Nekdanji sodnik Evropskega sodišča profesor Boštjan M. Zupančič se je že dolgo časa nazaj v svojih ljubiteljskih filozofskih premišljevanjih, v vse pogostejših javnih nastopih in končno še na socialnih omrežjih, začel približevati zanikanju najosnovnejših načel ustanove, katere član je bil v imenu državljank in državljanov Slovenije. Hkrati je vse bolj preziral etična načela intelektualnega poklica, ki terja refleksiven odnos tudi do lastnih javnih izjav. Od mizoginih interpretacij nekaterih dognanj o škodljivih učinkih onesnaževanja okolja na proces maskulinizacije možganov, preko nedavnega zagovora žice na meji in spornega Zakona o tujcih, vse do koncentriranega napada na izročilo Simone Veil, se je profesor Zupančič vse bolj pogrezal v zgražanja vredna izjavljanja, ki jih ni mogoče šteti za poskuse šaljive provokacije.

S tem, ko je pred kratkim preminulo intelektualko, preživelo žrtev holokavsta in vzorno evropsko političarko Simone Veil, označil za »največjo morilko vseh časov«, ker se je svoj čas zavzela za dekriminalizacijo abortusa, pa je gospod profesor, med drugim, sedanji uslužbenec Ministrstva za pravosodje in – kot kaže – nesojeni kandidat za člana Sveta za človekove pravice OZN, prestopil vse meje, med katerimi je meja dobrega okusa še najmanj pomembna.

Zahvaljujemo se profesorici Svetlani Slapšak, ki je v kolumni v časniku Večer glasno in tokrat  vendarle tudi javno dobro slišno opozorila na ta obžalovanja in obsodbe vredni izpad. Prav tako se pridružujemo tudi vsem drugim izjavam, komentarjem in izrazom ogorčenja, ki so se z različnimi poudarki že pojavili v javnosti.

V Alternativni akademiji se v izjavah za javnost praviloma ne spuščamo v osebno obarvane polemike, toda v danem primeru gre za vse kaj drugega kot samo za prosto razmišljanje nekega razumnika v njegovi zatemnjeni spalnici. Prej gre za simptomalno zlorabo akademske avtoritete za pospeševanje ideoloških trendov mizoginije, seksizma, rasizma in, ne nazadnje, antisemitizma ter s tem za prispevek k javnosti »lažnih novic in alternativnih dejstev«. Navidezne provokacije profesorja Zupančiča imajo namreč svojo drugo plat prav v populizmu skrajne desnice, ki jo ne označuje samo njen nestrpni, vulgarni in brutalni sovražni govor, ampak tudi nevarne zamisli, ki večkrat izvirajo iz nekaterih razumniških kabinetov. Ne smemo pozabiti, da je Hitlerjeva zmaga l. 1933 odmevala tudi v rektorskem govoru Martina Heideggerja na univerzi v Freiburgu.

Zato smo prepričani, da je človek s tovrstnimi nazori povsem neprimeren za javne funkcije, še najmanj pa za članstvo v mednarodnih institucijah, ki skrbijo za človekove pravice. Kako je lahko postal sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice, ostaja uganka.