Po Macronu mora Evropa znova izumiti – demokracijo

GRASS

V Alternativni akademiji smo ob izidu francoskih predsedniških volitev sicer pozdravili zmago neodvisnega kandidata Emmanuela Macrona, še bolj pa poudarjamo pomen poraza skrajno desničarske kandidatke Marine Le Pen. Bili smo priča volitvam, ki še zdaleč niso bile samo francoska notranjepolitična zadeva. O tem, kako bi bilo, če bi bil izid drugačen, sploh ne kaže na veliko ugibati, saj je že spričo posledic dveh svetovnih vojn in npr. zadnje vojne na Balkanu v prejšnjem stoletju jasno, da je povečan vpliv populizma, fašizma, nacionalizma in rasizma nevarnost, ki zahteva demokratično mobilizacijo volivcev. Zato smo prepričani, da se motijo tisti, ki v tej ali podobnih situacijah zagovarjajo stališče volilne abstinence in glas, ki ne gre nikomur.

Pri tem se ne slepimo, da je bila izbira v drugem krogu francoskih predsedniških volitev kakorkoli dobra izbira, a bila je izbira na meji demokracije. Macronov program sicer obljublja ublažene neoliberalne ideje, česar se ne gre veseliti, vendar lahko upamo, da se bo nova sestava političnega establishmenta sposobna odzvati na izzive družbenih neenakosti, brezperspektivnosti in kapitalističnega gospostva, ki so pravi vir zaslepljenega nacionalizma. Toda Francija je kljub temu lahko svetel zgled za druge dežele v Evropi, še posebej za tiste članice EU, ki ležijo bolj vzhodno in se jim žal približuje tudi Slovenija. Niti trenutek namreč ni bilo dvoma o tem, da je Nacionalna fronta desnoekstremistična stranka, da so njena hujskanja proti migrantom, širjenje strahu in prazno doneči patriotizem (druga plat rasizma) pojav, ki bi moral biti stvar preživete preteklosti, ki si je nihče ne želi ponoviti.

Če se bodo po pričakovanjih podobno iztekle tudi nemške volitve, bo morda nastopil čas, da Evropska unija »znova izumi« demokracijo in vsaj za sedanjo utemeljeno zdvomljeno generacijo odločilno premaga vsaj del preteče nevarnosti populizma.

Opozarjamo pa, da nas tudi v Sloveniji, če ne prej, čez leto čakajo volitve, z njimi pa verjetno prav tako slabe izbire na meji demokracije. Se bomo sposobni česa naučiti? Kar pri nas zbuja globoko skrb, je to, da v javni sferi niso dovolj jasno začrtane razlike med zmernimi, sredinskimi in skrajno desničarskimi političnimi akterji. Iz dneva v dan smo priča terminologiji, ki našo skrajno desnico utrujajoče opisuje kot »desno sredinsko«! V tej zamegljenosti pa vladajoča sredinska politična naveza vleče poteze, ki so nasledek »nasvetov« skrajne desnice, če o sprejemanju psihoze strahu pred peščico migrantov, ki bi želeli sprejeti varno zatočišče v Sloveniji, niti ne govorimo. Signal iz Francije je povsem čitljiv in pričakujemo, da se bo slovenska politika primerno odzvala in za začetek na primer najprej sama ukinila zloglasni »Zakon proti tujcem«, preden bi ji to naročilo Ustavno ali Evropsko sodišče.

Predsednik društva Alternativna akademija

prof. dr. Darko Štrajn

Advertisements

Grožnje s smrtjo prvi nadzornici Luke Koper je treba takoj raziskati

Alenka Žnidaršič

V Alternativni akademiji z ogorčenjem spremljajo burno dogajanje okoli zamenjave nadzornikov v Luki Koper. Še posebej želimo opozoriti na besede prve nadzornice Luke Koper Alenke Žnidaršič Kranjc, ki je v oddaji Odmevi TV Slovenija včeraj pred najširšo javnostjo povedala, da ji grozijo s smrtjo:

»Imena in priimka ne morem povedati. V povezavi z aktivnostmi v zadnjem mesecu – imamo jasno predstavo, kako delati drugi tir – so mi jasno povedali, da če bom nadaljevala nimam ‘kaj delati’ v Sloveniji in da je ogroženo moje življenje.«

Prepričani smo, da so opisane grožnje in pritiski, če do njih prihaja, popolnoma nedopustni in da bi morali organi pregona storiti vse, da v tem in podobnih primerih nemudoma reagirajo, raziščejo okoliščine in kaznujejo storilce.

