Glas »proti Janši« je glas za demokracijo

Hegedušič

Slovenska demokracija je prekrhka in preveč ranljiva, da bi lahko brez dolgoročne škode prenesla še eno obdobje avtoritarne vladavine, ki jo obljublja predvsem SDS. Ker težko apeliramo na pretežno zaslepljene ali celo prestrašene medije, ki (še) niso v lasti madžarskih oligarhov, se obračamo na vse tiste volivce, ki razumejo bistvo izključevalnosti, neprikritega rasizma v odnosu do »migrantov«, namernih z revizijo pospremljenih prilaščanj zgodovine in vsesplošnega psovanja ali norčevanja iz političnih nasprotnikov, da se udeležijo volitev in glasujejo »proti Janši«.

Demokracije v Evropi sicer res ne ogrožajo samo skrajni desničarji, vendar pa sta njihova politika in pretežno rasistična ideologija najbolj grobi »avantgardi« populizma in novega totalitarizma. Zato so v zrelih demokratičnih sredinah številni politični akterji, civilno družbene organizacije in javne osebnosti že pozvali h »glasu proti«: na Nizozemskem proti Geertu Wildersu (PVV), v Nemčiji proti Jörgu Meuthenu ter Alexandru Gaulandu (AfD) in, slednjič, v Franciji proti Marine Le Pen (FN). Glas proti takim »kultnim« osebam, njihovim strankarskim ešalonom in militantni ksenofobni retoriki je torej glas za ohranitev demokracije.

Seveda drži, da so volilni glasovi proti lahko le izhod v sili in si jih v normalnih razmerah ne bi želeli. Tudi ne mislimo, da je problem domače politike mogoče zreducirati na eno osebo in njegovo stranko. A v slovenskem primeru ne gre samo za vprašanje osebnosti Janeza Janše, njegove vprašljive morale, domnevno (ne)dokazane koruptivnosti, spornih praks financiranja njegove stranke in njegovih medijskih trobil. Problem je vse, kar s svojim delovanjem personificira, legitimira in avtorizira – in kar je končno pripeljalo tudi do vstajniških zahtev na ulicah. Iz obdobij njegovih dveh prejšnjih avtokratskih vlad se dobro spominjamo pravega stampeda njegovih nastavljencev, pooblaščencev in tistih, ki so nenadoma »spregledali pravo resnico«, po vseh resorjih in institucijah do zadnje vaške šole. Sledile so »reforme«, ki so bile podrejene načelom obračuna z »ne-našimi« in zavojevanju ključnih medijev, končno pa so gospodarstvo preplavile vprašljive prakse, kakršne so tiste, ki se jih iz prvega mandata SDS-a spomnimo kot afer z Mercatorjem, Luko Koper, Intereuropo itd. Najbrž ni treba posebej omenjati še zloglasnega ZUJF-a iz časa njegove druge vlade.

Lahko pričakujemo, da bo v primeru ponovnega prihoda na oblast praksa izključevanj, nastavljanja zvestih amaterjev na profesionalna mesta, pritiskov na medije in, nenazadnje, sklepanja problematičnih zavezništev na mednarodnem področju, samo še bolj »dosledna«. Janša v času kampanje že napoveduje demontažo kritične civilne družbe in odreka možnost financiranja LGBT skupnosti in ustanovam, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami. Za vse sladke obljube o socialnih izboljšavah pa že zdaj lahko slutimo, da se bodo izkazale za volilno fatamorgano.

Če smo v dosedanji predvolilni kampanji končno le slišali nekaj bolj jasnih odgovorov in pravih poimenovanj ekstremno desničarskih zamisli s strani »sredinskih« kandidatov, pa je to žal premalo in prepozno, da bi lahko samo po sebi preprečilo še eno verzijo »neliberalne demokracije« v dikciji Viktorja Orbana. Tak razvoj dogodkov lahko preprečimo samo zavedni kritični volivci.

