Te dni mineva deseta obletnica referenduma Zakona o RTV Slovenija, za katerega se je ljudstvo odločilo in ga 25. septembra 2005 s tesno večino  – 50,30 odstotka se jih je izreklo za zakon, 48,92 odstotka pa proti – tudi podprlo. V Alternativni akademiji smo prepričani, da se je obletnice v luči inventurnega pregleda dogajanja z našo javno radiotelevizijo vredno spomniti.

Nobenega dvoma ni, da je omenjeni Zakon o RTV Slovenija, za katerega je kasneje, z zamudo enega in pol leta, poslanec SDS Branko Grims ponosno dejal, da je njegov prvi in edini avtor (ves čas poprej je trdil, da so ga napisali anonimni medijski strokovnjaki), odločilen za vrsto težav, ki so zadnjih deset let onemogočale delovanje javnega servisa, med drugim pa je odgovoren predvsem za njegovo prekomerno politizacijo, predvsem skozi članstvo v programskem in nadzornem svetu.

Če je bila stvar izjemne politične manipulacije, da je uspel zakon napisati in promovirati poslanec vladajoče stranke, ki ne samo ni imel izkušenj z medijskim področjem, temveč si je SDS ob začetku prevzema oblasti v mandatu 2004 do 2008 privoščila sistematično podrejanje tudi drugih ključnih medijev, na čelu s STA, Delom, Večerom in Primorskimi novicami, je v resnici že malodane neverjetno, da je ob izpeljavi novega referenduma 12. decembra 2010 ljudstvo znova raje dalo prednost staremu zakonu in ne novemu, saj je za uveljavitev novega zakona glasovalo 27,36, proti pa 72,64 odstotka volivcev. Resda ob silno nizki udeležbi.

Ko se danes spominjamo desete obletnice prvega referenduma, moramo z grenkobo po eni strani priznati, da državljanke in državljani žanjejo točno tisto, kar so posadili na dveh referendumih in da se torej nad politizacijo RTV hiše niti nimajo pravice preveč pritoževati. Po njihovem mnenju javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena pod Grimsovim zakonom dovolj dobro opravlja svojo javno službo.

A vsi vemo, da je v obeh primerih referendumov prišla do svoje moči propagandna strankarska mašinerija, ne pa tudi glas strokovnjakov, ki povečini ugotavljajo, da so spremembe medijske zakonodaje nujne, kar še zlasti velja za Zakon o RTV Slovenija in njegovo pričakovano depolitizacijo. Prepoznavno majhen pa je tudi odpor zaposlenih in še manj vodstvenih struktur, ki ne kažejo nobene posebne volje po spremembah.

Zato je tudi zadnje dogajanje na RTV z odpuščanji in trendi uredniškega vmešavanja treba razumeti bolj v luči dejstva, da ostaja javni servis plen strankarskih politik in ideoloških akterjev, s katerimi je prestreljen, in da je politična agenda še vedno močnejša od zahteve po večji avtonomnosti in neodvisnosti ustvarjalcev, preglednem in učinkovitem poslovanju in seveda osnovnem vodilu, novinarski verodostojnosti.