Ideja o veliki koaliciji SMC-SDS je nedostojna

Medijski povzetki o pozivu k oblikovanju velike koalicije med SDS in SMC, Janezom Janšo in Mirom Cerarjem, ki bo državo razvojno potegnila naprej, so v veliki meri zavajajoči. Govorijo o ideji, ki jo podpisuje »skupina vidnih posameznikov«, kar je všečen opis, ki pa ne ustreza dejanskemu stanju. V Alternativni akademiji ocenjujemo, da pobuda ni verodostojna že zaradi narave podpisnikov, tudi ne zaradi vsebine, v političnem oziru pa ima status »nedostojne ponudbe«.

Če bi jo oblikovali bistveno bolj nevtralni avtorji, bi jo jemali za naivno. Ker pa so v vrstah podpisnikov praktično sami Janševi pretekli in sedanji pristaši, celo njegovi permanentni zagovorniki, dva bivša ministra, evroposlanka SDS in člani Odbora 2014, skratka ljudje iz enega političnega pola, se nam zdi verjetneje, da za navidez dobronamerno gesto stoji določena premišljenost. Težko sprejmemo, da se nekateri med njimi ne bi zavedali, da se ponujena koalicija ne more oblikovati in bi bila pogubna še posebej in najmanj za eno stranko – Cerarjevo. Ne pravimo, da je motiv za njen nastanek predvsem pretkana politična kalkulacija, na kar bi pomislili, ko vidimo ideološko in politično popolnoma homogen seznam podpisnikov, med katerimi je morda res kakšen, ki se je v zadnjem času od prvaka SDS nekoliko oddaljil. Bi pa mnogim s težavo pripisali nevednost, da bi realizirana ideja izključno koristila Janši.

Pobuda petnajstih je neverodostojna tudi iz vsebinskih razlogov. Da prihaja v domači politiki do »konstantnega preigravanja nepomembnih, umetno ustvarjenih in napihnjenih tem« ter »drobnjakarskega pragmatizma, provincialne prepirljivosti ter politike, utemeljene na osebni animoziteti ali celo demonizaciji posameznikov«, so šibke utemeljitve. Razen tega najbolje opišejo ravno eno, Janševo politično maniro, ki so jo nekateri pobudniki najmanj v preteklosti sami soustvarjali ali podpirali, doslej pa so jo pozabili kritizirati. So to dejstvo spregledali, bi se od sebe radi distancirali ali se postavili v vlogo razsodnikov? Je sporočilo, ki ga pošiljajo javnosti, namenjeno pranju njihovih imen in manj temu, kar naznanja?

Slovenija ima legitimno in tudi legalno izvoljeno vlado. Z njo se lahko strinjamo ali ne – sami smo ji večkrat oporekali. Pred kratkim nismo doživeli volitev, ne živimo v napornem času sklepanja koalicije. Ne nahajamo se v izjemni situaciji vojnih razmer, zato ni čas, da bi se zahtevalo umetno izbrano vlado narodne enotnosti, in to zgolj z dvema najmočnejšima strankama! O čemer pišejo Dimitrij Rupel, Žiga Turk in ostali, prihaja z neverjetno zakasnitvijo. Sklicevanje na nemški in avstrijski zgled je deplasirano, kajti uresničitev predloga bi bila nujno nelegitimen manever izigravanja volje volivcev dobro leto po volitvah.

Tudi če bi bil Janša popolnoma nedolžen v vseh možnih aferah od orožarske naprej, je nesporno kriv desetletja trajajoče agonične politike razdora, hujskaštva in širjenje sovraštva. Njegova metoda dela je prepoznavno izključevalna, nedialoška in avtokratska. Vprašajmo se: vanjo imajo podpisniki neomajno zaupanje in zato pledirajo za njegovo vrnitev za krmilo države? Saj so vendar vse povedali o sebi! Opis, da ne morejo »čakati še dve desetletji, da bi volivci po kakšnem čudežu kateri od moderno razmišljujočih strank namenili absolutno večino«, nakazuje predvsem na njihovo preferenco do volilnih sistemov, a ne upravičuje radikalne zahteve.