Advertisements

Pozivi k zaklepanju pred begunci vodijo do kolektivne histerije, strahu in sovraštva

Kolpa

V Alternativni akademiji z ogorčenostjo spremljamo intenzivirano predvolilno hujskaško retoriko proti beguncem, zadnje čase opremljeno še s podatki o vzpostavljenem novem koridorju iz Bosne in Hercegovine. Ugotavljamo, da zastraševalni manevri niso le pričakovani politični cilj različnim strankam za poceni nabiranje glasov z risanjem ogrožujočega sovražnika, ampak se je omenjena retorika sovraštva v javnem prostoru čez vse meje normalizirala, kritični odzivi nanjo pa so pretežno postali anemični in jih je čedalje manj.

V tem smislu smo v Sloveniji žal prešli v novo, še bolj intenzivno fazo demonizacijske obravnave beguncev. Ne le, da smo priča izrecnim pozivom k aktivaciji vojske na meji ob Kolpi, ki naj »strelja rafale po vodi« (Zmago Jelinčič, SNS) ali bizarnim idejam, da je treba postaviti opozorilne table, ker da smo v reki naselili krokodile (Primož Jelševar, SLS), skrajni korak smo doživeli z navodilom občine Črnomelj na sledi policijskemu obvestilu. V njem občanom svetujejo previdnost, zapiranje in zaklepanje vrat, v primeru, če se »tujci« pojavijo pred njihovimi domovi, pa celo nehumano naročajo, da se jim ne približujejo, ne spuščajo v hiše in da takoj pokličejo na številko 113. Množični mediji, sledeč vladajoči politiki, z veseljem prevzemajo prakso, po kateri se begunce povprek kriminalizira, stigmatizira in obravnava kot potencialne tatove, lopove in kriminalce.

V Alternativni akademiji za takšna ravnanja v prvi vrsti krivimo odhajajočo vlado, predvsem predsednika vlade in notranjo ministrico. Prvi je v svojem slavnostnem govoru pred dnevi, ob Dnevu upora proti okupatorju, celo pozval k boju proti sovražnemu govoru, a kakor da ne želi uvideti, koliko taistega porajajo zastraševalni manevri z njegovimi »tehničnimi ovirami« in pozivi k varovanju »naših ljudi«. Takšno zavzemanje proti govorici sovraštva je v svojem temelju abstraktno in licemerno. Gospod Cerar, še vedno čakamo na vašo odkrito empatično besedo proti neznosnemu sovraštvu do beguncev, v podporo ljudem kot ljudem, ki imajo vendar enake osnovne pravice kot mi.

Notranja ministrica je že večkrat izpričala hladnokrvno in vse prej kot humano dojemanje problematike beguncev, azilantov in prosilcev za azil, a ostaja objektivno odgovorna za ravnanje policije kot organa v svoji sestavi. Ni si posebno težko predstavljati, da sedanji pozivi k zaklepanju v svoje domove lahko neizbežno vodijo le do popolne protibegunske histerije neslutenih dimenzij, širitve kolektivnega strahu in končno neracionalnega zavračanja nesrečnih ljudi, od katerih številni, s svojimi osebnimi pretresljivimi zgodbami, bežijo proč od vojnih območij, nevzdržnih razmer in revščine.

Diskurz državnega terorizma

zemlja

Isti duh, ki je skupaj s sramotno trgovino z orožjem najbolj omadeževal prehod Slovenije v demokracijo in osamosvojitev z množično afero »izbrisanih«, je očitno na delu že vse od začetka tako imenovane migrantske krize. Če bi v času poteka »izbrisa«, o katerem nismo imeli sprotnih informacij, ampak smo samo slišali za posamezne primere, postavljali vprašanja s stališča humanitarnega prava in s stališča človekovih pravic, bi najbrž bili deležni zmerjanja, da »javno problematiziramo zakonito delo organov ministrstva za notranje zadeve«.