Ker se javne seznanitve z grožnjami odvijajo v trenutku, ko želi državni SDH odpoklicali nadzornike, Alenka Žnidaršič Krajnc pa je spregovorila o močnih pritiskih, povezanih z interesno podporo Istrabenzu v zadevi Vinakoper in hkrati o zahtevah ministra Petra Gašperšiča po zamenjavi direktorja uprave Dragomirja Matića, se v tem primeru nesporno postavlja vprašanje odgovornosti vladajoče koalicije in še zlasti predsednika vlade.

Zato v Alternativni akademiji pričakujemo, da bo g. Miro Cerar nedvoumno pozval k preiskavi izjav o pritiskih na nadzornike Luke Koper in se čim hitreje opredelil do groženj, ki jih je predsednica nadzornega sveta razkrila.

Je Miro Cerar s prodajo NKBM pristal na načela kazino kapitalizma?

casino

Je predsednik Miro Cerar nekdo, ki v Sloveniji stavi na osnovne postulate in učinke kazino kapitalizma? Je njegovo ravnanje, če se izkaže prodaja NKBM za gospodarski debakel – in v veliki meri vse kaže na to -, bilo politično modro in v skladu z maksimo o bolj etični družbi in politiki, s katero si je utrl pot na čelo slovenske vlade?

V Alternativni akademiji smo prepričani, da je prodaja druge največje slovenske banke neki neznani družbi s sedežem v Luksemburgu, poštnemu predalu torej, kakor temu pravi novinar Primož Cirman in tudi drugi poznavalci, daleč od transparentnega početja in ravnanja skrbnega lastnika, ki bo mirno spal in se lahko nekoč hvalil, da je uspel na legitimen in zaupanja vreden način izpeljati privatizacijo domačih podjetij in bank. Prej je videti kot izraz nebrzdanega navdušenja nad kazino kapitalizmom. Tiste fascinacije, ki jo je pokazal naš finančni minister, ko je pred tedni dejal, da je to bila ena izmed najhitreje izvedenih privatizacij v Evropi in seveda sebi pripisal zasluge za doseženi rekord.

Vse namreč kaže, da je podjetje »Biser Bidco S.a.r.l.« iz Luksemburga, za katerim naj bi stal ameriški sklad Apollo in EBRD, končna postaja v primeru nadvse sumljivega nakupa domače banke po bagatelni ceni, pri kateri nenadoma ne slovensko vlado, tudi ne Banko Slovenije ali Slovenski državni holding, popolnoma nič ne skrbi nestransparentnost skritih ustanoviteljev, ki morda prihajajo celo iz Slovenije.

Ne samo, da je bila NKBM razprodana močno pod ceno, da je izpuhtel znesek njene dokapitalizacije v višini 870 milijonov evrov, po analizi novinarja Boruta Mekine bo novim lastnikom pred slovensko davčno upravo verjetno uspelo dodatno skriti več kot 100 milijonov evrov kapitala.

Če k temu prištejemo še dejstvo, da banka nikakor ni bila prodana strateškemu lastniku, da je novi lastnik dejansko javno že napovedal nadaljnjo prodajo banke čez pet ali manj let po tistem, ko bo njeno poslovanje »racionaliziral«, verjetno z novimi odpuščanji, potem nismo daleč od sklepa, da je trenutna vlada močno škodovala slovenskim interesom in premoženju s tem, ko je poskrbela za profite tujih investitorjev, od česar domače gospodarstvo in komitenti po vsem sodeč ne bodo imeli niti trohice koristi.

Če smo nad vladajočo koalicijo in njeno moralno držo že obupali, pa bi od opozicijskih strank na levici pričakovali bistveno več angažmaja ob katastrofalno škodljivi prodaji naše banke. Čeprav je vanjo s svojimi odločitvami vpletenih zelo veliko deležnikov, od Banke Slovenije do SDH, pa predvsem od Mira Cerarja kot prvoodgovornega pričakujemo, da slovenskim državljankam in državljanom privošči zelo konkretna in natančna pojasnila glede odločitve o prodaji NKBM poštnemu predalu v Luksemburgu in vseh iz tega izhajajočih posledicah ter da pravilnost svoje politične odločitve potrdi z zavezo, da bo odstopil kot premier in kot politik, če se bo izkazalo, da je z njo močno odškodoval slovensko premoženje. Podobnih pojasnil iz njegovih ust namreč nismo bili deležni.

