»Reinterpretacije zgodovine« v Sloveniji že skoraj dosegajo razsežnosti zanikanja holokavsta

radirka

Naša javnost je še posebej po 70. obletnici konca druge svetovne vojne vse bolj intenzivno bombardirana z »novimi interpretacijami« zapletenih dogajanj v času druge svetovne vojne in neposredno po njej, ko se je družbeni kaos povsod po Evropi še dodatno stopnjeval. Zgodovina kot veda pa je povsod po Evropi enotna v temeljnih pogledih na naravo doslej najbolj brutalnega in grozljivega obdobja v svoji zgodovini in v pogledih na vlogo fašizma in nacizma v tem obdobju.

Tako s stališča zgodovine tudi ni nobenega dvoma o naravi slovenske kolaboracije s fašizmom in nacizmom. 

Eden od zadnjih v vrsti primerov »reinterpretacije zgodovine« so bile izjave gospoda Antona Drobniča v nedavnem intervjuju z novinarko Urško Makovec za spletni portal Planet Siol. V njem je zanikal in zmanjševal pomen kolaboracije tako, da je relativiziral njeno vlogo z evfemističnim napenjanjem tega pojma na splošni pomen (kjer kolaboracija pomeni nenadoma le »delovno sodelovanje«), je odobraval in opravičeval dejanja okupatorja (ki da je pač skrbel za dobrobit okupiranega naroda). Še več, uspel je groteskno zagovarjati mnenje, da ima okupirano ljudstvo dolžnost sodelovati z okupatorjem. S tem in drugimi trditvami je posledično indirektno opravičeval tudi vojna hudodelstva in agresijo. Še posebej sporne so Drobničeve razlage, podobne tistim, ki jih zastopa tudi dr. Tamara Griesser Pečar, o domnevni legalnosti okupacije in nelegalnosti upora proti njej (!). Tako te Drobničeve, kot tudi vse bolj pogoste druge podobne izjave in »razlage« zgodovine, se razvidno vpisujejo v logiko diskurza zanikanja holokavsta. Opozarjamo, da je tovrstna dejavnost predvsem v Zahodni Evropi opredeljena kot kaznivo dejanje, pri nas pa temu ustrezajo določila 297. člena Kazenskega zakonika.

Zaskrbljujoče je, da tako na Drobničevo zanikanja kolaboracije kot tudi na druga včasih manj izrazita, včasih pa še bolj agresivna stališča v slovenskih medijih ne poskrbijo za kvalificirano reakcijo, če niti ne govorimo o tem, da se, po našem opažanju, tožilstva izogibajo uporabi omenjenega člena KZ – verjetno zaradi »političnosti« tovrstnih primerov.

Poudarjamo, da niti gospodu Drobniču niti nikomur drugemu ne odrekamo pravice do lastnih političnih mnenj, kot je npr. v Franciji nikoli niso odrekali Jean-Marie Le Penu, ki pa so ga 13. septembra 1987 kaznovali z 1,2 milijona frankov globe zaradi zanikanja holokavsta. Zaradi istega dejanja je bil nato junija 1999 obsojen še v Nemčiji, ko so mu v Evropskem Parlamentu tudi odvzeli imuniteto.

Vlada naj preneha z obupnimi retoričnimi triki in prevzame odgovornost

nakupovalni

V Alternativni akademiji smo prepričani, da bi morala ključna državna podjetja, med katera sodi tudi Telekom, ostati v domači lasti. Zato zadnje izjave predsednika vlade, ko nadvse nepričakovano javno ugotavlja, da prodaja ni v pristojnosti vlade in da bi lahko njegova stališča škodovala samemu postopku, ne moremo razumeti drugače kot nedostojno izmikanje konkretni politični odgovornosti za nastale posledice prodaje. Pričakuje se, da bo uprava SDH nadzornemu svetu predlagala prodajo Telekoma finančnemu skladu Cinven pod neustreznimi pogoji že v naslednjih dneh.