S temi besedami je namreč ministrica za notranje zadeve gospa Vesna Györkös Žnidar označila vse, ki se jim problem sirskega begunca Ahmada Šamija kaže kot problem vesti, morale in kot problem odprtosti (ali zaprtosti) družbe. Danes za nazaj vemo, da je bil »izbris« pravzaprav množični akt državnega terorizma.

Zdaj imamo opraviti s »posamičnim« in edinstvenim primerom človeka, glede katerega so dani vsi razlogi za uporabo diskrecijske klavzule. Vsa pravniška razlaga ministrice o tem zakaj to »ni mogoče«, je nelogična in s človekoljubnega stališča nesprejemljiva. Ker je bilo v javnosti s strani različnih nevladnih subjektov, ki nimajo nobenega opravka s predvolilnimi boji, dovolj argumentirano veliko povedanega o razliki med tem »kaj Slovenija mora storiti« in kaj Slovenija »lahko stori«, ne ponavljamo teh prepričljivih utemeljitev. S strani ministrice seveda take utemeljitve nismo slišali, ampak samo ponavljanje zgodbe o pravnomočnih sklepih, ki pa Sloveniji ne omejujejo pravice do uporabe diskrecijske klavzule.

Tak diskurz o »pravni utemeljenosti« delovanja represivnih organov je značilen za ravnanja, ki ustrezajo definiciji državnega terorizma. Ko bodo represivni organi tudi zares deportirali gospoda Šamija, pa bo šlo že za dejanje državnega terorizma nad nemočnim posameznikom. Ali naj spet čakamo dvajset let, da bomo nepotrebno represijo prepoznali kot to, kar v resnici je?

V Alternativni akademiji, v kateri nas je kar nekaj, ki smo se postavljali po robu represiji, izključevanju in ustrahovanju že v prejšnjem sistemu, z ogorčenjem obsojamo nastope in manipulativne neutemeljene izjave ministrice gospe Vesne Györkös Žnidar.

Predlagamo predsedniku vlade, ki tudi sam v nekem trenutku podvomil, da sproži postopke za razrešitev omenjene ministrice. Prav tako zahtevamo odpravo ali vsaj revizijo totalitarnega Zakona o tujcih.

Prispevki profesorja B. M. Zupančiča k mizoginiji, seksizmu, rasizmu in antisemitizmu

Portret

Nekdanji sodnik Evropskega sodišča profesor Boštjan M. Zupančič se je že dolgo časa nazaj v svojih ljubiteljskih filozofskih premišljevanjih, v vse pogostejših javnih nastopih in končno še na socialnih omrežjih, začel približevati zanikanju najosnovnejših načel ustanove, katere član je bil v imenu državljank in državljanov Slovenije. Hkrati je vse bolj preziral etična načela intelektualnega poklica, ki terja refleksiven odnos tudi do lastnih javnih izjav. Od mizoginih interpretacij nekaterih dognanj o škodljivih učinkih onesnaževanja okolja na proces maskulinizacije možganov, preko nedavnega zagovora žice na meji in spornega Zakona o tujcih, vse do koncentriranega napada na izročilo Simone Veil, se je profesor Zupančič vse bolj pogrezal v zgražanja vredna izjavljanja, ki jih ni mogoče šteti za poskuse šaljive provokacije.

S tem, ko je pred kratkim preminulo intelektualko, preživelo žrtev holokavsta in vzorno evropsko političarko Simone Veil, označil za »največjo morilko vseh časov«, ker se je svoj čas zavzela za dekriminalizacijo abortusa, pa je gospod profesor, med drugim, sedanji uslužbenec Ministrstva za pravosodje in – kot kaže – nesojeni kandidat za člana Sveta za človekove pravice OZN, prestopil vse meje, med katerimi je meja dobrega okusa še najmanj pomembna.

Zahvaljujemo se profesorici Svetlani Slapšak, ki je v kolumni v časniku Večer glasno in tokrat  vendarle tudi javno dobro slišno opozorila na ta obžalovanja in obsodbe vredni izpad. Prav tako se pridružujemo tudi vsem drugim izjavam, komentarjem in izrazom ogorčenja, ki so se z različnimi poudarki že pojavili v javnosti.

