Napadi na območje tovarne Rog in njene začasne prebivalce, za katere je po vseh dosedanjih indikacijah jasno, da izvirajo iz krogov agresivnih skupin slovenskega desničarskega ekstremizma, so seveda vredni vsega zgražanja in najostrejših obsodb. V Alternativni akademiji pa pričakujemo bistveno več kot samo to. Zahtevamo resno preiskavo ter javno identifikacijo organizatorjev in storilcev teh podlih dejanj.

Vse od paranacističnih provokacij na vseslovenski vstaji konec leta 2012 ostajajo dejavnosti in konkretne akcije pripadnikov skupin, ki se vežejo na šovinistične, nacionalistične, rasistične, ksenofobne, homofobne in podobne označevalce, neraziskane, skoraj povsem nekaznovane, storilci ostajajo anonimni, njihove domnevne povezave celo z delom etablirane politike pa prikrite. V nasprotju s tem pa se spominjamo primerov, ko so bili tarča diskvalifikacij iz znanih agitacijskih centrov, sodnih pregonov in še šikaniranja v službi deležni novinarji, ki so razkrivali tisto, kar bi morali po dolžnosti razkriti organi pregona.

V Alternativni akademiji že ves čas opozarjamo na nerazumljivo sprejemanje sovražnega govora; najbolj izrecno smo to storili 3. novembra 2015 in večkrat kasneje, ko smo bili priča izbruhom sovraštva ob begunski krizi. Ugotavljamo, da se vse do danes tudi politični vrh še zdaleč ni dovolj odločno odzval na opisane pojave. Čas bi že bil, da od vseh najvišjih instanc v državi, s Predsednikoma Republike in Vlade na čelu, slišimo konkretno obsodbo in zavezo k ukrepanju.

Posledice medlega ukrepanja in omalovaževanja pomena verbalnega in fizičnega desničarskega nasilja so očitne! Desno ekstremistična dejanja se širijo in njihovi cilji postajajo vse bolj raznovrstni, kar pričajo za zdaj še anonimni napadi na tovarno ROG.  Ne verjamemo, da bi v primeru resne in zavzete preiskave storilci lahko tudi ostali anonimni.

Slovenski politični prostor je bil z nastankom, nato še s prihodom Združene levice v Državni zbor, deležen resne in spoštovanja vredne obogatitve domače politične scene. Ne le, da je socialistična usmeritev nekaj, kar je tak prostor prejkone pogrešal, v zadnjih skoraj dveh letih delovanja se je velikokrat pokazalo, da je skupek treh vstajniških strank, IDS, TRS in DSD,  deloval korektivno in sproti opozarjal na politične zdrse v ravnanju vseh treh koalicijskih, ki sebe verjetno prištevajo na zmerno levico. Še več, zaradi obstoja ZL se je antagonizem glede na delovanje SMC, SD in DeSUS-a lahko šele artikuliral in kot tak nujno sprožal vedno nove ideološke in politične premisleke o tem, kaj danes levica pri nas (ali širše) je in kaj ni, zahteval opredeljevanje do problemov in rešitev, preizpraševal in določal njene naloge. Že zaradi zahtev po pozicioniranju drugih je prihod sicer majhne skupine v parlament v demokraciji mlade države izjemen pojav.

Zato v Alternativni akademiji močno obžalujemo zadnji razvoj dogodkov, iz katerega lahko z veliko gotovosti sklepamo, da se je Združena levica kot projekt znašla v hudi ideološki in politični krizi zaradi številnih notranjih konfliktov in razprtij, o čemer v zgoščeni obliki priča dogajanje na kongresu IDS v Krškem. V času, ko je nekaj mesecev intenzivne begunske krize pokazalo, da se kazalci javnomnenjske podpore lahko krepko in hitro nagnejo v prid strankam desnice, medtem ko leve drastično izgubljajo podporo, se je v kombinaciji z novimi napovedmi številnih novih Janševih satelitov in fantomskih strank pred nas izrisala morebitna prihodnja politična podoba države. Prav nič vzpodbudna: polna stagnacija obstoječih strank levice, od katerih se SMC niti ne želi pozicionirati na levo, kriza socialne demokracije in izključno interesno delovanje DeSUS-a so jamstvo za to, da se naša družba utegne v strankarskem smislu prihodnja leta nesporno usmeriti k desnim, konservativnim vrednotam, velikokrat s primesmi modelov avtokratičnega ali celo fašističnega delovanja. Povedano preprosteje: slovenska levica je v stanju resne dolgotrajne krize, prav nič pa ne kaže na potencial nastanka avtentično leve stranke. V tej luči bi konfliktno stanje v ZL na več nivojih, sicer v prvi vrsti stvar interne narave, lahko bilo v primeru njenega razkroja usodnega pomena za prihodnost države. Svarilen zgled, kako pri tem ni treba ravnati, je nedemokratično ravnanje v stranki Solidarnost, ki sta jo uzurpirala oba preostala predsednika stranke in je zapisana propadu.