Prelaganje odgovornosti je nesprejemljivo ravnanje. Celo več, zdi se, da je vlada upravi Slovenskega državnega holdinga (SDH) izrecno naročila, naj odločitve ne prenaša nanjo in jo sprejme sama uprava – v njej za nameček sedita zgolj dva začasna člana, podobno nepopoln pa je tudi njegov nadzorni svet. S tem zelo nazorno nakazuje, da se boji hudega bremena posledic za svoja dejanja.

Manira razbremenjevanja pred sedanjo in prihodnjo odgovornostjo za prodajo ni nekaj, kar bi bilo inovacija trenutne oblasti. Spomnimo zgolj, kako se je želel braniti tedanji predsednik vlade Janez Janša očitkov pred korupcijskim ravnanjem pri nakupu oklepnikov Patria. Tudi takrat je trdil, da z njim nikakor ni bil povezan, a mu nihče ni verjel. Vzemimo še en primer: prejšnja vlada Alenke Bratušek se je glede prodaje Mercatorja venomer branila z izgovorom, da je bilo to podjetje prodano že leta 2005 in namigovalo na kupčijo v Janševem kabinetu. Tedanji minister Metod Dragonja je skupaj s svojo predsednico lani celo večkrat naznanil, da »vlada ne prodaja Mercatorja«, ker da je že prodan. Kakor vse kaže, se Cerar pridružuje obupnemu retoričnemu triku in ponavlja zlizano šablono izgovora »Ta vlada ničesar ne prodaja«, kar lahko štejemo za hudo podcenjevanje razuma državljanov.

V Alternativni akademiji pričakujemo, da bo sedanja vlada pošteno prevzela politično odgovornost za prodajo državnih podjetij na nesporen in časten način ter s tem pokazala, da misli resno z dvigom svoje politične kulture. Trenutno ravnanje prej kaže na njeno čisto nasprotje. Če bo ob tem želela pokazati še kaj modrosti, pa se bo odločila prodajo Telekoma in drugih podjetij zaustaviti.

Prodaja Telekoma britanskemu skladu bo moralno in ekonomsko nedopustna

cinven

Razkritje Mladine (8. maj 2015), da želi nemški Telekom na nekorekten način izigrati postopke privatizacije prodaje domačega Telekoma na način, da v prodajo pošilja relativno neznani britanski sklad Cinven s sedežem v davčnih oazah, ni prijazna novica za nemški Telekom, za slovenske državljane pa je naravnost alarmantna. V Alternativni akademiji smo prepričani, da s takim razkritjem ni več nobenega dvoma: potencialna prodaja Telekoma omenjenemu skladu bo moralno, ekonomsko in finančno nevzdržno dejanje, pri katerem bomo oškodovani državljani in slovenski proračun.

Če je končni kupec dejansko Deutsche Telekom in je zgodba o njegovem umiku zgolj piarovska poteza, če je osnovni namen »kartelnega dogovora« med Cinvenom in Deutsche Telekomom bil namen zniževanja vrednosti delnice ali končno samega podjetja, da bi bila kupnina čim nižja, potem je to razkritje dovolj dober razlog, da vlada Mira Cerarja ustavi vse postopke prodaje omenjenemu ponudniku.

Glede na dejstvo, da sta državni sekretar Metod Dragonja in gospodarski minister Zdravko Počivalšek neposredno priznala, da so aktivnosti obeh omenjenih kupcev usklajene z namenom znižanja vrednosti domačega Telekoma, odpade tudi možna okoliščina, da domača vlada za povezavo in njen namen ne bi vedela. Z vidika moralne in politične odgovornosti ne more biti izgovorov.

Vendar prihaja ravno do njih. V društvu smo ogorčeni nad prozornim bežanjem proč od nje v stališčih Mira Cerarja, ki obenem pravi, da »vlada ni pristojna za vodenje postopkov privatizacije«, hkrati pa sprejema odločitve o njej. Dvojnost pozicije, na katero se sklicuje, je nesprejemljivo licemerje.

Če bo Cinven postal novi lastnik domačega največjega telekomunikacijskega podjetja, bomo takšno prodajo ne imeli samo za ekonomsko neupravičljivo, ampak tudi moralno neobranljivo sprevrženo. Nekaj, s čimer se bodo morali strinjati oboji, nasprotniki in zagovorniki privatizacije.