V Alternativni akademiji se v izjavah za javnost praviloma ne spuščamo v osebno obarvane polemike, toda v danem primeru gre za vse kaj drugega kot samo za prosto razmišljanje nekega razumnika v njegovi zatemnjeni spalnici. Prej gre za simptomalno zlorabo akademske avtoritete za pospeševanje ideoloških trendov mizoginije, seksizma, rasizma in, ne nazadnje, antisemitizma ter s tem za prispevek k javnosti »lažnih novic in alternativnih dejstev«. Navidezne provokacije profesorja Zupančiča imajo namreč svojo drugo plat prav v populizmu skrajne desnice, ki jo ne označuje samo njen nestrpni, vulgarni in brutalni sovražni govor, ampak tudi nevarne zamisli, ki večkrat izvirajo iz nekaterih razumniških kabinetov. Ne smemo pozabiti, da je Hitlerjeva zmaga l. 1933 odmevala tudi v rektorskem govoru Martina Heideggerja na univerzi v Freiburgu.

Zato smo prepričani, da je človek s tovrstnimi nazori povsem neprimeren za javne funkcije, še najmanj pa za članstvo v mednarodnih institucijah, ki skrbijo za človekove pravice. Kako je lahko postal sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice, ostaja uganka.

 

 

Narod brez resničnega spomina nima prihodnosti, tudi če ima spomenike

beton

Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam, nastal po predlogu novele Zakona o vojnih grobiščih, sprejeti septembra 2009 v Državnem zboru, prinaša s sabo plemenito in univerzalno sporočilo spoštovanja umrlih in pietete. Takšno, da mu je težko oporekati. Le katera družba bi gradila svoj obstoj na notranjih konfliktih in sovraštvu, ki zavirajo njen razvoj? In res, prefinjena gesta zedinjenja onstran sovraštva in vojne je tista, na katero nas venomer lovijo zagovorniki postavitve spomenika, ki so ga danes svečano odprli.

V Alternativni akademiji smo prepričani, da lahko njegov pomen razbiramo predvsem iz tistega, kar ob njem v neizrečenosti ostaja po nujnosti spregledano. Beremo, da naj bi na deklarativni ravni dva betonska stebra v kotu Kongresnega trga imela »pomen osrednjega državnega spominskega obeležja za prebivalce slovenskega ozemlja, ki so kot vojaki različnih armad padli v vseh vojnah, zlasti pa med prvo in drugo svetovno vojno. Posvečen je tudi civilnim žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja.«

Toda dosedanje interpretacije in številni dosedanji nastopi prvega političnega promotorja spomenika, predsednika republike, prej kažejo na nekaj čisto drugega – na najmanj delni poizkus izenačitve žrtev v času druge svetovne vojne. Borut Pahor je s svojimi dejanji, tudi s postavljanjem skupnih spominskih obeležij partizanom in domobrancem, recimo na Karlovici, že nakazal zelo podobno operacijo spravne geste, le navidezno spoštovanja vredne. Prazna želja »pomiritve«, s katero se nikoli ni doseglo niti iskrene sprave v besedah, kaj šele v dejanjih, neizogibno vključuje »izenačitev« vseh žrtev po njihovem poreklu, kolikor so nasilno umrli; kot takšna je zamolčana ideološka redukcija, ki hote ali nehote spremlja postavitev spomenika. Abstraktna uniformirana obravnava vseh padlih žrtev vojn in vojnega nasilja te postavlja v istovrsten položaj le zato, ker so mrtve, onstran zgodovinskih resnic ali priznanja krivde in odgovornosti.

