Slovenski zunanji minister dr. Miro Cerar je zagrešil nepopravljivo napako s svojo novo izjavo o Kataloniji po zasedanju zunanjih ministrov Evropske unije v Luksemburgu. Če že ni zmogel besed, ki bi odsevale vso kompleksnost, zgodovinsko ukoreninjenost problematike in aktualno stanje v EU, pa nismo pričakovali sramotnega in nedopustnega stališča, da se Slovenija ne sme vmešavati v notranje zadeve druge države, sploh če pomislimo na podobnost v osamosvojitvenih težnjah v katalonskem in slovenskem primeru.

Njegovo mnenje, po katerem je skrajno vprašljiva obsodba katalonskih politikov na absurdne kazni zgolj notranja zadeva Španije, podpira tisto pasivno držo v vodilnih ustanovah Evropske unije, ki neposredno prispevajo k ogrožanju demokracije. Poudarjati, da je »Španija demokratična, pravna država in članica EU, ki zagotavlja vsem svojim državljanom temeljne človekove pravice« po tem, ko se je tam zgodila sodba v posmeh pravni državi in istim človekovim pravicam, je s stališča vodje diplomacije države milo rečeno naivno in neprevidno. Pričakovali bi, da se bo na to s svojo grajo odzval slovenski premier in se ogradil od takšnega pogleda.

Lahko sicer poskušamo razumeti, da bi bilo prepogumno, sploh za našega ministra za zunanje zadeve, če bi se neposredno zavzel za cilje obsojenih v Španiji, vendar pa je tudi vsakomur, ki je spremljal dogajanja v zvezi s katalonskimi osamosvojitvenimi težnjami, takoj jasno, da ne vedno napisana pravila demokratičnega dialoga v vsem času poteka katalonske krize s strani centralne oblasti niso bila upoštevana.

Končno pa izjava ob robu tako vidnega srečanja, kot je bilo omenjeno srečanje v Luksemburgu, spodbuja vtis, da ga uradno zagovarja slovenska država (še vedno upamo, da ne) in da je enako tudi tukajšnje javno mnenje. Najmanj, kar bi zdaj morala storiti Šarčeva vlada, je sodelovati pri pobudi po oblikovanju bolj pretehtanega in predvsem odločnejšega stališča o katalonskem problemu, pred katerim si Evropska unija ne more v nedogled zatiskati oči in ušes.