Spoštovane tovarišice, spoštovani tovariši,  v intervjuju, ki ga je imel pred kratkim ljubljanski časnikar Jože Možina na TV Slovenije s kolegom Bernardom Nežmahom, je slednji izjavil, da  spada  27. april, datum, ki ga praznujemo kot dan upora slovenskega naroda proti okupatorjem, med pojme, ki jih vsi ponavljamo, ker so nas v Titovem režimu tako prepričali.  Po mnenju Nežmaha  začetek odpora pri nas ni iskati konec aprila 1941, malo več kot teden dni po kapitulaciji kraljeve jugoslovanske vojske, temveč v tistih desetih dneh, ko se je ta  borila z Wehrmachtom.  Zanimiva teza, ki se pridružuje tisti, po kateri je ideja upora zaživela šele takrat, ko so nacisti napadli Sovjetsko zvezo. Ker  Nežmahovo vrednotenje jugoslovanske armade, katere vlada je skupaj s kraljem Petrom zbežala v tujino  še pred 17. aprilom,  ni vredno posebnega komentarja,  bi se osredotočil na ostala dva  datuma: 27. (oziroma točneje 26. april) ali 22. junij?

Ne gre samo za datume, temveč za njihov simbolni pomen. Če so Slovenci začeli načrtovati upor že  konec aprila, pomeni, da so s tem izražali pristno in spontano voljno do boja za svoje preživetje. Če so to storili po 22. juniju, so sledili le napotkom komunistične partije, ki je bila odvisna od Moskve in je organizirala partizansko gverilo po njenem ukazu. Ne zato, da bi branila  lastno  domovino, temveč domovino svetovnega proletariata. Kje je resnica? Ne zanikam, da  bi Moskva ne imela tudi pri 27. aprilu prste vmes. Septembra 1940  je namreč Tito  Kominterni predstavil načrt, da  KPJ organizira državni udar proti konservativni  vladi Cvetković-Maćek in jo zamenja z »napredno« vlado, v kateri naj bi se  komunisti  povezali s  protifašisti različnih ideoloških nazorov. Iz Moskve je prišel odločen »njet«. Voditelji Kominterne so prepovedali, da bi  se Tito podal v to avanturo, češ da KP nima dovolj podpore med jugoslovanskimi  delavskimi in kmečkimi množicami, in ga opozorili, naj nikar ne pričakuje, da mu bo prišla na pomoč Rdeča armada. Obenem pa so  povedali, kaj je treba storiti, če bo Jugoslavija postala plen svojih fašističnih sosedov. V tem primeru je treba mobilizirati  vse  ljudske množice, pripravljene na boj, in se zoperstaviti napadalcem. Tega scenarija so se komunisti tudi držali. Ko je 6. aprila 1941  Hitler brez vojne napovedi sprožil  brutalno agresijo na Jugoslavijo, so njihovi mladi pristaši trumoma hiteli v vojsko, medtem ko so predstavniki partije stopili v stik z vojaškimi poveljstvi in jim ponudili  sodelovanje. Slednji, že pripravljeni na kapitulacijo, pa so ta predlog  zavrnili.

Slovenski meščanski politiki katoliškega in liberalnega kova so bili še pred 6. aprilom mnenja, da je treba najti z Nemčijo dogovor, ki naj bi  znotraj »novega evropskega reda«  zagotovil Sloveniji  status vazalne enote, podobne Slovaški, ali jo pridružil Hrvaški. Nemci, ki so gledali na Štajersko in Gorenjsko kot na svoji matični deželi, pa o tem niso hoteli  slišati. Da zadovoljijo Italijane in Madžare so prvim prepustili Ljubljansko pokrajino, drugim pa Prekmurje, kar pomeni, da bi  bila Slovenija v primeru njihove zmage obsojena na smrt. V tej situaciji se je v Ljubljani oblikoval  Narodni svet, ki so ga ustanovile ljudska, liberalna in socialistična stranka, da rešijo  kar se rešiti da. Komunisti so tudi želeli pristopiti, a so jih zavrnili, češ da niso legalna stranka. Narodni svet ni bil zmožen zastaviti jasnega načrta, kako naprej, medtem ko je med mladimi  različnih ideoloških struj  vrelo, saj niso bili pripravljeni  pasivno  sprejeti suženjstva, na katerega so jih znotraj »novega evropskega reda«  obsojali okupatorji. Šlo je za stališče, ki ga je  leto kasneje zgovorno označil nek fašistični propagandist, ko  je zapisal, da so Slovenci »pogumen a blazen narod«. Kdo pri čisti bi se pač aprila 1941, v trenutku.  ko se je Nemcem upirala  samo še Velika Britanija, upal postaviti po robu ogromni vojaški moči  Wehrmachta in drugih oboroženih  sil »Osi«? Nekaj takšnih zanesenjakov pa je vendar bilo. Na pobudo komunistov  so se 26. aprila 1941 sestali pri Josipu Vidmarju, ki je stanoval v vili svojega očeta na Rožniku.  Vladimir Bartol je v zbirki Al Araf  pet let prej napovedoval  njihovo odločitev takole. »Majhni smo  in v obupnem položaju. Premagali smo otroško dobo in vanjo ne moremo nazaj. Dve poti sta samo: ali ostanemo isti in hlapčujemo ali se spremenimo in vzamemo usodo v svoje reke. Zakaj, če nam je že umreti, umrimo častno!«