Če nek narod postavlja skupne spomenike herojem in borcem za ohranitev lastnega naroda, hkrati pa izdajalcem ali kolaboracionistom, zaveznikom okupatorja, se dejansko iz prvih norčuje. Ni dvoma, da je norčevanje iz mrtvih čisto nasprotje idejne zasnove pobudnikov: je skrajno nepietetno in s tem neproduktivno ravnanje. Slovenska desnica po tihem takšno izenačitev iz koristi zase pretežno dopušča, skupaj z Rimskokatoliško cerkvijo, ker si želi moralne in siceršnje rehabilitacije domobranstva – pri tem je očitno ne vodi iskrena želja po spravi v pomenu, kot ga je začrtala dr. Spomenka Hribar.

Nadalje se spornost spomenika, ki se skriva za univerzalno sprejemljivo namembnostjo (biti spomenik »vseh žrtev vojn«) in prijaznim videzom neangažirane nevtralnosti, kaže v zgodovinskem »vsegliharstvu«, kliče k pozabi in na hitro odpira vrata reviziji in rehabilitaciji vseh, ki so se postavili proti lastnemu narodu in bratu – kakor rad ponavlja predsednik. Spomenik ilustrira Pahorjevo osebno politično agendo všečnosti na vse strani in hkratnega simpatiziranja s tako imenovanimi levimi in desnimi. Vse v imenu maksimizacije lastne popularnosti. Od tod je le še korak do prezira do narodnoosvobodilnega boja ali upora zoper okupatorje.

Podobno v Alternativni akademiji ne moremo sprejeti predsednikove ambicije iz njegovega današnjega nagovora, da bo spomenik postal »osrednji prostor skupnega spominjanja« po tistem, ko nas je, tako pravi, zgodovina dolgo preizkušala kot narod in smo se končno konstituirali kot »zrela nacija«. Takrat, ko se hkrati priklanjamo žrtvi in rablju, ravno izničujemo spomin kot tak, ne pa izrisujemo njegove osrednje prostore! Narod brez resničnega spomina, tudi če ima še tako globoko betonirane spomenike, pa nima prihodnosti.

Po Macronu mora Evropa znova izumiti – demokracijo

GRASS

V Alternativni akademiji smo ob izidu francoskih predsedniških volitev sicer pozdravili zmago neodvisnega kandidata Emmanuela Macrona, še bolj pa poudarjamo pomen poraza skrajno desničarske kandidatke Marine Le Pen. Bili smo priča volitvam, ki še zdaleč niso bile samo francoska notranjepolitična zadeva. O tem, kako bi bilo, če bi bil izid drugačen, sploh ne kaže na veliko ugibati, saj je že spričo posledic dveh svetovnih vojn in npr. zadnje vojne na Balkanu v prejšnjem stoletju jasno, da je povečan vpliv populizma, fašizma, nacionalizma in rasizma nevarnost, ki zahteva demokratično mobilizacijo volivcev. Zato smo prepričani, da se motijo tisti, ki v tej ali podobnih situacijah zagovarjajo stališče volilne abstinence in glas, ki ne gre nikomur.

Pri tem se ne slepimo, da je bila izbira v drugem krogu francoskih predsedniških volitev kakorkoli dobra izbira, a bila je izbira na meji demokracije. Macronov program sicer obljublja ublažene neoliberalne ideje, česar se ne gre veseliti, vendar lahko upamo, da se bo nova sestava političnega establishmenta sposobna odzvati na izzive družbenih neenakosti, brezperspektivnosti in kapitalističnega gospostva, ki so pravi vir zaslepljenega nacionalizma. Toda Francija je kljub temu lahko svetel zgled za druge dežele v Evropi, še posebej za tiste članice EU, ki ležijo bolj vzhodno in se jim žal približuje tudi Slovenija. Niti trenutek namreč ni bilo dvoma o tem, da je Nacionalna fronta desnoekstremistična stranka, da so njena hujskanja proti migrantom, širjenje strahu in prazno doneči patriotizem (druga plat rasizma) pojav, ki bi moral biti stvar preživete preteklosti, ki si je nihče ne želi ponoviti.

