Pričakovanja javnosti do vlade Marjana Šarca so že od začetka njenega mandata močno povišana zaradi odločnosti predsednika vlade, da z zgledom svoje »nove politike« preseže stare vzorce neprimernih političnih manir – kar je sicer star vzorec po sebi.

Njegovo dosedanje ravnanje ni puščalo veliko dvomov, da ne želi trpeti železnih praks, povezanih s korupcijo, klientelizmom, neetičnostjo in tudi posegi politikov v državna podjetja. Zadnji primer njegovo načelnost postavlja na radikalno preizkušnjo: ministrica za infrastrukturo je nesporno zelo zavestno in neposredno posegla v razpis pomembnega državnega podjetja, in to z izključnim namenom, da bi na direktorsko mesto nastavila svojega izbranca. Še več, Alenka Bratušek je brez zavor svoje politično vpletanje začinila tudi s poskusom preklica razpisa za direktorja družbe SODO skozi menjavo statuta družbe, v skladu s katerim bi imela izključno pooblastilo za imenovanje nadzornikov prav ministrica, kar je vlada potem tudi sprejela.

Iz vseh medijskih poročil doslej nedvoumno izhaja, da je pri izpeljavi načrta za talca vzela celotno vlado, na koncu celo zahtevala menjavo neposlušnega nadzornika in ga za nameček tudi zamenjala kar z dosedanjim direktorjem direktorata za energijo znotraj svojega resorja. Veriga dogodkov se sestavi v nenaključno sosledje in priča o nezaslišano brutalnem »političnem intervencionizmu«, kot mu pravi dr. Bogomir Kovač. Zares boleče za Šarčevo vlado pa je, da je pri njegovi izpeljavi hote ali nehote sodelovala.

Predsednik vlade se bo po medijskem razkritju moral hitro odločiti ter državljankam in državljanom sporočiti, ali so zaznane »nove prakse« dejansko zgolj »stare prakse«, preoblečene v sveža oblačila po zadnji modi, s tem pa priznati, da njegov »spodrsljaj« njegovega sekretarja stranke Braneta Kralja ni bil niti malo naključen, ali pa ostati zvest samemu sebi in zaradi kadrovskih apetitov nemudoma razrešiti svojo ministrico.

V Alternativni akademiji zato pričakujemo, da bo znova pometel pred svojim pragom in brez oklevanja storil slednje. Ne le zaradi obljubljene vrnitve etičnih standardov v politiko, končno bo zgolj na tak način lahko zaustavil hitro rastoče in zanj usodno spoznanje ljudi, da njegova vlada res ni v ničemer boljša od nobene prejšnje.

Slovenska demokracija je prekrhka in preveč ranljiva, da bi lahko brez dolgoročne škode prenesla še eno obdobje avtoritarne vladavine, ki jo obljublja predvsem SDS. Ker težko apeliramo na pretežno zaslepljene ali celo prestrašene medije, ki (še) niso v lasti madžarskih oligarhov, se obračamo na vse tiste volivce, ki razumejo bistvo izključevalnosti, neprikritega rasizma v odnosu do »migrantov«, namernih z revizijo pospremljenih prilaščanj zgodovine in vsesplošnega psovanja ali norčevanja iz političnih nasprotnikov, da se udeležijo volitev in glasujejo »proti Janši«.

Demokracije v Evropi sicer res ne ogrožajo samo skrajni desničarji, vendar pa sta njihova politika in pretežno rasistična ideologija najbolj grobi »avantgardi« populizma in novega totalitarizma. Zato so v zrelih demokratičnih sredinah številni politični akterji, civilno družbene organizacije in javne osebnosti že pozvali h »glasu proti«: na Nizozemskem proti Geertu Wildersu (PVV), v Nemčiji proti Jörgu Meuthenu ter Alexandru Gaulandu (AfD) in, slednjič, v Franciji proti Marine Le Pen (FN). Glas proti takim »kultnim« osebam, njihovim strankarskim ešalonom in militantni ksenofobni retoriki je torej glas za ohranitev demokracije.

Seveda drži, da so volilni glasovi proti lahko le izhod v sili in si jih v normalnih razmerah ne bi želeli. Tudi ne mislimo, da je problem domače politike mogoče zreducirati na eno osebo in njegovo stranko. A v slovenskem primeru ne gre samo za vprašanje osebnosti Janeza Janše, njegove vprašljive morale, domnevno (ne)dokazane koruptivnosti, spornih praks financiranja njegove stranke in njegovih medijskih trobil. Problem je vse, kar s svojim delovanjem personificira, legitimira in avtorizira – in kar je končno pripeljalo tudi do vstajniških zahtev na ulicah. Iz obdobij njegovih dveh prejšnjih avtokratskih vlad se dobro spominjamo pravega stampeda njegovih nastavljencev, pooblaščencev in tistih, ki so nenadoma »spregledali pravo resnico«, po vseh resorjih in institucijah do zadnje vaške šole. Sledile so »reforme«, ki so bile podrejene načelom obračuna z »ne-našimi« in zavojevanju ključnih medijev, končno pa so gospodarstvo preplavile vprašljive prakse, kakršne so tiste, ki se jih iz prvega mandata SDS-a spomnimo kot afer z Mercatorjem, Luko Koper, Intereuropo itd. Najbrž ni treba posebej omenjati še zloglasnega ZUJF-a iz časa njegove druge vlade.

