V resnično vedno bolj kataklizmičnih časih za naš planet, ko so ob neskončnih plamenih v Sibiriji svetovno javnost šokirali še posnetki 72.000 gozdnih požarov v amazonskem pragozdu, »pljučih Zemlje«, ključnih za absorpcijo ogljikovega dioksida, povzročitelja globalnega segrevanja, se v nas kot nikoli poprej porajajo tesnobni občutki ne zgolj okoli prihodnosti in preživetja celotne civilizacije, ampak tudi urgentnega iskanja rešitev. Nikoli bolj intenzivno in nikoli bolj tudi v obliki spraševanj, kako bi morala delovati odgovorna (svetovna) politika in kaj bi morala nemudoma storiti, da ustavi najbolj črne scenarije, ki se z vedno večjo realistično močjo izrisujejo pred nami tudi v številnih dramatičnih prognozah strokovnjakov.

Še zdaleč ni smiselno govoriti le o tem, kako zmanjšati ogljični odtis in prispevati svoj del k boju proti podnebnim spremembam. Zgostitev političnih in kapitalskih norosti, arogantni pohod njihovih promotorjev, širitev populističnih gibanj širom sveta in vladavina nevarnih političnih liderjev pričakovano ekološko in podnebno krizo le še poslabšujejo. Eklatantna zgleda na vrhu velikanske ledene gore sta prav ameriški predsednik Donald Trump, ki se je že večkrat izkazal za pogumnega zanikovalca podnebnih sprememb in jih označil za prevaro, za katero stojijo Kitajci, ter njegov arogantni brazilski brat dvojček, ki ne želi v zanikanju in smešenju sprememb prav nič zaostajati. Po podatkih nemškega okoljskega inštituta Adelphi je v raziskavi iz letošnjega februarja kar 18 od 21 največjih evropskih skrajno desnih strank bodisi neopredeljenih glede nujnosti političnih aktivnosti, povezanih s problematiko podnebnih sprememb, bodisi jim neposredno nasprotuje. V Sloveniji, kot vemo, ni bistveno drugače – v skepticizmu do njih bistveno prednjači Janševa SDS.

Imamo torej odgovorno in neodgovorno politiko. Volimo in ustvarjajo si jo enako odgovorni in neodgovorni državljani. In kaj počne vlada Marjana Šarca? V Alternativni akademiji ne želimo opozarjati le na evropsko ali nacionalno zakonodajo na področju podnebnih sprememb, akcijske načrte, strategije prilaganja in posamične projekte. Kar nas tu zanima, je bolj preprost izziv: kako se odziva naša vladajoča politika, ko se dogaja ena največjih ekoloških tragedij zadnjega desetletja, ko po številnih drugih ekoloških tragedijah zdaj požari v amazonskem pragozdu na območju, obsegajočih področje vsaj 160 Slovenij, na obrazu brazilskega predsednika Jaira Bolsonara izzovejo zgolj ciničen nasmešek in izmišljene obtožbe na račun nevladnih organizacij, ki stojijo za požigi? Smo slišali kakšno stališče naših politikov, smo videli kakšno protestno izjavo, smo zaznali kakšno dejanje?

Slovenska javnost bi se morala iskreno in zavzeto preizprašati, kakšno politiko, še zlasti zunanjo, vodi naša država. Kako se naše stranke in vlada odzivajo na številne globalne, politične, gospodarske in ekološke izzive trenutka in v kakšni meri jih pri tem sploh zanima ne le dobrobit Slovenije, ampak tudi dobrobit, kaj dobrobit, celo golo preživetje našega planeta? Slovenija je članica EU, NATA in številnih mednarodnih organizacij, podpisnica številnih konvencij, tudi konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja. Ima svoje predstavnike v Evropskem parlamentu. Nedvomno drži, da je njena politična moč neznatna, vendar predstavnikov ljudstva in naše države to v ničemer ne odvezuje od običajne in žal celo pričakovane pasivnosti in popolne anemičnosti, s katero nam strežejo.

Odgovorna politika se ne meri po obsegu svoje moči in vplivu, temveč po zavezanosti in privrženosti etičnim načelom in skrbi za blagostanje ljudi, naravo in okolje. Ne le, da mora sprejemati ukrepe za blažitev globalnega segrevanja in omejevanje emisij toplogrednih plinov, zaustavljati nebrzdane procese izkoriščanja narave, v prvi vrsti od nje pričakujemo že, da se do usodnih dogajanj v svetu sploh opredeli!

Kdaj bomo dočakali, da se bosta slovenska vlada ali zunanji minister odzvala, zavzela jasno in prepoznavno stališče, morda predlagala kakšno konstruktivno pobudo Evropski komisiji in parlamentu, izrazila vsaj načelno zaskrbljenost nad ravnanji brazilskega predsednika, ki je po svoji izvolitvi odprl vrata vsem svojim podpornikom v rudarskih, kmetijskih in gozdarskih krogih, s tem pa legitimiral njihovo pustošenje po amazonskem pragozdu? Kdaj bomo dočakali odgovorno politiko?