Če se bodo po pričakovanjih podobno iztekle tudi nemške volitve, bo morda nastopil čas, da Evropska unija »znova izumi« demokracijo in vsaj za sedanjo utemeljeno zdvomljeno generacijo odločilno premaga vsaj del preteče nevarnosti populizma.

Opozarjamo pa, da nas tudi v Sloveniji, če ne prej, čez leto čakajo volitve, z njimi pa verjetno prav tako slabe izbire na meji demokracije. Se bomo sposobni česa naučiti? Kar pri nas zbuja globoko skrb, je to, da v javni sferi niso dovolj jasno začrtane razlike med zmernimi, sredinskimi in skrajno desničarskimi političnimi akterji. Iz dneva v dan smo priča terminologiji, ki našo skrajno desnico utrujajoče opisuje kot »desno sredinsko«! V tej zamegljenosti pa vladajoča sredinska politična naveza vleče poteze, ki so nasledek »nasvetov« skrajne desnice, če o sprejemanju psihoze strahu pred peščico migrantov, ki bi želeli sprejeti varno zatočišče v Sloveniji, niti ne govorimo. Signal iz Francije je povsem čitljiv in pričakujemo, da se bo slovenska politika primerno odzvala in za začetek na primer najprej sama ukinila zloglasni »Zakon proti tujcem«, preden bi ji to naročilo Ustavno ali Evropsko sodišče.

Predsednik društva Alternativna akademija

prof. dr. Darko Štrajn

Pirjevec o pomenu 27. aprila

OF

Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši,  v intervjuju, ki ga je imel pred kratkim ljubljanski časnikar Jože Možina na TV Slovenije s kolegom Bernardom Nežmahom, je slednji izjavil, da  spada  27. april, datum, ki ga praznujemo kot dan upora slovenskega naroda proti okupatorjem, med pojme, ki jih vsi ponavljamo, ker so nas v Titovem režimu tako prepričali.  Po mnenju Nežmaha  začetek odpora pri nas ni iskati konec aprila 1941, malo več kot teden dni po kapitulaciji kraljeve jugoslovanske vojske, temveč v tistih desetih dneh, ko se je ta  borila z Wehrmachtom.  Zanimiva teza, ki se pridružuje tisti, po kateri je ideja upora zaživela šele takrat, ko so nacisti napadli Sovjetsko zvezo. Ker  Nežmahovo vrednotenje jugoslovanske armade, katere vlada je skupaj s kraljem Petrom zbežala v tujino  še pred 17. aprilom,  ni vredno posebnega komentarja,  bi se osredotočil na ostala dva  datuma: 27. (oziroma točneje 26. april) ali 22. junij?

Ne gre samo za datume, temveč za njihov simbolni pomen. Če so Slovenci začeli načrtovati upor že  konec aprila, pomeni, da so s tem izražali pristno in spontano voljno do boja za svoje preživetje. Če so to storili po 22. juniju, so sledili le napotkom komunistične partije, ki je bila odvisna od Moskve in je organizirala partizansko gverilo po njenem ukazu. Ne zato, da bi branila  lastno  domovino, temveč domovino svetovnega proletariata. Kje je resnica? Ne zanikam, da  bi Moskva ne imela tudi pri 27. aprilu prste vmes. Septembra 1940  je namreč Tito  Kominterni predstavil načrt, da  KPJ organizira državni udar proti konservativni  vladi Cvetković-Maćek in jo zamenja z »napredno« vlado, v kateri naj bi se  komunisti  povezali s  protifašisti različnih ideoloških nazorov. Iz Moskve je prišel odločen »njet«. Voditelji Kominterne so prepovedali, da bi  se Tito podal v to avanturo, češ da KP nima dovolj podpore med jugoslovanskimi  delavskimi in kmečkimi množicami, in ga opozorili, naj nikar ne pričakuje, da mu bo prišla na pomoč Rdeča armada. Obenem pa so  povedali, kaj je treba storiti, če bo Jugoslavija postala plen svojih fašističnih sosedov. V tem primeru je treba mobilizirati  vse  ljudske množice, pripravljene na boj, in se zoperstaviti napadalcem. Tega scenarija so se komunisti tudi držali. Ko je 6. aprila 1941  Hitler brez vojne napovedi sprožil  brutalno agresijo na Jugoslavijo, so njihovi mladi pristaši trumoma hiteli v vojsko, medtem ko so predstavniki partije stopili v stik z vojaškimi poveljstvi in jim ponudili  sodelovanje. Slednji, že pripravljeni na kapitulacijo, pa so ta predlog  zavrnili.

