Medijski povzetki o pozivu k oblikovanju velike koalicije med SDS in SMC, Janezom Janšo in Mirom Cerarjem, ki bo državo razvojno potegnila naprej, so v veliki meri zavajajoči. Govorijo o ideji, ki jo podpisuje »skupina vidnih posameznikov«, kar je všečen opis, ki pa ne ustreza dejanskemu stanju. V Alternativni akademiji ocenjujemo, da pobuda ni verodostojna že zaradi narave podpisnikov, tudi ne zaradi vsebine, v političnem oziru pa ima status »nedostojne ponudbe«.

Če bi jo oblikovali bistveno bolj nevtralni avtorji, bi jo jemali za naivno. Ker pa so v vrstah podpisnikov praktično sami Janševi pretekli in sedanji pristaši, celo njegovi permanentni zagovorniki, dva bivša ministra, evroposlanka SDS in člani Odbora 2014, skratka ljudje iz enega političnega pola, se nam zdi verjetneje, da za navidez dobronamerno gesto stoji določena premišljenost. Težko sprejmemo, da se nekateri med njimi ne bi zavedali, da se ponujena koalicija ne more oblikovati in bi bila pogubna  še posebej in najmanj za eno stranko – Cerarjevo. Ne pravimo, da je motiv za njen nastanek predvsem pretkana politična kalkulacija, na kar bi pomislili, ko vidimo ideološko in politično popolnoma homogen seznam podpisnikov, med katerimi je morda res kakšen, ki se je v zadnjem času od prvaka SDS nekoliko oddaljil. Bi pa mnogim s težavo pripisali nevednost, da bi realizirana ideja izključno koristila Janši.

Pobuda petnajstih je neverodostojna tudi iz vsebinskih razlogov. Da prihaja v domači politiki do »konstantnega preigravanja nepomembnih, umetno ustvarjenih in napihnjenih tem« ter »drobnjakarskega pragmatizma, provincialne prepirljivosti ter politike, utemeljene na osebni animoziteti ali celo demonizaciji posameznikov«, so šibke utemeljitve. Razen tega najbolje opišejo ravno eno, Janševo politično maniro, ki so jo nekateri pobudniki najmanj v preteklosti sami soustvarjali ali podpirali, doslej pa so jo pozabili kritizirati. So to dejstvo spregledali, bi se od sebe radi distancirali ali se postavili v vlogo razsodnikov? Je sporočilo, ki ga pošiljajo javnosti, namenjeno pranju njihovih imen in manj temu, kar naznanja?

Slovenija ima legitimno in tudi legalno izvoljeno vlado. Z njo se lahko strinjamo ali ne – sami smo ji večkrat oporekali. Pred kratkim nismo doživeli volitev, ne živimo v napornem času sklepanja koalicije. Ne nahajamo se v izjemni situaciji vojnih razmer, zato ni čas, da bi se zahtevalo umetno izbrano vlado narodne enotnosti, in to zgolj z dvema najmočnejšima strankama! O čemer pišejo Dimitrij Rupel, Žiga Turk in ostali, prihaja z neverjetno zakasnitvijo. Sklicevanje na nemški in avstrijski zgled je deplasirano, kajti uresničitev predloga bi bila nujno nelegitimen manever izigravanja volje volivcev dobro leto po volitvah.

Tudi če bi bil Janša popolnoma nedolžen v vseh možnih aferah od orožarske naprej, je nesporno kriv desetletja trajajoče agonične politike razdora, hujskaštva in širjenje sovraštva. Njegova metoda dela je prepoznavno izključevalna, nedialoška in avtokratska. Vprašajmo se: vanjo imajo podpisniki neomajno zaupanje in zato pledirajo za njegovo vrnitev za krmilo države? Saj so vendar vse povedali o sebi! Opis, da ne morejo »čakati še dve desetletji, da bi volivci po kakšnem čudežu kateri od moderno razmišljujočih strank namenili absolutno večino«, nakazuje predvsem na njihovo preferenco do volilnih sistemov, a ne upravičuje radikalne zahteve.

V nečem imajo podpisniki z desnice vendarle prav: v tem, da prepoznavajo sorodne poteze obeh izpostavljenih strank ter da so jim bolj leve, socialne in solidarne, po njihovih znanih stališčih mrzke. Kakšna druga velika koalicija z drugačnim političnim programom bi morda, če bi imela premočno večino, bila deležna čisto drugačnega apela – verjetno k ukinitvi.