Spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam, nastal po predlogu novele Zakona o vojnih grobiščih, sprejeti septembra 2009 v Državnem zboru, prinaša s sabo plemenito in univerzalno sporočilo spoštovanja umrlih in pietete. Takšno, da mu je težko oporekati. Le katera družba bi gradila svoj obstoj na notranjih konfliktih in sovraštvu, ki zavirajo njen razvoj? In res, prefinjena gesta zedinjenja onstran sovraštva in vojne je tista, na katero nas venomer lovijo zagovorniki postavitve spomenika, ki so ga danes svečano odprli.

V Alternativni akademiji smo prepričani, da lahko njegov pomen razbiramo predvsem iz tistega, kar ob njem v neizrečenosti ostaja po nujnosti spregledano. Beremo, da naj bi na deklarativni ravni dva betonska stebra v kotu Kongresnega trga imela »pomen osrednjega državnega spominskega obeležja za prebivalce slovenskega ozemlja, ki so kot vojaki različnih armad padli v vseh vojnah, zlasti pa med prvo in drugo svetovno vojno. Posvečen je tudi civilnim žrtvam vojne in revolucionarnega nasilja.«

Toda dosedanje interpretacije in številni dosedanji nastopi prvega političnega promotorja spomenika, predsednika republike, prej kažejo na nekaj čisto drugega – na najmanj delni poizkus izenačitve žrtev v času druge svetovne vojne. Borut Pahor je s svojimi dejanji, tudi s postavljanjem skupnih spominskih obeležij partizanom in domobrancem, recimo na Karlovici, že nakazal zelo podobno operacijo spravne geste, le navidezno spoštovanja vredne. Prazna želja »pomiritve«, s katero se nikoli ni doseglo niti iskrene sprave v besedah, kaj šele v dejanjih, neizogibno vključuje »izenačitev« vseh žrtev po njihovem poreklu, kolikor so nasilno umrli; kot takšna je zamolčana ideološka redukcija, ki hote ali nehote spremlja postavitev spomenika. Abstraktna uniformirana obravnava vseh padlih žrtev vojn in vojnega nasilja te postavlja v istovrsten položaj le zato, ker so mrtve, onstran zgodovinskih resnic ali priznanja krivde in odgovornosti.

Če nek narod postavlja skupne spomenike herojem in borcem za ohranitev lastnega naroda, hkrati pa izdajalcem ali kolaboracionistom, zaveznikom okupatorja, se dejansko iz prvih norčuje. Ni dvoma, da je norčevanje iz mrtvih čisto nasprotje idejne zasnove pobudnikov: je skrajno nepietetno in s tem neproduktivno ravnanje. Slovenska desnica po tihem takšno izenačitev iz koristi zase pretežno dopušča, skupaj z Rimskokatoliško cerkvijo, ker si želi moralne in siceršnje rehabilitacije domobranstva – pri tem je očitno ne vodi iskrena želja po spravi v pomenu, kot ga je začrtala dr. Spomenka Hribar.

Nadalje se spornost spomenika, ki se skriva za univerzalno sprejemljivo namembnostjo (biti spomenik »vseh žrtev vojn«) in prijaznim videzom neangažirane nevtralnosti, kaže v zgodovinskem »vsegliharstvu«, kliče k pozabi in na hitro odpira vrata reviziji in rehabilitaciji vseh, ki so se postavili proti lastnemu narodu in bratu – kakor rad ponavlja predsednik. Spomenik ilustrira Pahorjevo osebno politično agendo všečnosti na vse strani in hkratnega simpatiziranja s tako imenovanimi levimi in desnimi. Vse v imenu maksimizacije lastne popularnosti. Od tod je le še korak do prezira do narodnoosvobodilnega boja ali upora zoper okupatorje.

Podobno v Alternativni akademiji ne moremo sprejeti predsednikove ambicije iz njegovega današnjega nagovora, da bo spomenik postal »osrednji prostor skupnega spominjanja« po tistem, ko nas je, tako pravi, zgodovina dolgo preizkušala kot narod in smo se končno konstituirali kot »zrela nacija«. Takrat, ko se hkrati priklanjamo žrtvi in rablju, ravno izničujemo spomin kot tak, ne pa izrisujemo njegove osrednje prostore! Narod brez resničnega spomina, tudi če ima še tako globoko betonirane spomenike, pa nima prihodnosti.