Želimo si, da bi ZL uspela razrešiti notranje spore, prisluhniti interni kritiki, povečati inkluzivnost in notranjo demokracijo, zavedajoč se svojega poslanstva in strukturnega položaja, ki ga zaseda v konstelaciji političnih moči. Bolj bo svoje širše poslanstvo imela pred očmi, več je možnosti za pozitiven razplet in soglasje. Če na koncu parafrazimo de Gaulla: politika je preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili desnim politikom.

 

Odziv stranke Solidarnost (STA, 16.4.2016):

Solidarnost po kritikah na njen račun opozarja na njihovo notranjo demokracijo

Trditev nekateri članov Alternativne akademije, da je Solidarnost ravnala nedemokratično in da sta jo prilastila dva člana predsedstva, je neresnična, se na besede akademije odzivajo v omenjeni stranki. Stranka se je po zadnjih evropskih in državnih volitvah notranje demokratizirala, so opozorili.

Alernativna akademija je pred dnevi v komentarju na stanje na levem političnem polu med drugim ocenila, da bi konfliktno stanje v ZL lahko bilo v primeru njenega razkroja usodnega pomena za prihodnost države. Ob tem pa so dodali, da je svarilen zgled, kako pri tem ni treba postopati, “nedemokratično ravnanje v stranki Solidarnost, ki sta si jo nezakonito prilastila oba preostala predsednika stranke, in je zapisana propadu”.

Kot dokaz notranji demokraciji v stranki navajajo, da so lani kot edina slovenska stranka vpeljali participatorni proračun, kar pomeni, da so del proračuna namenili projektom, ki so jih predlagali in nato izglasovali člani stranke. Organi stranke so prav tako odprti za celotno članstvo, ki ga je vključila tudi v pripravo in sprejem strategij delovanja.

Oba člana predsedstva sta kmalu po trojnih volitvah leta 2014 ponudila svoj odstop, vendar je svet stranke to soglasno zavrnil, so še spomnili.

 

 

V Alternativni akademiji v primeru »dr. Jože Pirjevec proti dr. Boštjanu M. Turku« izražamo svoje ogorčenje na odločitvijo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katero je razveljavilo sodbi Okrožnega in Višjega sodišča v Ljubljani: slednji sta v pisanju Boštjana M. Turka (revija Reporter) prepoznali elemente razžalitve in ga obsodili na pogojno kazen.

Ne da bi želeli posebej polemizirati z odločitvam sodišč, se čutimo dolžni opozoriti: Turkove trditve, da je akademik dr. Jože Pirjevec izvajal »nenavaden tip renegatstva« s tem, ko je svoje ime in priimek domnevno poitalijančil, ne da bi zato obstajali zunanji razlogi ali pritiski, niso zgolj perfiden poskus reinterpretacije vojnih in povojnih razmer, v katerih so se znašli zamejski Slovenci v Italiji, ampak so predvsem sprevržena oblika diskreditacije tistih, ki so v poskusih poitalijančevanja Slovencev v okviru fašistične raznarodovalne politike najbolj trpeli. Turk je želel storiti prav to, dr. Pirjevca prikazati kot preračunljivca, kot »odpadnika«, večino svoje kariere v resnici pripadnega italijanski identiteti.

Zato nikoli niso prepričljivo zvenele obrambne zamisli toženega, češ da »nikakor ni nameraval žaliti Jožeta Pirjevca«, ker je iz njegovih opisov mogoče prepoznavno razbirati ravno takšno diskreditacijsko intenco. Svojevrstna ironija je, da je svoj žolč usmeril ravno v nekoga, ki bi si zaradi svoje znanstvene, raziskovalne, pedagoške in publicistične dejavnosti, povezane z življenjem zamejskih Slovencev v Italiji, kaj takega res najmanj zaslužil.