»Reinterpretacije zgodovine« v Sloveniji že skoraj dosegajo razsežnosti zanikanja holokavsta

radirka

Naša javnost je še posebej po 70. obletnici konca druge svetovne vojne vse bolj intenzivno bombardirana z »novimi interpretacijami« zapletenih dogajanj v času druge svetovne vojne in neposredno po njej, ko se je družbeni kaos povsod po Evropi še dodatno stopnjeval. Zgodovina kot veda pa je povsod po Evropi enotna v temeljnih pogledih na naravo doslej najbolj brutalnega in grozljivega obdobja v svoji zgodovini in v pogledih na vlogo fašizma in nacizma v tem obdobju.

Tako s stališča zgodovine tudi ni nobenega dvoma o naravi slovenske kolaboracije s fašizmom in nacizmom

Eden od zadnjih v vrsti primerov »reinterpretacije zgodovine« so bile izjave gospoda Antona Drobniča v nedavnem intervjuju z novinarko Urško Makovec za spletni portal Planet Siol. V njem je zanikal in zmanjševal pomen kolaboracije tako, da je relativiziral njeno vlogo z evfemističnim napenjanjem tega pojma na splošni pomen (kjer kolaboracija pomeni nenadoma le »delovno sodelovanje«), je odobraval in opravičeval dejanja okupatorja (ki da je pač skrbel za dobrobit okupiranega naroda). Še več, uspel je groteskno zagovarjati mnenje, da ima okupirano ljudstvo dolžnost sodelovati z okupatorjem. S tem in drugimi trditvami je posledično indirektno opravičeval tudi vojna hudodelstva in agresijo. Še posebej sporne so Drobničeve razlage, podobne tistim, ki jih zastopa tudi dr. Tamara Griesser Pečar, o domnevni legalnosti okupacije in nelegalnosti upora proti njej (!). Tako te Drobničeve, kot tudi vse bolj pogoste druge podobne izjave in »razlage« zgodovine, se razvidno vpisujejo v logiko diskurza zanikanja holokavsta. Opozarjamo, da je tovrstna dejavnost predvsem v Zahodni Evropi opredeljena kot kaznivo dejanje, pri nas pa temu ustrezajo določila 297. člena Kazenskega zakonika.

Zaskrbljujoče je, da tako na Drobničevo zanikanja kolaboracije kot tudi na druga včasih manj izrazita, včasih pa še bolj agresivna stališča v slovenskih medijih ne poskrbijo za kvalificirano reakcijo, če niti ne govorimo o tem, da se, po našem opažanju, tožilstva izogibajo uporabi omenjenega člena KZ – verjetno zaradi »političnosti« tovrstnih primerov.

Poudarjamo, da niti gospodu Drobniču niti nikomur drugemu ne odrekamo pravice do lastnih političnih mnenj, kot je npr. v Franciji nikoli niso odrekali Jean-Marie Le Penu, ki pa so ga 13. septembra 1987 kaznovali z 1,2 milijona frankov globe zaradi zanikanja holokavsta. Zaradi istega dejanja je bil nato junija 1999 obsojen še v Nemčiji, ko so mu v Evropskem Parlamentu tudi odvzeli imuniteto.

Vlada naj preneha z obupnimi retoričnimi triki in prevzame odgovornost

nakupovalni

V Alternativni akademiji smo prepričani, da bi morala ključna državna podjetja, med katera sodi tudi Telekom, ostati v domači lasti. Zato zadnje izjave predsednika vlade, ko nadvse nepričakovano javno ugotavlja, da prodaja ni v pristojnosti vlade in da bi lahko njegova stališča škodovala samemu postopku, ne moremo razumeti drugače kot nedostojno izmikanje konkretni politični odgovornosti za nastale posledice prodaje. Pričakuje se, da bo uprava SDH nadzornemu svetu predlagala prodajo Telekoma finančnemu skladu Cinven pod neustreznimi pogoji že v naslednjih dneh.

