Politični vrh Slovenije naj pomaga ustaviti naraščajoče sovraštvo

hate

Begunska kriza pred našimi očmi je v prvi vrsti tudi humanitarna preizkušnja za Evropo in v teh tednih tudi za Slovenijo. Zgodbe zgaranih, izmučenih ljudi, mamic in otrok na poti v obljubljeno lepšo prihodnost ali v eksistenčni nuji preživetja na begu pred vojnimi razmerami, nam vsakodnevno prinašajo pričevanja ne samo o ogromnih stiskah in nečloveških razmerah, v katerih so se znašli v svoji domovini ali na poti v Evropi, temveč tudi o nas samih.

V eni od prejšnjih izjav smo v Alternativni akademiji že opozorili na nevzdržni sovražni govor do beguncev, ki se po Sloveniji silovito širi. Glede tega smo se tudi naslovili na Vrhovno državno tožilstvo. Danes skrušeno ugotavljamo, da so se stopnje sovraštva, prikrite in neprikrite ksenofobije, neutemeljenega strahu in grozljive nestrpnosti dvignile do nepredstavljivih višav, sploh za državo, ki velja predvsem za tranzitno in v njej begunci niti ne želijo ostati.

Ker smo prepričani, da bi morali politiki vseh provenienc sovražno nestrpnost, ki je eskalirala do mere, ko že lahko povzroči realne konflikte, izpolniti svojo politično in moralno dolžnost, apeliramo na predsednika republike Boruta Pahorja, predsednika vlade Mira Cerarja in vse predsednike strank, da nemudoma pozovejo državljanke in državljane k odgovornemu ravnanju in toleranci v besedah ter dejanjih ter obsodijo vse oblike naraščajoče ksenofobije ali celo rasizma. Humanitarno poslanstvo in pomoč potrebnim brez tega ne bosta uspešna. V resnici jemljemo za sramotno, da politični vrh države tega doslej ni zmogel ali želel odločno storiti.

V Alternativni akademiji smo se 28. avgusta letos obrnili na Vrhovno državno tožilstvo v zadevi Erlah (grožnja s streljanjem beguncev) in ga prosili, ali lahko oceni, ali je njihov tožilec ravnal pravilno, ko je presodil, da Erlahovo dejanje ne vsebuje elementov kaznivega dejanja. Dne 4. septembra smo prejeli odgovor Urada generalnega državnega tožilca RS, iz katerega izhaja, da dajejo prav tožilcu. V svojem odzivu so zapisali: »Pri tem je pomembno upoštevati, da je kaznivo le tisto ravnanje v smeri javnega spodbujanja in razpihovanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na določeni osebni okoliščini posameznika in, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir ali pa je storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja in žalitev. Primarni (širši) objekt varstva je glede na umeščenost konkretne določbe v KZ-1 predvsem javni red in mir.«

Čeprav spoštujemo stališče tožilstva, pa smo prepričani, da je s takšnim razumevanjem sovražnega govora, neposredno povezanega s kaljenjem javnega reda in miru, v tem primeru nekaj narobe. Danes se ob begunski krizi širi v neslutene dimenzije in je morda delno posledica tudi tega, da se ga po uradni dolžnosti ne preganja. Ne samo mediji in novinarji, ne le tožilstvo, tudi politiki bodo morali storiti vse, da namesto politično artikuliranih poudarkov o »varnosti državljanov« povedo svoje o brezosebni, razčlovečeni in nehumani dimenziji, ki jo žal premorejo številni med nami, sodržavljanke in sodržavljani.

Namesto militarizacije Slovenije skozi novelo zakona o obrambi, ki nedopustno širi pristojnosti slovenske vojske, na kar je opozorilo že več strokovnjakov, naš največji sovražnik ni skrit na mejah, temveč v naših glavah. Gospod Pahor, gospod Cerar, čakamo na vajino odkrito in jasno besedo!

Advertisements

Mineva deset let od načrtne politizacije javnega zavoda RTV Slovenija

referendum rtv proti

Te dni mineva deseta obletnica referenduma Zakona o RTV Slovenija, za katerega se je ljudstvo odločilo in ga 25. septembra 2005 s tesno večino  – 50,30 odstotka se jih je izreklo za zakon, 48,92 odstotka pa proti – tudi podprlo. V Alternativni akademiji smo prepričani, da se je obletnice v luči inventurnega pregleda dogajanja z našo javno radiotelevizijo vredno spomniti.

Nobenega dvoma ni, da je omenjeni Zakon o RTV Slovenija, za katerega je kasneje, z zamudo enega in pol leta, poslanec SDS Branko Grims ponosno dejal, da je njegov prvi in edini avtor (ves čas poprej je trdil, da so ga napisali anonimni medijski strokovnjaki), odločilen za vrsto težav, ki so zadnjih deset let onemogočale delovanje javnega servisa, med drugim pa je odgovoren predvsem za njegovo prekomerno politizacijo, predvsem skozi članstvo v programskem in nadzornem svetu.

Če je bila stvar izjemne politične manipulacije, da je uspel zakon napisati in promovirati poslanec vladajoče stranke, ki ne samo ni imel izkušenj z medijskim področjem, temveč si je SDS ob začetku prevzema oblasti v mandatu 2004 do 2008 privoščila sistematično podrejanje tudi drugih ključnih medijev, na čelu s STA, Delom, Večerom in Primorskimi novicami, je v resnici že malodane neverjetno, da je ob izpeljavi novega referenduma 12. decembra 2010 ljudstvo znova raje dalo prednost staremu zakonu in ne novemu, saj je za uveljavitev novega zakona glasovalo 27,36, proti pa 72,64 odstotka volivcev. Resda ob silno nizki udeležbi.

Ko se danes spominjamo desete obletnice prvega referenduma, moramo z grenkobo po eni strani priznati, da državljanke in državljani žanjejo točno tisto, kar so posadili na dveh referendumih in da se torej nad politizacijo RTV hiše niti nimajo pravice preveč pritoževati. Po njihovem mnenju javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena pod Grimsovim zakonom dovolj dobro opravlja svojo javno službo.

A vsi vemo, da je v obeh primerih referendumov prišla do svoje moči propagandna strankarska mašinerija, ne pa tudi glas strokovnjakov, ki povečini ugotavljajo, da so spremembe medijske zakonodaje nujne, kar še zlasti velja za Zakon o RTV Slovenija in njegovo pričakovano depolitizacijo. Prepoznavno majhen pa je tudi odpor zaposlenih in še manj vodstvenih struktur, ki ne kažejo nobene posebne volje po spremembah.

Zato je tudi zadnje dogajanje na RTV z odpuščanji in trendi uredniškega vmešavanja treba razumeti bolj v luči dejstva, da ostaja javni servis plen strankarskih politik in ideoloških akterjev, s katerimi je prestreljen, in da je politična agenda še vedno močnejša od zahteve po večji avtonomnosti in neodvisnosti ustvarjalcev, preglednem in učinkovitem poslovanju in seveda osnovnem vodilu, novinarski verodostojnosti.