preizkušeno politično taktiko ne stopajo v ospredje v ničemer: posebej ne poudarjajo, da sporno novelo zakona podpirajo, kar so ministri te stranke seveda storili, v obrambo človekovih pravic in solidarnosti do beguncev pa tudi niso zmožni povedati ničesar oprijemljivega in nedvoumnega.

V društvu Alternativna akademija smo prepričani, da se v Sloveniji danes piše naša skupna prihodnost: ali bomo krenili po poti ukinjanja pravic zaprosilcev za azil, se požvižgali na mednarodne pogodbe in človekove pravice ter s tem stopili na pot avtokratskih režimov, ali pa bodo morda le zmagali razumnost, empatija, solidarnost in spoštovanje načel pravne države.

Predsednik republike za odstranitev žične ograje, notranja ministrica pa nas pripravlja na skrajne ukrepe?

stane-jagodic-zica

V Alternativni akademiji opozarjamo na odsotnost javne razprave in tehtnega razmisleka vpričo sprejemanja novega zakona o tujcih, s katerim želi Cerarjeva vlada uvesti niz rigoroznih in restriktivnih določb zaradi, kot pravijo, porasta ilegalnih migracij. Še več, tak ukrep v režiji notranjega ministrstva je tik pred obravnavo na Svetu za nacionalno varnost januarja naslednje leto in del priprav na množične prihode beguncev, pred katerimi nas intenzivno retorično svarijo dolge mesece, ne da bi se takšna pričakovanja res uresničila.

Ne samo, da so migracije že postale stigmatizirane kot »nedovoljene« in »ilegalne« – izraze zelo rada ponavlja ministrica za notranje zadeve Vesna Györkös Žnidar – opozoriti želimo predvsem na nedoslednost, ki nakazuje ne samo popolno pomanjkanje humanosti in empatije do ljudi v življenjskih stiskah, dejanje njihove politične demonizacije, temveč je tudi v sebi nesmiselna. Notranja ministrica ponavlja, da mora Slovenija zaostriti svojo zakonodajo in pogoje za vstop v državo, ker to počnejo vse druge sosedne države, s čimer bomo zaščitili svojo suverenost. Hkrati pa priznava, da EU nima širše strategije za reševanje vprašanja migracij. S tem, ko pravi, da »Slovenija potrebuje nekakšen skrajni ukrep, s katerim se bo zoperstavila množičnemu nedovoljenemu priseljevanju, če bi mehanizmi na ravni EU-ja popustili,« implicitno priznava, da bo postopala v nasprotju z istimi evropskimi mehanizmi in pravili – na katera se, sploh ko gre za varovanje schengenske meje, nenehno sklicuje.

Iz povedanega ni mogoče sklepati na nič manj od tega, da je nov zakon o tujcih pripravljen na način, ki predvideva nezadostnost evropskih predpisov, s čimer ravnanju Evropske unije, katere članica smo, jemlje ustrezno legitimnost. Namesto da bi Slovenija participirala pri izboljšavi skupnih varnostnih mehanizmov, se je odločila postopati na lastno pest, kar dokazuje, da svoje članstvo v EU jemljemo resno samo takrat, ko nam to ustreza – sicer ne.

Da je slovenski državni vrh popolnoma razdvojen v presoji situacije glede beguncev, je razvidno že iz stališča predsednika republike Boruta Pahorja in njegove presoje glede intenzivnega dodatnega nameščanja žičnatih ograj in celo vrat na mejnih prehodih s Hrvaško. V nedavnem pogovoru (21. decembra v intervjuju za Studiu ob 17) je poveljnik slovenskih oboroženih sil, nesporno poznavajoč zaupne varnostne podatke o stanju v državi, predlagal odstranitev žične ograje na hrvaški meji, češ da begunskega vala v kratkem ni pričakovati. Pahorjeva presoja varnostnih razmer, iz katere izhaja, da je postavitev ograje odvečna, izvira iz diametralno nasprotne ocene vsega, v kar nas prepričuje notranja ministrica in Cerarjeva garnitura. Ni bilo presenečenje, ko je naletela na ostro reakcijo pri predsedniku parlamenta Milanu Brglezu, podpredsedniku stranke SMC, s katero jo je ta nedomiselno diskvalificiral kot nekonsistentno (češ: pred enim letom je predsednik govoril drugače, svaril je pred begunskim žepom) in hkrati kot propagandno dejanje (češ: gre za napoved vnovične kandidature za predsednika države).

V Alternativni akademiji smo od prvega dne dosledno opozarjali ne odvečnost postavitve žične ograje. Z vidika predloga predsednika republike pa sta Brglezova očitka popolnoma nesmiselna: predsednikova ocena ukrepov v dveh zelo različnih časovnih situacijah ni po sebi nekonsistentna, še zlasti pa je nemogoče očitati nekomu, da si v razmerah, ko je večinsko mnenje Slovencev žal postavitvi ograje naklonjeno, z idejami o njihovi odstranitvi nabira politične točke. Pahor postopa kampanjsko na številne nespodobne populistične načine, vendar opisana izjava res ne more biti med njimi.

Od državnega vrha zato pričakujemo, da v luči popolnoma nasprotujočih si stališč in presoj predsednik vlade in predsednik republike državljanom zelo neposredno in odkrito predstavita svoj pogled na begunsko krizo in iz njega izvirajočo varnostno oceno o »skrajnih ukrepih«, ki jih omenja ministrica, še preden se bomo s tihim, od javnosti odmaknjenim nedemokratičnim sprejemanjem restriktivnih zakonov vsi skupaj znašli v stanju, ki spominja na policijsko državo.