Prelaganje odgovornosti je nesprejemljivo ravnanje. Celo več, zdi se, da je vlada upravi Slovenskega državnega holdinga (SDH) izrecno naročila, naj odločitve ne prenaša nanjo in jo sprejme sama uprava – v njej za nameček sedita zgolj dva začasna člana, podobno nepopoln pa je tudi njegov nadzorni svet. S tem zelo nazorno nakazuje, da se boji hudega bremena posledic za svoja dejanja.

Manira razbremenjevanja pred sedanjo in prihodnjo odgovornostjo za prodajo ni nekaj, kar bi bilo inovacija trenutne oblasti. Spomnimo zgolj, kako se je želel braniti tedanji predsednik vlade Janez Janša očitkov pred korupcijskim ravnanjem pri nakupu oklepnikov Patria. Tudi takrat je trdil, da z njim nikakor ni bil povezan, a mu nihče ni verjel. Vzemimo še en primer: prejšnja vlada Alenke Bratušek se je glede prodaje Mercatorja venomer branila z izgovorom, da je bilo to podjetje prodano že leta 2005 in namigovalo na kupčijo v Janševem kabinetu. Tedanji minister Metod Dragonja je skupaj s svojo predsednico lani celo večkrat naznanil, da »vlada ne prodaja Mercatorja«, ker da je že prodan. Kakor vse kaže, se Cerar pridružuje obupnemu retoričnemu triku in ponavlja zlizano šablono izgovora »Ta vlada ničesar ne prodaja«, kar lahko štejemo za hudo podcenjevanje razuma državljanov.

V Alternativni akademiji pričakujemo, da bo sedanja vlada pošteno prevzela politično odgovornost za prodajo državnih podjetij na nesporen in časten način ter s tem pokazala, da misli resno z dvigom svoje politične kulture. Trenutno ravnanje prej kaže na njeno čisto nasprotje. Če bo ob tem želela pokazati še kaj modrosti, pa se bo odločila prodajo Telekoma in drugih podjetij zaustaviti.

Prodaja Telekoma britanskemu skladu bo moralno in ekonomsko nedopustna

cinven

Razkritje Mladine (8. maj 2015), da želi nemški Telekom na nekorekten način izigrati postopke privatizacije prodaje domačega Telekoma na način, da v prodajo pošilja relativno neznani britanski sklad Cinven s sedežem v davčnih oazah, ni prijazna novica za nemški Telekom, za slovenske državljane pa je naravnost alarmantna. V Alternativni akademiji smo prepričani, da s takim razkritjem ni več nobenega dvoma: potencialna prodaja Telekoma omenjenemu skladu bo moralno, ekonomsko in finančno nevzdržno dejanje, pri katerem bomo oškodovani državljani in slovenski proračun.

Če je končni kupec dejansko Deutsche Telekom in je zgodba o njegovem umiku zgolj piarovska poteza, če je osnovni namen »kartelnega dogovora« med Cinvenom in Deutsche Telekomom bil namen zniževanja vrednosti delnice ali končno samega podjetja, da bi bila kupnina čim nižja, potem je to razkritje dovolj dober razlog, da vlada Mira Cerarja ustavi vse postopke prodaje omenjenemu ponudniku.

Glede na dejstvo, da sta državni sekretar Metod Dragonja in gospodarski minister Zdravko Počivalšek neposredno priznala, da so aktivnosti obeh omenjenih kupcev usklajene z namenom znižanja vrednosti domačega Telekoma, odpade tudi možna okoliščina, da domača vlada za povezavo in njen namen ne bi vedela. Z vidika moralne in politične odgovornosti ne more biti izgovorov.

Vendar prihaja ravno do njih. V društvu smo ogorčeni nad prozornim bežanjem proč od nje v stališčih Mira Cerarja, ki obenem pravi, da »vlada ni pristojna za vodenje postopkov privatizacije«, hkrati pa sprejema odločitve o njej. Dvojnost pozicije, na katero se sklicuje, je nesprejemljivo licemerje.

Če bo Cinven postal novi lastnik domačega največjega telekomunikacijskega podjetja, bomo takšno prodajo ne imeli samo za ekonomsko neupravičljivo, ampak tudi moralno neobranljivo sprevrženo. Nekaj, s čimer se bodo morali strinjati oboji, nasprotniki in zagovorniki privatizacije.