In vendar je treba ravnanja Boštjana M. Turka, pa tudi poskus njegove obrambe, ugledati še v širšem kontekstu. V delu slovenskih medijev smo že vrsto leta priča izrazitemu porastu diskurza osebnih diskreditacij in diskvalifikacij, neizmerni produkciji člankov, ki za svoj izključni namen nimajo drugega kot blatiti, črniti, smešiti, žaliti posameznika – če zlasti po načelu politične ali ideološke različnosti. Zaradi šibkega delovanja sodišč so takšne novinarske tehnike tudi lahko dobile svojo domovinsko pravico, publicisti in kvazi-novinarji pa zaradi nekaznovanosti vedno znova dobivajo še dodatni zagon.

Posledično se s širitvijo diskreditacijskega diskurza žal niža tudi splošna senzibilnost javnosti, žrtve pa se le redko odločajo za preganjanje storilcev. Ravno zato je izjemno pomembno, da se primeri, kot je Pirjevčev, ustrezno razrešijo in dobijo sodni epilog, obrekovanja, žaljive obdolžitve oziroma kazniva dejanja zoper čast in dobro ime pa na koncu oblikujejo ustrezno sodno prakso, s katero bomo uspeli javni govor žalitev in kompromitacij dovolj zajeziti, če že ne povsem ustaviti.

V Alternativni akademiji nismo edini, ki stalno opozarjamo na nevarno in ponavljajoče podžiganje nestrpnosti proti beguncem, muslimanom in razmah skrajne desničarske retorike.

Smo pa bili med redkimi v svojih svarilih o mlačnem odzivu političnih elit, predsednika republike, predsednika vlade in strankarskih prvakov na razmah naraščajočega strahu, sovraštva in nacionalističnih strasti –  s katerimi se aktivno poigrava domača desnica na čelu z Janezom Janšo v trenutku, ko begunska kriza v Evropi doživlja enega bolj dramatičnih vrhuncev. Slovenija je tu, povedano iskreno, še vedno velika zaščitena izjema: ker je dojeta kot nezanimiva, je prosilcev za azil izjemno malo, begunci državo le prečkajo in vse reakcije množic, ki smo jim priča, so zelo nesorazmerne glede na možna pričakovanja.

Včerajšnji šenčurski dogodek proti postavitvi begunskega centra je potrdil vse naše bojazni o manipulacijah z množicami in političnem profiterstvu: lahko bi rekli, da je slovenska vlada s svojimi nesmiselnimi ukrepi postavljanje bodeče žice, dodajanjem posebnih pooblastil vojski in retoriko pretiranih pričakovanj kar sama pospešila kolektivno histerijo, protibegunske strahove in ksenofobno nestrpnost.  Prvak SDS je po drugi strani uspel pričakovano mobilizirati ne samo množice, k tem je dodal še ideološko agendo, opremljeno z nesprejemljivimi domobranskimi, nacionalističnimi in drugimi simboli, ki so na shodu popolnoma prevladali.

Opozoriti želimo, da smo tudi doma verjetno pred vdorom vedno intenzivnejšega radikalnega protibegunskega gibanja, ki si izmišljeno jemlje za svojo legitimnost nekakšno »skrb za naše ljudi« in ki ga neposredno podžigajo poslanci in pristaši Janševe stranke. V tej luči je treba zelo resno vzeti tudi Janševo napoved o »dvigu naroda«, češ danes je vstala Gorenjska, jutri bo cela Slovenija. Z njo je predsednik opozicije prevzel polno odgovornost za nastale razmere in pokazal, da mu je človeška usoda z doma pregnanih beguncev zadnja skrb.

Ne samo, da želi s tem širiti mentaliteto sovražnika in se boriti proti fiktivni »protislovenski politiki«, kar je njegov izraz, prozoren manever nakazuje, da bo v letu 2016 na aktivnem podpihovanju sovraštva in pregonu protislovenstva temeljila politična strategija, kako priti na oblast. Nevarna protibegunska nestrpnost nima veliko opraviti z begunci ali skrbjo za Slovence, ampak le z osebno ambicijo in cilji, pri čemer Janša še nikoli ni posebej izbiral sredstev.

Podpisniki po abecedi:

Lucija Čok, Nikola Damjanič, Božidar Flajšman, Miha Fošnarič, Dušan Jovanović, Franco Juri, Dušan Keber, Miha Kovač, Mojca Kovač Šebart, Matevž Krivic, Tamara Lah Turnšek, Ljubica Marjanovič Umek, Metka Mencin Čeplak, Vlado Miheljak, Jože Pirjevec, Igor Plazl, Viktorija Potočnik, Jelica Šumič Riha, Rado Riha, Rudi Rizman, Janez Smole, Darko Štrajn, Peter Tancig, Niko Toš, Boris Vezjak, Jože Vogrinc, Pavel Zgaga, Paula Zupanc

 