Slovenski meščanski politiki katoliškega in liberalnega kova so bili še pred 6. aprilom mnenja, da je treba najti z Nemčijo dogovor, ki naj bi  znotraj »novega evropskega reda«  zagotovil Sloveniji  status vazalne enote, podobne Slovaški, ali jo pridružil Hrvaški. Nemci, ki so gledali na Štajersko in Gorenjsko kot na svoji matični deželi, pa o tem niso hoteli  slišati. Da zadovoljijo Italijane in Madžare so prvim prepustili Ljubljansko pokrajino, drugim pa Prekmurje, kar pomeni, da bi  bila Slovenija v primeru njihove zmage obsojena na smrt. V tej situaciji se je v Ljubljani oblikoval  Narodni svet, ki so ga ustanovile ljudska, liberalna in socialistična stranka, da rešijo  kar se rešiti da. Komunisti so tudi želeli pristopiti, a so jih zavrnili, češ da niso legalna stranka. Narodni svet ni bil zmožen zastaviti jasnega načrta, kako naprej, medtem ko je med mladimi  različnih ideoloških struj  vrelo, saj niso bili pripravljeni  pasivno  sprejeti suženjstva, na katerega so jih znotraj »novega evropskega reda«  obsojali okupatorji. Šlo je za stališče, ki ga je  leto kasneje zgovorno označil nek fašistični propagandist, ko  je zapisal, da so Slovenci »pogumen a blazen narod«. Kdo pri čisti bi se pač aprila 1941, v trenutku.  ko se je Nemcem upirala  samo še Velika Britanija, upal postaviti po robu ogromni vojaški moči  Wehrmachta in drugih oboroženih  sil »Osi«? Nekaj takšnih zanesenjakov pa je vendar bilo. Na pobudo komunistov  so se 26. aprila 1941 sestali pri Josipu Vidmarju, ki je stanoval v vili svojega očeta na Rožniku.  Vladimir Bartol je v zbirki Al Araf  pet let prej napovedoval  njihovo odločitev takole. »Majhni smo  in v obupnem položaju. Premagali smo otroško dobo in vanjo ne moremo nazaj. Dve poti sta samo: ali ostanemo isti in hlapčujemo ali se spremenimo in vzamemo usodo v svoje reke. Zakaj, če nam je že umreti, umrimo častno!«