Lahko pričakujemo, da bo v primeru ponovnega prihoda na oblast praksa izključevanj, nastavljanja zvestih amaterjev na profesionalna mesta, pritiskov na medije in, nenazadnje, sklepanja problematičnih zavezništev na mednarodnem področju, samo še bolj »dosledna«. Janša v času kampanje že napoveduje demontažo kritične civilne družbe in odreka možnost financiranja LGBT skupnosti in ustanovam, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami. Za vse sladke obljube o socialnih izboljšavah pa že zdaj lahko slutimo, da se bodo izkazale za volilno fatamorgano.

Če smo v dosedanji predvolilni kampanji končno le slišali nekaj bolj jasnih odgovorov in pravih poimenovanj ekstremno desničarskih zamisli s strani »sredinskih« kandidatov, pa je to žal premalo in prepozno, da bi lahko samo po sebi preprečilo še eno verzijo »neliberalne demokracije« v dikciji Viktorja Orbana. Tak razvoj dogodkov lahko preprečimo samo zavedni kritični volivci.

V Alternativni akademiji smo ob izidu francoskih predsedniških volitev sicer pozdravili zmago neodvisnega kandidata Emmanuela Macrona, še bolj pa poudarjamo pomen poraza skrajno desničarske kandidatke Marine Le Pen. Bili smo priča volitvam, ki še zdaleč niso bile samo francoska notranjepolitična zadeva. O tem, kako bi bilo, če bi bil izid drugačen, sploh ne kaže na veliko ugibati, saj je že spričo posledic dveh svetovnih vojn in npr. zadnje vojne na Balkanu v prejšnjem stoletju jasno, da je povečan vpliv populizma, fašizma, nacionalizma in rasizma nevarnost, ki zahteva demokratično mobilizacijo volivcev. Zato smo prepričani, da se motijo tisti, ki v tej ali podobnih situacijah zagovarjajo stališče volilne abstinence in glas, ki ne gre nikomur.

Pri tem se ne slepimo, da je bila izbira v drugem krogu francoskih predsedniških volitev kakorkoli dobra izbira, a bila je izbira na meji demokracije. Macronov program sicer obljublja ublažene neoliberalne ideje, česar se ne gre veseliti, vendar lahko upamo, da se bo nova sestava političnega establishmenta sposobna odzvati na izzive družbenih neenakosti, brezperspektivnosti in kapitalističnega gospostva, ki so pravi vir zaslepljenega nacionalizma. Toda Francija je kljub temu lahko svetel zgled za druge dežele v Evropi, še posebej za tiste članice EU, ki ležijo bolj vzhodno in se jim žal približuje tudi Slovenija. Niti trenutek namreč ni bilo dvoma o tem, da je Nacionalna fronta desnoekstremistična stranka, da so njena hujskanja proti migrantom, širjenje strahu in prazno doneči patriotizem (druga plat rasizma) pojav, ki bi moral biti stvar preživete preteklosti, ki si je nihče ne želi ponoviti.

Če se bodo po pričakovanjih podobno iztekle tudi nemške volitve, bo morda nastopil čas, da Evropska unija »znova izumi« demokracijo in vsaj za sedanjo utemeljeno zdvomljeno generacijo odločilno premaga vsaj del preteče nevarnosti populizma.

Opozarjamo pa, da nas tudi v Sloveniji, če ne prej, čez leto čakajo volitve, z njimi pa verjetno prav tako slabe izbire na meji demokracije. Se bomo sposobni česa naučiti? Kar pri nas zbuja globoko skrb, je to, da v javni sferi niso dovolj jasno začrtane razlike med zmernimi, sredinskimi in skrajno desničarskimi političnimi akterji. Iz dneva v dan smo priča terminologiji, ki našo skrajno desnico utrujajoče opisuje kot »desno sredinsko«! V tej zamegljenosti pa vladajoča sredinska politična naveza vleče poteze, ki so nasledek »nasvetov« skrajne desnice, če o sprejemanju psihoze strahu pred peščico migrantov, ki bi želeli sprejeti varno zatočišče v Sloveniji, niti ne govorimo. Signal iz Francije je povsem čitljiv in pričakujemo, da se bo slovenska politika primerno odzvala in za začetek na primer najprej sama ukinila zloglasni »Zakon proti tujcem«, preden bi ji to naročilo Ustavno ali Evropsko sodišče.