V nečem imajo podpisniki z desnice vendarle prav: v tem, da prepoznavajo sorodne poteze obeh izpostavljenih strank ter da so jim bolj leve, socialne in solidarne, po njihovih znanih stališčih mrzke. Kakšna druga velika koalicija z drugačnim političnim programom bi morda, če bi imela premočno večino, bila deležna čisto drugačnega apela – verjetno k ukinitvi.

Odločno je treba nastopiti proti rasizmu in ksenofobiji ob valu beguncev

Izjave na socialnih omrežjih in v medijih o tem, da je treba begunce na poti v Evropo in v tranzitu (ali ne) skozi Slovenijo pričakati z metki in postreliti, saj gre za novodobno obliko turških vpadov, dokazujejo strašljive dimenzije v ljudeh tlečega sovraštva, ki ga v trenutku, ko nesrečni begunci in imigranti sploh še niso dosegli naše države, izpričujejo številni prepoznavni posamezniki.

Stališča Sebastjana Erlaha, Damirja Črnčeca, Lejle Irgl in nekaterih drugih posameznikov so vredna obsodbe kot katerakoli druga, vendarle pa velja poudariti, da imajo eno skupno značilnost: prihajajo iz istih ideoloških in političnih krogov, v katerih sta se v preteklosti že velikokrat aktivirala sovražni govor in nestrpnost. V tem smislu so pričakovana in nevarna, saj za njimi stojijo številčno najmočnejši politični pristaši v državi. Za posebno groteskno jemljemo dejstvo, da so omenjeni podporniki ali celo voditelji množičnih gibanj, ki naj bi se borila v zagovor človekovih pravic, kakršen naj bi bil Odbor 2014.

Pravosodne organe pozivamo, da po uradni dolžnosti storijo vse in sprožijo kazenski pregon po 297. členu Kazenskega zakonika, po katerem za kaznivo dejanje šteje javno spodbujanje ali razpihovanje narodnostnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva, razdora ali nestrpnosti. Zgolj odkrit in neposreden odziv ozaveščenih državljanov in uradnih organov bo v resnici preprečil, da se sod smodnika s sovraštvom ne bo do konca razplamtel.

Pot humanosti in solidarne Evrope in Slovenije se ne bo pokazala le v ponujeni pomoči migrantov, v privrženosti načelom človekovih pravic, empatiji in solidarnosti. Žal bo na tej poti treba poskrbeti ne samo za nastavitev, hrano, prevoz in zaščito beguncev, temveč še zlasti misliti na nepredvidljivo psihologijo množic pod taktirko nacionalistov in politikov, ki si s hujskaškimi in ksenofobnimi prijemi radi tlakujejo pot na oblast. V Sloveniji kandidatov, ki ustrezajo opisu, ne manjka.

Slovenska vlada bi se morala odzvati na besede slavljenja vstopa Italije v prvo svetovno vojno

Napovedani portoroški koncert z naslovom Bobni miru, mednarodni projekt s podporo Evropskega parlamenta ter italijanskega in slovenskega odbora za obeležitev 100. obletnice prve svetovne vojne, je upravičeno zmotil številne, ki so na letaku lahko prebrali njegov namen: poklon »ob stoletnici vstopa Italije v prvo svetovno vojno«.

Čeprav je napis menda že umaknjen in organizatorji zanikajo, da bi poskušali z njim poveličevati vojno in spreminjati zgodovino, v Alternativni akademiji opozarjamo, da gre za popolnoma nedopustno in slehernega ostrega protesta vredno zavržno dejanje, ki je še zlasti boleče zaradi nedavnih zelo podobnih provociranj na fašističnem zborovanju v Gorici.

Bolj od neproduktivnih razpravljanj, ali je res možno, da se je sporna, po svojem bistvu izrazito hujskaška in provokativna vsebina znašla na plakatu popolnoma po naključju in nepremišljeno, se nam zdi pomembno poudariti, da je kontekst nastopa mladinskega simfoničnega orkestra, ki naj bi širil »mladega evropskega duha«, izjemno nevaren poligon za promocijo vseh vrst propagandnih idej, ki ob nacionalističnem naboju s sabo povlečejo tudi ikonografijo vojnih zmagovalcev ali poražencev, vojno pa nam želijo orisati kot hvalevreden poligon za največja junaštva.