Ni predvideval, da lahko tudi zmagamo. Pa smo,  in si s tem zagotovili marsikaj. Predvsem osvoboditev  Primorske izpod italijanskega jarma in mednarodno razpoznavnost, saj smo šele z narodnoosvobodilnim bojem postali  samosvoj  zgodovinski subjekt. Znotraj Jugoslavije smo si pridobili lastno  republiko, s parlamentom in vlado, ki sta bila sicer odvisna od Beograda oziroma od KPJ, sta pa vendar   potrjevala  našo suverenost. Ta suverenost je bila zapisana v vseh treh ustavah bivše Jugoslavije in sicer v členu, ki je  njenim  narodom zagotavljal  pravico do samoodločbe in odcepitve. Na ta člen so bili naši vodilni komunisti z Edvardom Kardeljem na čelu še posebej pozorni.  Z narodnoosvobodilnim bojem smo delno tudi  pretrgali s patriarhalno miselnostjo, ki je bila močno zasidrana v naši družbi, priznali ženskam enakopravnost in volilno pravico, dali mladim možnost do študija, organizirali socialno državo, ki je ščitila vse državljane in skratka stopili na pot modernizacije. Če imamo danes  zdravstveni sistem, ki je še enkrat boljši kot tisti  v ZDA in boljši od povprečja petnajstih najbolj razvitih držav EU, saj med  drugim   zagotavlja, kakor pravi moj prijatelj dr. Dušan Keber v nedavnem intervjuju, eno najnižjih umrljivosti novorojenčkov na svetu, je to treba pripisati v  dobro staremu socialističnemu režimu. Kar seveda ne pomeni, da bi ta režim ne  bil brez hib, predvsem  ker je  dovoljeval eno samo idejno resnico. Naš osvobodilni boj je bil povsem drugačen, kot tisti, ki se je razvil med drugimi jugoslovanskimi narodi. Nastal je kot koalicija treh  struj, krščanskih socialistov, liberalno usmerjenih Sokolov in komunistov, katerim so se pridružili še nekateri samostojni intelektualci. Ta koalicija ni vzdržala dolgo. Čeprav so bili maloštevilni, so komunisti v njej kmalu prevladali in potisnili partnerje ob rob, ker so bili najbolje organizirani, najbolj disciplinirani, v svojem revolucionarnem zagonu najbolj fanatični,  in ker so imeli na razpolago mlade kadre, ki so si že pridobili izkušnjo partizanskega boja konec tridesetih let v španski državljanski vojni. Rezultat je bi ta, da so zatrli začetno ideološko raznolikost OF in v njej uveljavili svoj, marksistični pogled na svet in na družbeni razvoj. Tak potek dogodkov je bil verjetno neizbežen, če smo hoteli zmagati. Kajti vprašljivo  je, ali  bi brez energije in mesijanske vizije komunistov OF imela takšen zamah, kakor ga je imela, in če bi   proti koncu vojne z lastnimi silami  mogli osvoboditi  Koper, Trst in Gorico. Pomoč Jugoslovanska armada, ki jo je imel trdno v rokah Josip Broz Tito,  je bila predpogoj za meje, kakšne  imamo danes. Plačali pa  smo jo drago. Najprej  z ukinitvijo lastne vojske, brez katere ni polne suverenosti, kar pa je še usodneje,  z ukinitvijo pluralizma znotraj OF in po vojni s prepovedjo tradicionalne  demokracije zahodnega tipa.

Kot je zgodovina obdobja med leti 1945 in 1991 dokazala, pa je šlo vendarle samo za prehodno izkušnjo, ki ni mogla zatreti tiste samozavesti, do katere smo se Slovenci dokopali v času osvobodilnega boja. Iz te samozavesti je zrasla svobodna Slovenija, v kateri danes živimo. Smo z njo lahko zadovoljni? Ne povsem. V naši  razvejani  družbi so se znova pojavile sile, ki zanikajo upravičenost OF ne toliko iz sovraštva do komunizma, ki je kot socialno-politični  eksperiment propadel, kolikor iz  revanšizma in zelo konkretnega  oportunizma. Te sile so v našem narodu ponovno  obudile razklanost, kakršno smo poznali med drugo svetovno vojno – na srečo še najmanj  ne na Primorskem. Mislim, da se jim moramo zoperstaviti, kot so se naši predniki zoperstavili tistim, ki so bili pripravljeni v imenu svojih idej in vrednot sodelovati najprej z italijanskim, nato pa še z nemškim okupatorjem. Kajti te ideje in vrednote nas potiskajo v mračnjaštvo populističnega tipa, ki se danes na žalost nevarno  uveljavlja v svetu. Odkrijmo znova bistrino in širino izvirne OF in oblikujmo Slovenijo, na katero bomo lahko ponosni! Tokrat nam ni  čakati na pomoč nikogar. Tokrat je zmaga odvisna od nas samih.

dr. Jože Pirjevec