Predsednik društva Alternativna akademija

prof. dr. Darko Štrajn

V Alternativni akademiji z ogorčenjem spremljajo burno dogajanje okoli zamenjave nadzornikov v Luki Koper. Še posebej želimo opozoriti na besede prve nadzornice Luke Koper Alenke Žnidaršič Kranjc, ki je v oddaji Odmevi TV Slovenija včeraj pred najširšo javnostjo povedala, da ji grozijo s smrtjo:

»Imena in priimka ne morem povedati. V povezavi z aktivnostmi v zadnjem mesecu – imamo jasno predstavo, kako delati drugi tir – so mi jasno povedali, da če bom nadaljevala nimam ‘kaj delati’ v Sloveniji in da je ogroženo moje življenje.«

Prepričani smo, da so opisane grožnje in pritiski, če do njih prihaja, popolnoma nedopustni in da bi morali organi pregona storiti vse, da v tem in podobnih primerih nemudoma reagirajo, raziščejo okoliščine in kaznujejo storilce.

Ker se javne seznanitve z grožnjami odvijajo v trenutku, ko želi državni SDH odpoklicali nadzornike, Alenka Žnidaršič Krajnc pa je spregovorila o močnih pritiskih, povezanih z interesno podporo Istrabenzu v zadevi Vinakoper in hkrati o zahtevah ministra Petra Gašperšiča po zamenjavi direktorja uprave Dragomirja Matića, se v tem primeru nesporno postavlja vprašanje odgovornosti vladajoče koalicije in še zlasti predsednika vlade.

Zato v Alternativni akademiji pričakujemo, da bo g. Miro Cerar nedvoumno pozval k preiskavi izjav o pritiskih na nadzornike Luke Koper in se čim hitreje opredelil do groženj, ki jih je predsednica nadzornega sveta razkrila.

Je predsednik Miro Cerar nekdo, ki v Sloveniji stavi na osnovne postulate in učinke kazino kapitalizma? Je njegovo ravnanje, če se izkaže prodaja NKBM za gospodarski debakel – in v veliki meri vse kaže na to -, bilo politično modro in v skladu z maksimo o bolj etični družbi in politiki, s katero si je utrl pot na čelo slovenske vlade?

V Alternativni akademiji smo prepričani, da je prodaja druge največje slovenske banke neki neznani družbi s sedežem v Luksemburgu, poštnemu predalu torej, kakor temu pravi novinar Primož Cirman in tudi drugi poznavalci, daleč od transparentnega početja in ravnanja skrbnega lastnika, ki bo mirno spal in se lahko nekoč hvalil, da je uspel na legitimen in zaupanja vreden način izpeljati privatizacijo domačih podjetij in bank. Prej je videti kot izraz nebrzdanega navdušenja nad kazino kapitalizmom. Tiste fascinacije, ki jo je pokazal naš finančni minister, ko je pred tedni dejal, da je to bila ena izmed najhitreje izvedenih privatizacij v Evropi in seveda sebi pripisal zasluge za doseženi rekord.

Vse namreč kaže, da je podjetje »Biser Bidco S.a.r.l.« iz Luksemburga, za katerim naj bi stal ameriški sklad Apollo in EBRD, končna postaja v primeru nadvse sumljivega nakupa domače banke po bagatelni ceni, pri kateri nenadoma ne slovensko vlado, tudi ne Banko Slovenije ali Slovenski državni holding, popolnoma nič ne skrbi nestransparentnost skritih ustanoviteljev, ki morda prihajajo celo iz Slovenije.

Ne samo, da je bila NKBM razprodana močno pod ceno, da je izpuhtel znesek njene dokapitalizacije v višini 870 milijonov evrov, po analizi novinarja Boruta Mekine bo novim lastnikom pred slovensko davčno upravo verjetno uspelo dodatno skriti več kot 100 milijonov evrov kapitala.

Če k temu prištejemo še dejstvo, da banka nikakor ni bila prodana strateškemu lastniku, da je novi lastnik dejansko javno že napovedal nadaljnjo prodajo banke čez pet ali manj let po tistem, ko bo njeno poslovanje »racionaliziral«, verjetno z novimi odpuščanji, potem nismo daleč od sklepa, da je trenutna vlada močno škodovala slovenskim interesom in premoženju s tem, ko je poskrbela za profite tujih investitorjev, od česar domače gospodarstvo in komitenti po vsem sodeč ne bodo imeli niti trohice koristi.

Če smo nad vladajočo koalicijo in njeno moralno držo že obupali, pa bi od opozicijskih strank na levici pričakovali bistveno več angažmaja ob katastrofalno škodljivi prodaji naše banke. Čeprav je vanjo s svojimi odločitvami vpletenih zelo veliko deležnikov, od Banke Slovenije do SDH, pa predvsem od Mira Cerarja kot prvoodgovornega pričakujemo, da slovenskim državljankam in državljanom privošči zelo konkretna in natančna pojasnila glede odločitve o prodaji NKBM poštnemu predalu v Luksemburgu in vseh iz tega izhajajočih posledicah ter da pravilnost svoje politične odločitve potrdi z zavezo, da bo odstopil kot premier in kot politik, če se bo izkazalo, da je z njo močno odškodoval slovensko premoženje. Podobnih pojasnil iz njegovih ust namreč nismo bili deležni.