Glede na uradno vpletenost naše države in mednarodne dimenzije projekta pričakujemo, da se z ustreznim sporočilom odzovejo tudi predstavniki slovenske vlade in s tem preprečijo morebitne prihodnje zlorabe obeleževanja stote obletnice prve svetovne vojne za potrebe megalomaničnega dokazovanja politične moči posameznih narodov in prezentacije vojne kot nečesa, kar je po sebi veličastno in sprejemljivo stanje v družbi.

»Reinterpretacije zgodovine« v Sloveniji že skoraj dosegajo razsežnosti zanikanja holokavsta

Naša javnost je še posebej po 70. obletnici konca druge svetovne vojne vse bolj intenzivno bombardirana z »novimi interpretacijami« zapletenih dogajanj v času druge svetovne vojne in neposredno po njej, ko se je družbeni kaos povsod po Evropi še dodatno stopnjeval. Zgodovina kot veda pa je povsod po Evropi enotna v temeljnih pogledih na naravo doslej najbolj brutalnega in grozljivega obdobja v svoji zgodovini in v pogledih na vlogo fašizma in nacizma v tem obdobju.

Tako s stališča zgodovine tudi ni nobenega dvoma o naravi slovenske kolaboracije s fašizmom in nacizmom.

Eden od zadnjih v vrsti primerov »reinterpretacije zgodovine« so bile izjave gospoda Antona Drobniča v nedavnem intervjuju z novinarko Urško Makovec za spletni portal Planet Siol. V njem je zanikal in zmanjševal pomen kolaboracije tako, da je relativiziral njeno vlogo z evfemističnim napenjanjem tega pojma na splošni pomen (kjer kolaboracija pomeni nenadoma le »delovno sodelovanje«), je odobraval in opravičeval dejanja okupatorja (ki da je pač skrbel za dobrobit okupiranega naroda). Še več, uspel je groteskno zagovarjati mnenje, da ima okupirano ljudstvo dolžnost sodelovati z okupatorjem. S tem in drugimi trditvami je posledično indirektno opravičeval tudi vojna hudodelstva in agresijo. Še posebej sporne so Drobničeve razlage, podobne tistim, ki jih zastopa tudi dr. Tamara Griesser Pečar, o domnevni legalnosti okupacije in nelegalnosti upora proti njej (!). Tako te Drobničeve, kot tudi vse bolj pogoste druge podobne izjave in »razlage« zgodovine, se razvidno vpisujejo v logiko diskurza zanikanja holokavsta. Opozarjamo, da je tovrstna dejavnost predvsem v Zahodni Evropi opredeljena kot kaznivo dejanje, pri nas pa temu ustrezajo določila 297. člena Kazenskega zakonika.

Zaskrbljujoče je, da tako na Drobničevo zanikanja kolaboracije kot tudi na druga včasih manj izrazita, včasih pa še bolj agresivna stališča v slovenskih medijih ne poskrbijo za kvalificirano reakcijo, če niti ne govorimo o tem, da se, po našem opažanju, tožilstva izogibajo uporabi omenjenega člena KZ – verjetno zaradi »političnosti« tovrstnih primerov.

Poudarjamo, da niti gospodu Drobniču niti nikomur drugemu ne odrekamo pravice do lastnih političnih mnenj, kot je npr. v Franciji nikoli niso odrekali Jean-Marie Le Penu, ki pa so ga 13. septembra 1987 kaznovali z 1,2 milijona frankov globe zaradi zanikanja holokavsta. Zaradi istega dejanja je bil nato junija 1999 obsojen še v Nemčiji, ko so mu v Evropskem Parlamentu tudi odvzeli imuniteto.

Vlada naj preneha z obupnimi retoričnimi triki in prevzame odgovornost

V Alternativni akademiji smo prepričani, da bi morala ključna državna podjetja, med katera sodi tudi Telekom, ostati v domači lasti. Zato zadnje izjave predsednika vlade, ko nadvse nepričakovano javno ugotavlja, da prodaja ni v pristojnosti vlade in da bi lahko njegova stališča škodovala samemu postopku, ne moremo razumeti drugače kot nedostojno izmikanje konkretni politični odgovornosti za nastale posledice prodaje. Pričakuje se, da bo uprava SDH nadzornemu svetu predlagala prodajo Telekoma finančnemu skladu Cinven pod neustreznimi pogoji že v naslednjih dneh.