V potekajočih javnih polemikah se je že jasno izkristaliziralo, da za postavitev in nadaljnje ohranjanje žičnatih ograj na meji s Hrvaško ni – in ne more biti – nobenega resnega, realnega in racionalnega argumenta! Izkazalo se je tudi, da ne obstaja noben »implicitni« razlog za postavitev »tehničnih ovir«: domnevna odločitev ali kar neke vrste fantomski »ukaz« Evropske unije. Ta izmišljeni razlog se potem dobro ujame s tisto fašistoidno propagando, ki pojav beguncev izrablja za ustvarjanje družbene paranoje in seveda omenjenemu neobstoječemu razlogu dodaja še kopico fantazmatskih interpretacij ter zgodb o ogroženosti Evrope. Povsem jasno je, da »Evropska unija« ni odločila niti »ukazala« ničesar takega, kar bi utemeljevalo postavitev take ograje, ki ovira gibanje domačinov in turistov, preprečuje migracije divjih živali in ima še vrsto dolgoročnih razdiralnih učinkov.

Ne zanikamo kritik na račun institucij EU, ki doslej še niso bile zmožne izoblikovati konsistentne politike v odnosu do begunskega problema, a gotovo je, da edini instituciji, ki bi lahko odločili, da je schengenske meje treba zavarovati na tako brutalne načine, namreč Evropska komisija in Evropski parlament, take »rešitve« nista niti obravnavali, kaj šele sprejeli ali priporočili.

Vnebovpijoča odsotnost zadostnega razloga za ravnanje slovenske vlade pa kaže na zaskrbljujoča politična razmerja v Sloveniji. Žičnata ograja je namreč očitno politični označevalec. Dokler vlada, za odločitve katere je najbolj odgovorna večinska stranka SMC, ne bo sprejela sklepa o odstranitvi ograje in se opravičila demokratični javnosti, bo jasno, da gre za zaslepljeno politiko »prilagajanja« politične sredine skrajni desnici. Vzorec politične strategije, na kakršnem temeljijo politične geste, rigidni diskurz pristajanja na potrebo po stopnjevanju »varnosti« pred iracionalnimi »ogroženostmi« in posledična ravnanja v obliki, ki jo ponazarjajo žičnate ovire, pomenijo legitimiranje celotnega spektra skrajno desničarskih političnih drž, sovražnega govora, ksenofobije, rasizma in brutalizacije javne komunikacije nasploh, kar je podlaga za korak v totalitarno politiko, ki je že uveljavljena na Madžarskem in se vse bolj očitno oblikuje tudi na Poljskem.

V Alternativni akademiji opozarjamo na bridke zgodovinske izkušnje, ki kažejo na to, da se sredinsko prevzemanje večnih tem skrajne desnice v »milejši obliki« nikoli ni obneslo. Praviloma je proizvedlo dodatni vpliv in moč skrajne desnice. Naj tudi spomnimo stranko SMC, da je njen uspeh na volitvah nasledek kapitalizacije zahtev slovenskih vstaj v letih 2012 in 2013, ki so zavrnile »zujfanje«, korupcijo in neoliberalno ideologijo. Tako utemeljena sredinska politična platforma ne more biti podlaga za zbliževanje s konkretno slovensko skrajno desnico, ki se vključuje v nevarne politične procese v Evropi in s tem tudi Slovenijo potiska v mračnjaško družbo »demokratur« – za zdaj z nekdanjega Vzhoda.

 

 

»Mazaška« akcija neznanih storilcev na gradbišču Islamskega kulturnega centra v Ljubljani, kamor so ti nastavili številne svinjske glave in kozarce, napolnjene s krvjo, je še en prepoznaven indikator nevarno naraščajočega sovraštva in nestrpnosti pri nas, ki ga v Alternativni akademiji zaznavno v bistveno bolj intenzivni obliki v zadnjem letu dni. Želje anonimnežev, da bi se muslimane karseda grobo ponižalo in osramotilo z nastavljenimi deli živali, ni mogoče prikriti.

Številni le navidezno izolirano ekscesi v zadnjem času, izbruhi množičnega sovražnega govora proti beguncem, poskusi sežiganja knjig, nastavljanje molotovk v domove, kjer se zbira oprema in hrana za begunce, kažejo na to, da nestrpna in hujskaška ravnanja pri nas vedno bolj, ob tihem odobravanju pomembnega dela političnih strank in medijev, dobivajo domovinsko pravico. V našem društvu smo v preteklih mesecih že nekajkrat v svojih izjavah in javnih nastopih zahtevali od predsednika republike, predsednika vlade in predstavnikov političnih strank, da se do pojavov intenzivnega sovražnega govora opredelijo. Skoraj nedoumljivo je, da tega niso storili. S tem vedno bolj prevzemajo neposredno soodgovornost za radikalizacijo družbenega dogajanja in njegovo ekscesnost.

