Pričakovanja javnosti do vlade Marjana Šarca so že od začetka njenega mandata močno povišana zaradi odločnosti predsednika vlade, da z zgledom svoje »nove politike« preseže stare vzorce neprimernih političnih manir – kar je sicer star vzorec po sebi.

Njegovo dosedanje ravnanje ni puščalo veliko dvomov, da ne želi trpeti železnih praks, povezanih s korupcijo, klientelizmom, neetičnostjo in tudi posegi politikov v državna podjetja. Zadnji primer njegovo načelnost postavlja na radikalno preizkušnjo: ministrica za infrastrukturo je nesporno zelo zavestno in neposredno posegla v razpis pomembnega državnega podjetja, in to z izključnim namenom, da bi na direktorsko mesto nastavila svojega izbranca. Še več, Alenka Bratušek je brez zavor svoje politično vpletanje začinila tudi s poskusom preklica razpisa za direktorja družbe SODO skozi menjavo statuta družbe, v skladu s katerim bi imela izključno pooblastilo za imenovanje nadzornikov prav ministrica, kar je vlada potem tudi sprejela.

Iz vseh medijskih poročil doslej nedvoumno izhaja, da je pri izpeljavi načrta za talca vzela celotno vlado, na koncu celo zahtevala menjavo neposlušnega nadzornika in ga za nameček tudi zamenjala kar z dosedanjim direktorjem direktorata za energijo znotraj svojega resorja. Veriga dogodkov se sestavi v nenaključno sosledje in priča o nezaslišano brutalnem »političnem intervencionizmu«, kot mu pravi dr. Bogomir Kovač. Zares boleče za Šarčevo vlado pa je, da je pri njegovi izpeljavi hote ali nehote sodelovala.

Predsednik vlade se bo po medijskem razkritju moral hitro odločiti ter državljankam in državljanom sporočiti, ali so zaznane »nove prakse« dejansko zgolj »stare prakse«, preoblečene v sveža oblačila po zadnji modi, s tem pa priznati, da njegov »spodrsljaj« njegovega sekretarja stranke Braneta Kralja ni bil niti malo naključen, ali pa ostati zvest samemu sebi in zaradi kadrovskih apetitov nemudoma razrešiti svojo ministrico.

V Alternativni akademiji zato pričakujemo, da bo znova pometel pred svojim pragom in brez oklevanja storil slednje. Ne le zaradi obljubljene vrnitve etičnih standardov v politiko, končno bo zgolj na tak način lahko zaustavil hitro rastoče in zanj usodno spoznanje ljudi, da njegova vlada res ni v ničemer boljša od nobene prejšnje.