Ni predvideval, da lahko tudi zmagamo. Pa smo,  in si s tem zagotovili marsikaj. Predvsem osvoboditev  Primorske izpod italijanskega jarma in mednarodno razpoznavnost, saj smo šele z narodnoosvobodilnim bojem postali  samosvoj  zgodovinski subjekt. Znotraj Jugoslavije smo si pridobili lastno  republiko, s parlamentom in vlado, ki sta bila sicer odvisna od Beograda oziroma od KPJ, sta pa vendar   potrjevala  našo suverenost. Ta suverenost je bila zapisana v vseh treh ustavah bivše Jugoslavije in sicer v členu, ki je  njenim  narodom zagotavljal  pravico do samoodločbe in odcepitve. Na ta člen so bili naši vodilni komunisti z Edvardom Kardeljem na čelu še posebej pozorni.  Z narodnoosvobodilnim bojem smo delno tudi  pretrgali s patriarhalno miselnostjo, ki je bila močno zasidrana v naši družbi, priznali ženskam enakopravnost in volilno pravico, dali mladim možnost do študija, organizirali socialno državo, ki je ščitila vse državljane in skratka stopili na pot modernizacije. Če imamo danes  zdravstveni sistem, ki je še enkrat boljši kot tisti  v ZDA in boljši od povprečja petnajstih najbolj razvitih držav EU, saj med  drugim   zagotavlja, kakor pravi moj prijatelj dr. Dušan Keber v nedavnem intervjuju, eno najnižjih umrljivosti novorojenčkov na svetu, je to treba pripisati v  dobro staremu socialističnemu režimu. Kar seveda ne pomeni, da bi ta režim ne  bil brez hib, predvsem  ker je  dovoljeval eno samo idejno resnico. Naš osvobodilni boj je bil povsem drugačen, kot tisti, ki se je razvil med drugimi jugoslovanskimi narodi. Nastal je kot koalicija treh  struj, krščanskih socialistov, liberalno usmerjenih Sokolov in komunistov, katerim so se pridružili še nekateri samostojni intelektualci. Ta koalicija ni vzdržala dolgo. Čeprav so bili maloštevilni, so komunisti v njej kmalu prevladali in potisnili partnerje ob rob, ker so bili najbolje organizirani, najbolj disciplinirani, v svojem revolucionarnem zagonu najbolj fanatični,  in ker so imeli na razpolago mlade kadre, ki so si že pridobili izkušnjo partizanskega boja konec tridesetih let v španski državljanski vojni. Rezultat je bi ta, da so zatrli začetno ideološko raznolikost OF in v njej uveljavili svoj, marksistični pogled na svet in na družbeni razvoj. Tak potek dogodkov je bil verjetno neizbežen, če smo hoteli zmagati. Kajti vprašljivo  je, ali  bi brez energije in mesijanske vizije komunistov OF imela takšen zamah, kakor ga je imela, in če bi   proti koncu vojne z lastnimi silami  mogli osvoboditi  Koper, Trst in Gorico. Pomoč Jugoslovanska armada, ki jo je imel trdno v rokah Josip Broz Tito,  je bila predpogoj za meje, kakšne  imamo danes. Plačali pa  smo jo drago. Najprej  z ukinitvijo lastne vojske, brez katere ni polne suverenosti, kar pa je še usodneje,  z ukinitvijo pluralizma znotraj OF in po vojni s prepovedjo tradicionalne  demokracije zahodnega tipa.

Kot je zgodovina obdobja med leti 1945 in 1991 dokazala, pa je šlo vendarle samo za prehodno izkušnjo, ki ni mogla zatreti tiste samozavesti, do katere smo se Slovenci dokopali v času osvobodilnega boja. Iz te samozavesti je zrasla svobodna Slovenija, v kateri danes živimo. Smo z njo lahko zadovoljni? Ne povsem. V naši  razvejani  družbi so se znova pojavile sile, ki zanikajo upravičenost OF ne toliko iz sovraštva do komunizma, ki je kot socialno-politični  eksperiment propadel, kolikor iz  revanšizma in zelo konkretnega  oportunizma. Te sile so v našem narodu ponovno  obudile razklanost, kakršno smo poznali med drugo svetovno vojno – na srečo še najmanj  ne na Primorskem. Mislim, da se jim moramo zoperstaviti, kot so se naši predniki zoperstavili tistim, ki so bili pripravljeni v imenu svojih idej in vrednot sodelovati najprej z italijanskim, nato pa še z nemškim okupatorjem. Kajti te ideje in vrednote nas potiskajo v mračnjaštvo populističnega tipa, ki se danes na žalost nevarno  uveljavlja v svetu. Odkrijmo znova bistrino in širino izvirne OF in oblikujmo Slovenijo, na katero bomo lahko ponosni! Tokrat nam ni  čakati na pomoč nikogar. Tokrat je zmaga odvisna od nas samih.

dr. Jože Pirjevec