Napadi na islam in muslimane so po začetku ti. begunske krize krepijo po Evropi in pri nas. Namesto, da bi jih z skupnimi močmi ustavljali, jih nekateri s svojo tišino in nedejavnosti legitimirajo. Popolnoma soglašamo z oceno Nevzeta Porića, tajnika »Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji«, da ekspanzija sovraštva nedvomno izvira tudi iz številnih medijskih spodbud,  pri čemer za primer navaja revijo Reporter, ki konstantno objavlja sovražne zapise proti islamu in džamiji.

Slovenija se je znašla na prelomnici, ko bo morala rešiti ne zgolj »varnostne težave«, kot jih v znani redukciji razume predsednik vlade, ampak obračunati z mentalnimi zankami, ki nam jih natikajo s pomočjo ksenofobnih, netolerantnih in sovražnih čustev, spretno manipuliranih s pomočjo domačih političnih in medijskih laboratorijev. Ostre in visoke ograje so na simbolični ravni prepoznaven signal državljankam in državljanom, da se moramo Drugega neskončno bati. Že iz tega razloga je uradna politika rezilne ograje, ki jo vodi aktualna vlada, odprta pot v pekel novih nestrpnosti do islama in nato še realnih konfliktov.

Tudi tokrat pričakujemo, da bosta policija in tožilstva ob zadnjem sovražnem dejanju ustrezno ukrepala in našla tiste, ki javno spodbujajo sovraštvo, nasilje in nestrpnost, tokrat utemeljene na verski pripadnosti.

Doslej so nas prepričevali, da je ameriška agencija za nacionalno varnost (NSA) s pomočjo nemške obveščevalne službe (BND) prisluškovala vsem pogovorom na treh slovenskih linijah v okviru zaupne evropske operacije Eikonal med letoma 2005 in 2008 iz varnostnih razlogov in v duhu boja proti terorizmu.

Po včerajšnjem poročanju ene izmed slovenskih televizij je pred časom objavljeni dokument o prisluškovanju telefonskim pogovorom Slovencem dobil precej drugačen predznak – Američanov naj ne bi zanimali zgolj varnostni vidiki, temveč je prisluškovanje potekalo ciljno usmerjeno v vrhove slovenske politike, ki se je v letu 2007 pripravljala na predsedovanje Evropski uniji v prvi polovici leta 2008. Izpričani motiv prisluškovanja na telefonskih linijah med Ljubljano in Brusljem je bil tudi eksplicitno vohunski in ne samo varnosten ali notranjepolitičen.

V Alternativni akademiji smo prepričani, da sta, če se podatek izkaže za točnega, to zdaj že dva tehtna razloga, zaradi katerih pričakujemo, da se bo slovenska vlada nemudoma zganila in z manj ležernosti uvedla ne zgolj preiskavo, ampak nemudoma pristopila k resnim političnim in varnostnim dejanjem, da z njimi zavaruje očitno močno poškodovano suverenost naše države, njeno politično verodostojnost in interese, obenem pa tudi slovenskim državljanom temeljito pojasni, ali namerava zaščititi osnovne pravice državljanov po zasebnosti v prihodnje. Ne samo spoznanje, ampak surovo dejstvo, da državljankam in državljanom nemoteno prisluškujejo celo vrsto let, je verjetno eno najbolj frapantnih razkritij sploh v zgodovini naše mlade države, kakorkoli že o modusih delovanja »Big Brotherja« večina nikoli ni dvomila.

Operacija Eikonal, v kateri so kar tri leta nemoteno sledili telefonskim pogovorom naših državljanov in politikov, predstavlja za Slovenijo enega največjih mednarodnih škandalov zadnjih let in je svojevrsten odmev razkritij ameriškega žvižgača Edwarda Snowdna, verjetno najbolj odmevnega prisluškovalna afere po WikiLeaksu.

V primeru, da Cerarjeva vlada in parlament ne bosta izpeljala odločnega diplomatskega oz. političnega protesta in storila vsega, da se zaščiti Slovence pred vdori v zasebnost ter izboljša varnostne prepreke pred prisluškovanjem, bosta s tem samo še poglobila vtis, da je nekomu klanjanje pred svetovnimi gospodarji večja prioriteta od nacionalne varnosti in varstva osebnih podatkov ter zasebnosti posameznika.