Prelaganje odgovornosti je nesprejemljivo ravnanje. Celo več, zdi se, da je vlada upravi Slovenskega državnega holdinga (SDH) izrecno naročila, naj odločitve ne prenaša nanjo in jo sprejme sama uprava – v njej za nameček sedita zgolj dva začasna člana, podobno nepopoln pa je tudi njegov nadzorni svet. S tem zelo nazorno nakazuje, da se boji hudega bremena posledic za svoja dejanja.

Manira razbremenjevanja pred sedanjo in prihodnjo odgovornostjo za prodajo ni nekaj, kar bi bilo inovacija trenutne oblasti. Spomnimo zgolj, kako se je želel braniti tedanji predsednik vlade Janez Janša očitkov pred korupcijskim ravnanjem pri nakupu oklepnikov Patria. Tudi takrat je trdil, da z njim nikakor ni bil povezan, a mu nihče ni verjel. Vzemimo še en primer: prejšnja vlada Alenke Bratušek se je glede prodaje Mercatorja venomer branila z izgovorom, da je bilo to podjetje prodano že leta 2005 in namigovalo na kupčijo v Janševem kabinetu. Tedanji minister Metod Dragonja je skupaj s svojo predsednico lani celo večkrat naznanil, da »vlada ne prodaja Mercatorja«, ker da je že prodan. Kakor vse kaže, se Cerar pridružuje obupnemu retoričnemu triku in ponavlja zlizano šablono izgovora »Ta vlada ničesar ne prodaja«, kar lahko štejemo za hudo podcenjevanje razuma državljanov.

V Alternativni akademiji pričakujemo, da bo sedanja vlada pošteno prevzela politično odgovornost za prodajo državnih podjetij na nesporen in časten način ter s tem pokazala, da misli resno z dvigom svoje politične kulture. Trenutno ravnanje prej kaže na njeno čisto nasprotje. Če bo ob tem želela pokazati še kaj modrosti, pa se bo odločila prodajo Telekoma in drugih podjetij zaustaviti.

Prodaja Telekoma britanskemu skladu bo moralno in ekonomsko nedopustna

Razkritje Mladine (8. maj 2015), da želi nemški Telekom na nekorekten način izigrati postopke privatizacije prodaje domačega Telekoma na način, da v prodajo pošilja relativno neznani britanski sklad Cinven s sedežem v davčnih oazah, ni prijazna novica za nemški Telekom, za slovenske državljane pa je naravnost alarmantna. V Alternativni akademiji smo prepričani, da s takim razkritjem ni več nobenega dvoma: potencialna prodaja Telekoma omenjenemu skladu bo moralno, ekonomsko in finančno nevzdržno dejanje, pri katerem bomo oškodovani državljani in slovenski proračun.

Če je končni kupec dejansko Deutsche Telekom in je zgodba o njegovem umiku zgolj piarovska poteza, če je osnovni namen »kartelnega dogovora« med Cinvenom in Deutsche Telekomom bil namen zniževanja vrednosti delnice ali končno samega podjetja, da bi bila kupnina čim nižja, potem je to razkritje dovolj dober razlog, da vlada Mira Cerarja ustavi vse postopke prodaje omenjenemu ponudniku.

Glede na dejstvo, da sta državni sekretar Metod Dragonja in gospodarski minister Zdravko Počivalšek neposredno priznala, da so aktivnosti obeh omenjenih kupcev usklajene z namenom znižanja vrednosti domačega Telekoma, odpade tudi možna okoliščina, da domača vlada za povezavo in njen namen ne bi vedela. Z vidika moralne in politične odgovornosti ne more biti izgovorov.

Vendar prihaja ravno do njih. V društvu smo ogorčeni nad prozornim bežanjem proč od nje v stališčih Mira Cerarja, ki obenem pravi, da »vlada ni pristojna za vodenje postopkov privatizacije«, hkrati pa sprejema odločitve o njej. Dvojnost pozicije, na katero se sklicuje, je nesprejemljivo licemerje.

Če bo Cinven postal novi lastnik domačega največjega telekomunikacijskega podjetja, bomo takšno prodajo ne imeli samo za ekonomsko neupravičljivo, ampak tudi moralno neobranljivo sprevrženo. Nekaj, s čimer se bodo morali strinjati oboji, nasprotniki in zagovorniki privatizacije.

alternativna akademija

iniciativa za humano družbo

Kategorija: politika