Medijski povzetki o pozivu k oblikovanju velike koalicije med SDS in SMC, Janezom Janšo in Mirom Cerarjem, ki bo državo razvojno potegnila naprej, so v veliki meri zavajajoči. Govorijo o ideji, ki jo podpisuje »skupina vidnih posameznikov«, kar je všečen opis, ki pa ne ustreza dejanskemu stanju. V Alternativni akademiji ocenjujemo, da pobuda ni verodostojna že zaradi narave podpisnikov, tudi ne zaradi vsebine, v političnem oziru pa ima status »nedostojne ponudbe«.

Če bi jo oblikovali bistveno bolj nevtralni avtorji, bi jo jemali za naivno. Ker pa so v vrstah podpisnikov praktično sami Janševi pretekli in sedanji pristaši, celo njegovi permanentni zagovorniki, dva bivša ministra, evroposlanka SDS in člani Odbora 2014, skratka ljudje iz enega političnega pola, se nam zdi verjetneje, da za navidez dobronamerno gesto stoji določena premišljenost. Težko sprejmemo, da se nekateri med njimi ne bi zavedali, da se ponujena koalicija ne more oblikovati in bi bila pogubna  še posebej in najmanj za eno stranko – Cerarjevo. Ne pravimo, da je motiv za njen nastanek predvsem pretkana politična kalkulacija, na kar bi pomislili, ko vidimo ideološko in politično popolnoma homogen seznam podpisnikov, med katerimi je morda res kakšen, ki se je v zadnjem času od prvaka SDS nekoliko oddaljil. Bi pa mnogim s težavo pripisali nevednost, da bi realizirana ideja izključno koristila Janši.

Pobuda petnajstih je neverodostojna tudi iz vsebinskih razlogov. Da prihaja v domači politiki do »konstantnega preigravanja nepomembnih, umetno ustvarjenih in napihnjenih tem« ter »drobnjakarskega pragmatizma, provincialne prepirljivosti ter politike, utemeljene na osebni animoziteti ali celo demonizaciji posameznikov«, so šibke utemeljitve. Razen tega najbolje opišejo ravno eno, Janševo politično maniro, ki so jo nekateri pobudniki najmanj v preteklosti sami soustvarjali ali podpirali, doslej pa so jo pozabili kritizirati. So to dejstvo spregledali, bi se od sebe radi distancirali ali se postavili v vlogo razsodnikov? Je sporočilo, ki ga pošiljajo javnosti, namenjeno pranju njihovih imen in manj temu, kar naznanja?

Slovenija ima legitimno in tudi legalno izvoljeno vlado. Z njo se lahko strinjamo ali ne – sami smo ji večkrat oporekali. Pred kratkim nismo doživeli volitev, ne živimo v napornem času sklepanja koalicije. Ne nahajamo se v izjemni situaciji vojnih razmer, zato ni čas, da bi se zahtevalo umetno izbrano vlado narodne enotnosti, in to zgolj z dvema najmočnejšima strankama! O čemer pišejo Dimitrij Rupel, Žiga Turk in ostali, prihaja z neverjetno zakasnitvijo. Sklicevanje na nemški in avstrijski zgled je deplasirano, kajti uresničitev predloga bi bila nujno nelegitimen manever izigravanja volje volivcev dobro leto po volitvah.

Tudi če bi bil Janša popolnoma nedolžen v vseh možnih aferah od orožarske naprej, je nesporno kriv desetletja trajajoče agonične politike razdora, hujskaštva in širjenje sovraštva. Njegova metoda dela je prepoznavno izključevalna, nedialoška in avtokratska. Vprašajmo se: vanjo imajo podpisniki neomajno zaupanje in zato pledirajo za njegovo vrnitev za krmilo države? Saj so vendar vse povedali o sebi! Opis, da ne morejo »čakati še dve desetletji, da bi volivci po kakšnem čudežu kateri od moderno razmišljujočih strank namenili absolutno večino«, nakazuje predvsem na njihovo preferenco do volilnih sistemov, a ne upravičuje radikalne zahteve.

V nečem imajo podpisniki z desnice vendarle prav: v tem, da prepoznavajo sorodne poteze obeh izpostavljenih strank ter da so jim bolj leve, socialne in solidarne, po njihovih znanih stališčih mrzke. Kakšna druga velika koalicija z drugačnim političnim programom bi morda, če bi imela premočno večino, bila deležna čisto drugačnega apela – verjetno k ukinitvi.

Izjave na socialnih omrežjih in v medijih o tem, da je treba begunce na poti v Evropo in v tranzitu (ali ne) skozi Slovenijo pričakati z metki in postreliti, saj gre za novodobno obliko turških vpadov, dokazujejo strašljive dimenzije v ljudeh tlečega sovraštva, ki ga v trenutku, ko nesrečni begunci in imigranti sploh še niso dosegli naše države, izpričujejo številni prepoznavni posamezniki.

Stališča Sebastjana Erlaha, Damirja Črnčeca, Lejle Irgl in nekaterih drugih posameznikov so vredna obsodbe kot katerakoli druga, vendarle pa velja poudariti, da imajo eno skupno značilnost: prihajajo iz istih ideoloških in političnih krogov, v katerih sta se v preteklosti že velikokrat aktivirala sovražni govor in nestrpnost. V tem smislu so pričakovana in nevarna, saj za njimi stojijo številčno najmočnejši politični pristaši v državi. Za posebno groteskno jemljemo dejstvo, da so omenjeni podporniki ali celo voditelji  množičnih gibanj, ki naj bi se borila v zagovor človekovih pravic, kakršen naj bi bil Odbor 2014.

Pravosodne organe pozivamo, da po uradni dolžnosti storijo vse in sprožijo kazenski pregon po 297. členu Kazenskega zakonika, po katerem za kaznivo dejanje šteje javno spodbujanje ali razpihovanje narodnostnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva, razdora ali nestrpnosti. Zgolj odkrit in neposreden odziv ozaveščenih državljanov in uradnih organov bo v resnici preprečil, da se sod smodnika s sovraštvom ne bo do konca razplamtel.

Pot humanosti in solidarne Evrope in Slovenije se ne bo pokazala le v ponujeni pomoči migrantov, v privrženosti načelom človekovih pravic, empatiji in solidarnosti. Žal bo na tej poti treba poskrbeti ne samo za nastavitev, hrano, prevoz in zaščito beguncev, temveč še zlasti misliti na nepredvidljivo psihologijo množic pod taktirko nacionalistov in politikov, ki si s hujskaškimi in ksenofobnimi prijemi radi tlakujejo pot na oblast. V Sloveniji kandidatov, ki ustrezajo opisu, ne manjka.