V Alternativni akademiji v primeru »dr. Jože Pirjevec proti dr. Boštjanu M. Turku« izražamo svoje ogorčenje na odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katero je razveljavilo sodbi Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani: slednji sta v pisanju Boštjana M. Turka (revija Reporter) prepoznali elemente razžalitve in ga obsodili na pogojno kazen.

Ne da bi želeli posebej polemizirati z odločitvam sodišč, se čutimo dolžni opozoriti: Turkove trditve, da je akademik dr. Jože Pirjevec izvajal »nenavaden tip renegatstva« s tem, ko je svoje ime in priimek domnevno poitalijančil, ne da bi zato obstajali zunanji razlogi ali pritiski, niso zgolj perfiden poskus reinterpretacije vojnih in povojnih razmer, v katerih so se znašli zamejski Slovenci v Italiji, ampak so predvsem sprevržena oblika diskreditacije tistih, ki so v poskusih poitalijančevanja Slovencev v okviru fašistične raznarodovalne politike najbolj trpeli. Turk je želel storiti prav to, dr. Pirjevca prikazati kot preračunljivca, kot »odpadnika«, večino svoje kariere v resnici pripadnega italijanski identiteti.

Zato nikoli niso prepričljivo zvenele obrambne zamisli toženega, češ da »nikakor ni nameraval žaliti Jožeta Pirjevca«, ker je iz njegovih opisov mogoče prepoznavno razbirati ravno takšno diskreditacijsko intenco. Svojevrstna ironija je, da je svoj žolč usmeril ravno v nekoga, ki bi si zaradi svoje znanstvene, raziskovalne, pedagoške in publicistične dejavnosti, povezane z življenjem zamejskih Slovencev v Italiji, kaj takega res najmanj zaslužil.

In vendar je treba ravnanja Boštjana M. Turka, pa tudi poskus njegove obrambe, ugledati še v širšem kontekstu. V delu slovenskih medijev smo že vrsto leta priča izrazitemu porastu diskurza osebnih diskreditacij in diskvalifikacij, neizmerni produkciji člankov, ki za svoj izključni namen nimajo drugega kot blatiti, črniti, smešiti, žaliti posameznika – če zlasti po načelu politične ali ideološke različnosti. Zaradi šibkega delovanja sodišč so takšne novinarske tehnike tudi lahko dobile svojo domovinsko pravico, publicisti in kvazi-novinarji pa zaradi nekaznovanosti vedno znova dobivajo še dodatni zagon.

Posledično se s širitvijo diskreditacijskega diskurza žal niža tudi splošna senzibilnost javnosti, žrtve pa se le redko odločajo za preganjanje storilcev. Ravno zato je izjemno pomembno, da se primeri, kot je Pirjevčev, ustrezno razrešijo in dobijo sodni epilog, obrekovanja, žaljive obdolžitve oziroma kazniva dejanja zoper čast in dobro ime pa na koncu oblikujejo ustrezno sodno prakso, s katero bomo uspeli javni govor žalitev in kompromitacij dovolj zajeziti, če že ne povsem ustaviti.